Jedro

Materialnoprocesno vodstvo sodišča ni potrebno takrat, ko stranko na pomanjkljivosti s konkretiziranimi navedbami opozori že nasprotna stranka. Ob takšni situaciji se namreč pričakuje, da so ji bila opozorila dana. Zato pa dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni potrebna in ni kršena, če jo sodišče ne opravi

Izrek

I. Pritožbi prvotoženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 5.252,83 EUR nadomesti z zneskom 4.954,17 EUR.

II. Nadaljnja pritožba prvotoženca se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

III. Prvotoženec sam trpi svoje pritožbene stroške.

IV. Prvotoženec je dolžan v 15 dneh plačati pritožbene stroške v višini 513,31 EUR, ki se priznajo tožeči stranki, na račun Okrožnega sodišča v Celju SI 56 0110 0696 0421 564, sklic 0036 – 1434 – 2022, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka, dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z (v ponovnem sojenju) dne 10. 6. 2022 izdano sodbo razsodilo: - pod točko I izreka ugotovilo, da prodajna pogodba za prodajo nepremičnine parc. št. 889/5 k.o. ... za dogovorjeno kupnino v višini 90.150,00 EUR z dne 7. 11. 2008 ni bila sklenjena med A. A. kot prodajalcem in med B. B. (prvotožencem) kot kupcem; - pod točko II izreka ugotovilo, da je bila prodajna pogodba za prodajo nepremičnine parc. št. 889/5 k.o. ... za dogovorjeno kupnino v višini 90.150,00 EUR z dne 7. 11. 2008 sklenjena med A. A. (drugotožencem) kot prodajalcem in tožnico kot kupcem; - pod točko III izreka; - pod točko a) ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 889/5 k.o. ... do 1/1 celote na prvega toženca B. B. neveljavna; - pod točko b), da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknižno stanje tako, da se pri nepremičnini parc. št. 889/5 k.o. ... izbriše lastninska pravica vknjižena v korist prvega toženca B. B. do 1/1 celote ter se pri tej nepremičnini znova vknjiži lastninska pravica v korist drugega toženca A. A. do 1/1 celote; - pod točko c), da je drugi toženec A. A. dolžan tožeči stranki izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, s katero izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri nepremičnini parc. št. 889/5 k.o. ... vknjiži lastninska pravica v korist tožnice do 1/1 celote, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba; - pod točko IV izreka prvotožencu naložilo, da v 15 dneh pravdne stroške v višini 5.252,83 EUR, ki se priznajo tožnici, nakaže na določno opredeljen račun Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka; - pod točko V izreka prvotožencu naložilo, da v 15 dneh pravdne stroške v višini 1.014,62 nakaže na določno opredeljen račun Okrožnega sodišča v Celju, vprimeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka; - pod točko VI izreka, prvotožencu naložilo, da v 15 dneh na račun sodnih taks na konkretno opredeljen račun Okrožnega sodišča v Celju plača 2.785,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka.

2. Prvotoženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v celoti in v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne.

V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kljub upiranju prvotoženca dovolilo spremembo tožbe in vstop nove tožene stranke v ta postopek, kršilo 191. člen ZPP. Da je bila tožba tožnice materialnopravno pomanjkljiva zaradi instituta nujnega sosporništva glede na postavljen tožbeni zahtevek in pomanjkljive trditvene podlage tožbe, je toženec ugovarjal že v prvem sojenju. Ker tožnica kljub ugovoru pomanjkljivosti tožbe ni odpravila, bi moralo sodišče prve stopnje že v prvem sojenju njen tožbeni zahtevek zavrniti. Če to ni, bi moralo tako ravnati sodišče druge stopnje ob reševanju prvotoženčeve pritožbe zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in temu naložilo, da tožnico pozove na popravo napačne tožbe, ravnalo v nasprotju z znanim stališčem sodne prakse (VS RS III Ips 35/2012 in drugi, tudi VSC I Cpg 129/2021), da sodišče ni dolžno pozivati tožeče stranke na popravo tožbe v primeru ugovora tožene stranke. S tem je pravdne stranke tudi neenako obravnavalo. Prvotoženec je na materialno nesklepčnost tožbe opozoril že z vlogo 12. 4. 2018. Pritožbeno sodišče in posledično sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju sta s tem, ko sta tožnico pozvali na popravo tožbe, v škodo prvotoženca odstopili od enotne sodne prakse, zato pa je podana kršitev 22. člena Ustave RS, pa tudi 5. in 8. člena ZPP, četrtega odstavka 318. člena in 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v procesnem sklepu z dne 26. 4. 2022, s katerim je dopustilo subjektivno spremembo tožbe, sklicevalo zgolj na drugi odstavek 191. člena ZPP. Ni pa se opredelilo do ugovora pritožnika, ko je po prejetem sklepu grajal, da je sprememba tožbe dopustna ob izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 191. člena ZPP. Tožbeni zahtevek se ne opira na isto dejansko in pravno podlago, tožba je bila tudi objektivno spremenjena. Objektivna sprememba je povzročila potrebo po subjektivni spremembi tožbe. Hkratna objektivna in subjektivna sprememba tožbe pomenita novo tožbo. Sicer pa je prvotoženec nasprotoval tudi objektivni spremembi tožbe. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti prvega odstavka 185. člena ZPP, spremembe zahtevka iz naslova pasivne legitimacije, ki je ne more nadomestiti objektivna sprememba tožbe, ne bi smelo dopustiti. Da gre za novo tožbo dokazuje sam nov tožbeni zahtevek pod točko III, s katerim je tožnica nadomestila prejšnji zahtevek pod točko III, ki se le delno nanaša na prvotoženca, delno pa na novega drugega toženca. Sodišče prve stopnje se glede uporabljenega materialnega prava in sicer kaj pomeni institut navidezne pogodbe in kaj institut slamnatega kupca, ni opredelilo tako, da bi sodbo bilo mogoče preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča, da so priče C. C., Č. Č., D.D., A. A. in E. E. potrdile trditev tožnice, da je bila prodajna pogodba dejansko sklenjena s tožnico kot kupcem, je v nasprotju s podatki v spisu, kar pomeni podanost 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpovedbe teh prič, pa tudi izpovedba same tožnice, nasprotujejo zaključku, da je bila dejanski kupec nepremičnine tožnica. Pri tem pritožnik ne sprejema zaključka, da izjave tožnice, sklicujoč se na izvedeniško mnenje izvedenca psihiatrične stroke, sodišče ne more sprejeti. Tožnica je dobro vedela zakaj se je odločila, da bo kupec nepremičnine toženec. Zakaj so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je bila tožnica dejanski, prvotoženec pa navidezni kupec, se je prvotoženec podrobneje opredelil že v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje. Zato tega ne ponavlja ponovno, se pa nanje sklicuje. Pritožbeno sodišče je v prvem odločanju spregledalo bistvo pojma navideznega kupca. Tega pogoja niti spremenjeni zahtevek ne izpolnjuje. Navideznost kupca se ne rešuje skozi institut napačne materialnopravne vknjižbe. Kupoprodajna pogodba med prvim tožencem in prodajalcem je bila podpisana, podpis prodajalca overjen in pogodba izvedena v zemljiški knjigi. Torej ne gre za neveljavno materialnopravno vknjižbo lastninske pravice. Zato je zahtevek materialnopravno napačen. Zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila nima podlage v trditvah, je pa tudi zastaran. Do takšnega ugovora se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tako je tožba ostala materialnopravno nesklepčna, kar je prvotoženec ugovarjal že takoj po spremembi tožbe. Kot je prvotoženec sicer navajal in se pri tem skliceval tudi na odločbi VSL II Cp 87/2011 in II Cp 458/2015, sta pri navideznem kupcu potrebna dva med seboj povezana pravna posla, osnovna pogodba in dogovor o simulaciji. Pri odnosu med navideznim in resničnim kupcem gre za samostojno pravno razmerje, ki praviloma nima zveze z razmerjem prodajalca in navideznega kupca. Brez obstoja takšnega razmerja pa o slamnatem kupcu ni mogoče govoriti in zahtevku, ki trditev o takšnem poslu nima, ni mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj bi bila vknjižba lastninske pravice v korist prvotoženca, materialnopravno neveljavna. Zmotno je stališče, da prvotoženec z vpisom v zemljiško knjigo ni pridobil lastninske pravice. Pri institutu slamnatega kupca 243. člena ZZK-1 ni mogoče uporabiti in je sklicevanje nanj zmotno. Zahtevka pod točko I in II nista ugotovitvena zahtevka po 181. členu ZPP, zato bi ju moralo sodišče prve stopnje zavrniti. Pri tem se ponovno sklicuje na odločbo VS RS II Ips 595/2008. Navidezna pogodba po 50. členu OZ je neobstoječa pogodba. Zato zahtevka pod točko I in II nasprotujeta trditvam tožnice. Navidezna pogodba lahko prikriva kakšno drugo veljavno pogodbo, vendar pa ta druga pogodba lahko nastane le znotraj teh dveh strank, nikakor pa ne s tretjo osebo. Sodišče prve stopnje je pravno zmotno sledilo trditvam tožnice, da je pogodba navidezna, ko prodajalec ve za dogovor med resničnim in navideznim kupcem in je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. Takšne trditve tožnice niso dokazno podprte z legitimacijo strank ali izpovedbami A. A. in E. E. Nobenemu od teh ni bilo znano ničesar o dogovoru, ki bi ga naj imela tožnica, tožničina vnukinja in prvotoženec med seboj v zvezi s kakšnim kasnejšim prenosom lastnine vnukinji ob njeni polnoletnosti. Navideznega posla med tožnico in prvotožencem tako ni bilo. Zato pa prvotoženec ni slamnati kupec. Odločitev sodišče prve stopnje nasprotuje izpovedbam prič, kar je absolutna bistvena kršitev po 15. točki 339. člena ZPP. Taka kršitev je podana tudi zato, ker takšne odločitve sodišča prve stopnje ne potrjuje oporoka tožnice. Odločitev sodišča tudi sicer ne more temeljiti na oporoki, ker ta za časa življenja oporočitelja ne more imeti dokazne vrednosti. Izpovedbe prič D. D., E. E. in Č. Č. ne potrjujejo navideznosti pravnega posla, niti instituta slamnatega kupca, ker ni nihče povedal nič o dogovoru, da bo premoženje po dopolnjeni polnoletnosti Č. Č. preneseno na njo oziroma o obvezi prvotoženca, da to stori. Tožnica trditev o takšnem dogovoru ni niti zatrjevala, kar je toženec že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje grajal. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu takšni pomanjkljivi tožbi ugodilo. Ker izbrisna tožba po točki III izreka nasprotuje zahtevkoma v točkah I in II izreka, gre za nasprotje v samem izreku, tožba pa je še vedno materialno nesklepčna. Ne glede na zgoraj izpostavljeno sicer sodišče prve stopnje v zvezi z dokaznim zaključkom, da je bila želja tožnice, da nepremičnine dobi vnukinja, pričam toženca ni verjelo zato, ker so v sorodu z njim, verjelo pa je pričam tožnice. Izpovedba priče Č. Č., sicer vnukinje tožnice, pa ni bila zanesljiva in je notranje nasprotujoča. Izpovedba priče D. D. glede dejansko dogovorjene višine kupnine pa je v tem delu v nasprotju z izpovedbo priče Č. Č. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločitvijo, da mora vse pravdne stroške nositi prvotoženec, ne pa tudi drugotoženec, bistveno kršilo določila prvega odstavka 154. člena ZPP ter 191. člena ZPP. Ker pa tudi ni obrazložilo, zakaj se stroškovni del odločitve nanaša samo na prvotoženca, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prvotožencu zmotno naložilo v plačilo sodne takse, ki jih ni plačala tožnica, saj je glede na odločbo Bpp 16/2020 tudi prvotoženec sam oproščen plačila sodnih taks in stroškov postopka. Zato mu sodišče ne bi smelo naložiti v plačilo tudi stroškov pridobitev izvedeniškega mnenja v znesku 1.014,62 EUR. Sodišče prve stopnje je pri izračunu stroškov tožnice glede vrednosti spora zmotno izhajalo iz 1200 točk namesto prav iz 1100 točk. Upoštevajoč navedeno bi moralo prisoditi pooblaščencu tožnice ustrezno nižje nagrade za tožbo, pripravljalne vloge in udeležbe na narokih. Tudi število 275 točk ni pravilno, ker predstavlja ¼ stroškov glede na polno odvetniško nagrado in ne upošteva dodeljene brezplačne pravne pomoči tožnici.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navajala, da je že sama v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala odločbe, ki se nanašajo na institut slamnatega kupca in njegove posebnosti. Tožnica je sicer že v prvem sojenju nasprotovala toženčevim trditvam, da bi na pasivni strani moral biti kot sospornik vključen tudi A. A. Ker pa je pritožbeno sodišče v prvem sojenju s svojimi napotki tožnici v ponovnem sojenju omogočilo, da je tožbo popravila, je to storila in jo uperila tudi zoper drugotoženca. Tožnica sicer meni, da je v okviru izpodbijanih učinkov pravilno tožbo uperila zoper prvotoženca, ne pa tudi zoper drugotoženca, saj v konkretnem primeru ne gre za nujno sosporništvo v smislu, da bi moral biti v tožbi nujno zajet tudi drugotoženec. Sicer se v drugotoženčev dejanski in pravni položaj s tožbenim zahtevkom ne posega. Sicer je pojem slamnatega kupca na ravni sodne prakse Vrhovnega sodišča RS že usklajen. Poudarja, da se tudi s prvotno tožbo zgolj zoper prvotoženca ni posegalo v pravni oziroma dejanski položaj prodajalca A. A., zato ni šlo za nujno sosporništvo. Že sodba v prvem sojenju je bila tako pravilna in zakonita. Tožnica je zato predlagala zavrnitev pritožbe prvotoženca in priglasila stroške odgovora na pritožbo ter zahtevala njihovo povrnitev od pritožnika.

4. Pritožba prvotoženca je delno utemeljena glede stroškovne odločitve, sicer pa ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je že v sklepu Cp 474/2019, s katerim je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, pojasnilo, zakaj je bila tožnikova tožba v točki III uveljavljenega primarnega zahtevka nesklepčna, v kakšnih pogojih je dopustno materialno procesno vodstvo tudi glede stvarnih predlogov, zakaj so v konkretnem primeru ti pogoji izpolnjeni in zakaj v takšnih ugotovljenih okoliščinah neizvedeno materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje ni narekovalo pritožbenemu sodišču takojšnje zavrnitve tožbenega zahtevka tožnice, ampak poziv sodišču prve stopnje, da tožnico pozove na popravo dela stvarnega predloga. Zato pritožbeno sodišče tega ne ponavlja ponovno, se pa nanj v celoti sklicuje. Glede očitkov, da je z odločitvijo o razveljavitvi prve sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naložitvijo sodišču prve stopnje izvedbo materialnoprocesnega vodstva odstopilo od sodne prakse, saj je prvotoženec že v postopku pred sodiščem prve stopnje v pripravljalni vlogi 12. 4. 2018 ugovarjal materialnopravno nesklepčnost tožbe in zato materialnoprocesno vodstvo sodišča ni potrebno, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da se je sodna praksa že izrekla1 (in tem stališčem sledita tudi odločitvi v odločbah, na katere se pritožnik sklicuje), da materialnoprocesno vodstvo sodišča ni potrebno takrat, ko stranko na pomanjkljivosti s konkretiziranimi navedbami opozori že nasprotna stranka. Ob takšni situaciji se namreč pričakuje, da so ji bila opozorila dana. Zato pa dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni potrebna in ni kršena, če jo sodišče ne opravi. Toženec je v pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2018 v četrtem odstavku na strani 3 (list. št. 95) zapisal zgolj pavšalni zapis, da ″so tožbeni zahtevki nesklepčni, konfuzni in vloženi zoper napačne osebe″. V tej vlogi (pa tudi sicer v drugih vlogah v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje), nasprotoval le tožničinim trditvam, da je ″slamnati mož″, to pa s trditvami, da med tožnico in njim ni obstajal noben dogovor2. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve, da je pritožbeno sodišče in posledično v novem sojenju sodišče prve stopnje zmotno uporabilo oziroma kršilo določilo 285. člena ZPP, ko je tožnico v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvalo na popravo dela stvarnega predloga in da je kršilo določilo 22. člena Ustave, 5. in 8. člena ZPP in četrtega odstavka 318. člena ZPP.

6. Sodna praksa se je že izrekla3, da zgolj poprava stvarnega predloga oziroma pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka ob nespremenjenem predmetu in cilju pravde, ne pomeni (objektivne) spremembe tožbe. Za takšno situacijo je šlo tudi v konkretnem primeru, ko že iz tožničinih tožbenih trditev, da je toženec v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik hiše z naslovom ... lastninska pravica v njegovo korist pa je bila vpisana na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je kot kupec sklenil s prodajalcem A. A., vendar pa je to hišo v resnici kupila tožnica, toženec pa je bila v času nakupa kot partner njene tedaj še mladoletne vnukinje, le navidezni (slamnati) kupec, zato pa je hiša tožničina last in želi doseči, da se v zemljiški knjigi vpiše lastninska pravica nanjo. Torej je bil tožničin predmet in cilj pravde ugotovitev neučinkovitosti pravnih poslov v zvezi s hišo ... in vpis tožničine lastninske pravice pri tej v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je v pripravljalni vlogi tožnice z dne 21. 1. 2021 delno popravljen tožbeni zahtevek v točki III štelo kot tožničin predlog za (objektivno) spremembo tožbe in to s sklepom z dne 6. 5. 2022 dopustilo, vendar pa takšna odločitev glede na zgoraj izpostavljeno ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi kršitve 185. člena ZPP.

7. ZPP v drugem odstavku 191. člena glede naknadnega sosporništva na toženi strani, ko se tožba razširi še na novega toženca, za upoštevnost takšne razširitve ne določa privolitve prvega toženca, ampak zgolj privolitev novega toženca. Tisti, na katerega se je razširila tožba, mora namreč pravdo prevzeti v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (tretji odstavek 191. člena ZPP). Tretji odstavek 191. člena ZPP tako ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper novega toženca začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper prvotnega toženca4. Zato v predmetni zadevi, ko je bila tožba vložena 14. 12. 2016 tudi v zvezi s kasnejšim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine zoper drugotoženca, takšen zahtevek ni bil uveljavljen po preteku 10-letnega zastaralnega roka iz 350. člena OZ in je ugovor zastaranja, ki ga je podal prvotoženec, neutemeljen. Po novejši sodni praksi in teoriji5 izdaja posebnega sklepa sodišča v primeru naknadnega sosporništva, s katerim sodišče ob privolitvi novega toženca odloči o (ne)dopustnosti subjektivne spremembe, ni potrebna. Določbe ZPP namreč takšne odločitve sodišča ne narekujejo. Zato pa niso pravno upoštevne oziroma so neutemeljene pritožbene trditve in očitki o pomanjkljivosti obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje z dne 26. 4. 2022, s katerim je sodišče odločilo o dopustitvi subjektivne spremembe tožbe in o podani absolutni bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na pravilno pojasnilo sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve, da sta prvo in drugotoženec glede na sporni predmet v pravni skupnosti, saj sta glede zahtevka izbrisne tožbe nujna enotna sospornika, pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o neizpolnjenosti pogojev iz prvega odstavka 191. člena ZPP in s temi povezanimi očitki o podani bistveni kršitvi po prvem odstavku 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je v točkah 13 in 21 obrazložitve poudarilo, da materialnopravno podlago za presojo navidezne pogodbe predstavlja 50. člen OZ, ki glede učinkov navidezne pogodbe določa, da ta med pogodbenimi strankami nima učinka, če pa ta prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Sicer pa OZ pogodbe z navideznim pogodbenikom ne ureja. Ob tem je pravilno tudi izpostavilo, da sta pogodbo z navideznim kupcem oblikovala teorija in sodna praksa. Teoerija6 in sodna praksa7 opredeljujejo prodajno pogodbo, pri kateri ni navidezna vsebina, ampak ni v skladu z resničnostjo le oseba enega pogodbenika in če je to kupec, kot pogodbo z navideznim oziroma slamnatim kupcem. V primeru prodajne pogodbe z navideznim kupcem gre za tri udeležence pogodbenega razmerja: prodajalca, resničnega kupca in navideznega kupca. Resnični kupec noče ali pa ne more skleniti prodajne pogodbe, zato v interesu resničnega kupca pogodbo sklene navidezni kupec. Položaj prodajalca je v situacijah sicer navideznih pogodb lahko različen: 1. prodajalec lahko za dogovor med resničnim in navideznim kupcem sploh ne ve; 2. lahko za dogovor med resničnim in navideznim kupcem ve, vendar hoče le pogodbo z navideznim kupcem, samo z njim hoče biti v pogodbenem razmerju in 3. za dogovor med resničnim in navideznim kupcem ve in je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. V prvih dveh primerih prodajna pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem ni navidezna, ker ni soglasne volje pogodbenikov o tem, da so njune izjave volje zgolj navidezne. Le v tretjem primeru je pogodba navidezna (torej gre za pogodbo s slamnatim kupcem) in v tem primeru gre lahko za obstoj vzporedne prodajne pogodbe, namreč prikrite prodajne pogodbe med prodajalcem in resničnim kupcem. Navidezni kupec je namreč sklenil pogodbo v imenu in na račun dejanskega kupca.

9. Glede na določilo 50. člena OZ tako pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem, kot pogodba s slamnatim kupcem, med pogodbenimi strankami nima pravnega učinka, kar se v zahtevkih za sodno varstvo uveljavlja z ugotovitveno tožbo8. V primeru, da resnični kupec zahteva hkrati tudi izpolnitev prikrite pogodbe, pa tudi dajatveni zahtevek zoper prodajalca. V primeru, če je fiktivni kupec na podlagi pravno neučinkovite navidezne pogodbe, katere predmet je bila nepremičnina, dosegel vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, pa lahko zoper njega uveljavlja tudi zahtevek na razveljavitev takšnega vpisa v zemljiški knjigi zaradi neveljavnosti vpisa zaradi neobstoja materialnopravnega razloga za takšen vpis (vpisana je bila pravica, ki ni bila pridobljena). To se doseže z izbrisno tožbo (243. člen ZZK-1), saj zahtevek iz te tožbe predstavlja posebno vrsto reivindikacije, ki pride v upoštev, ko je že opravljena materialnopravno neveljavna vknjižba9. Izbrisni zahtevek, ki se uveljavlja z izbrisno tožbo, pa je tudi posebna vrsta povračilnega zahtevka (190. člen OZ), ki ga pridobi prikrajšan lastnik zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe v škodo njegove lastninske pravice in se lahko uveljavlja le z izbrisno tožbo10. Z njo se namreč uveljavlja materialnopravna neveljavnost vknjižbe, zahteva njen izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisa s ciljem, da se zemljiškoknjižno stanje uskladi z materialnopravnim. Upravičenci za vložitev izbrisne tožbe s takšnim ciljem pa so tudi imetniki obligacijskih pravic, ki imajo oziroma od prodajalca nepremičnine pridobijo (kot v konkretnem primeru) pravni naslov za prenos lastninske pravice, torej tisti, čigar stvarne ali obligacijske pravice so bile zaradi te vknjižbe kršene.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno predstavilo vsebino in pravne značilnosti prodajne pogodbe z navideznim (slamnatim) kupcem, pravilno pa glede na trditve tožnice tudi opredelilo kot navidezno prodajno pogodbo prodajno pogodbo med prodajalcem (drugotožencem) in prvotožencem kot navideznim kupcem, kot prikrito pogodbo pa prodajno pogodbo med prodajalcem (drugotožencem) in tožnico kot resnično kupko. Neutemeljeni so tako pritožbeni očitki in trditve o materialnopravno zmotnem razumevanju pogodbe z navideznim kupcem sodišča prve stopnje in poudarjanje odločilnosti obstoja pogodbenega razmerja med resničnim in navideznim kupcem ter poudarjanjem formalno pravilno sklenjene in v zemljiški knjigi izvedene pogodbe med prodajalcem (drugotožencem) in prvotožencem kot navideznim kupcem.

11. Vsebina tožničinih ugotovitvenih zahtevkov pod točko I. in II., da prodajna pogodba z dne 7. 11. 2008 glede spornih nepremičnin ni bila sklenjena med A. A. kot prodajalcem in med prvotožencem kot kupcem in da je bila prodajna pogodba z dne 7. 11. 2008 glede predmetnih spornih nepremičnin sklenjena med A. A. kot prodajalcem in tožnico kot kupcem, uresničuje na podlagi tožničinih trditev izhajajoče posledice iz 50. člena OZ, torej ugotovitev, da pogodba med prodajalcem in prvotožencem kot fiktivnim kupcem ni bila sklenjena (oziroma nima pravnega učinka) ter ugotovitev, da je bila glede istega predmeta sklenjena prodajna pogodba med prodajalcem in tožnico kot resnično kupko (ugotovitev sklenjene prikrite pogodbe). Ker vsebujeta ugotovitev neobstoja oziroma obstoja pravnega razmerja, so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki o procesni neizpolnjenosti pogojev iz 181. člena ZPP. Upoštevajoč zgoraj predstavljeno pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o materialnopravni nesklepčnosti tožničine tožbe zaradi neustreznih stvarnih predlogov in o njihovi medsebojni nasprotnosti.

12. Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, če v njej sodišče ni navedlo vseh pravnih podlag, pomembnih za razsojo o tožbenem zahtevku. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki pritožnika o podanosti takšne kršitve, ker bi naj sodišče prve stopnje ne podalo pravne razlage o navidezni pogodbi in pogodbi s slamnatim kupcem.

13. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnimi strankami ugotovilo, da je dogovor za nakup stanovanjske hiše Griže 99, parc. št. 889/5 k.o. ..., katerega lastnik je bil sicer drugotoženec A. A., sicer mož družabnice in zet direktorja TIGRAD VN d.o.o., predstavljal del celovitega pravnega posla med tožnico in ..., v okviru katerega je bilo sklenjenih več prodajnih pogodb, s katerimi sta tožnica in ... prodala drug drugemu več nepremičnin. Ob spornih okoliščinah dogovarjanja v zvezi s prodajo stanovanjske hiše ... oziroma nepremičnine parc. št. 889/5 k.o. tožnici, je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedb direktorja ... D. D., nepremičninske agentke, ki je sodelovala pri vseh poslih, ki so se sklepali in tudi sestavljala prodajne pogodbe, E. E., drugotoženca in tožničine vnukinje Č. Č., torej teh, ki so tudi sodelovali v dogovarjanju in sklepanju vseh poslov, pa tudi dogovarjanju glede prodaje stanovanjske hiše ... in na podlagi vsebine oporoke z dne 11. 1. 2009, ki jo je podpisala tožnica in ki potrjuje izpovedbo E. E., zaključilo, da se je o nakupu te nepremičnine (tudi) s prodajalcem (drugotožencem) dogovarjala in dogovorila tožnica, ki mu je tudi plačala kupnino, ker pa je to hišo namenila za darilo mladoletni vnukinji Č. Č. ob doseženi polnoletnosti, pa je zaradi mladoletnosti vnukinje in spora tožnice s svojo hčero – vnukinjino materjo, je bil na njeno izrecno zahtevo v pisni pogodbi, ki se je o tem nakupu zapisala, naveden kot kupec prvotoženec, kot takratni partner mld. vnukinje tožnice. Slednje je bilo s strani tožnice vsem, ki so sodelovali pri dogovarjanju in sklenitvi pogodbe, torej tudi prvotožencu in drugotožencu kot prodajalcu (kar je povedal tudi sam) znano in sta s tem soglašala. Slednji, ki je to prodajno pogodbo s tožnico sklepal sicer v okviru celovitega posla tožnice s podjetjem ..., pa je tožnico štel za kupko in je njej kot resnični kupki tudi prodal to nepremičnino11. Sodišče prve stopnje ob ugotavljanju okoliščin sklepanja dogovorov in pogodbe ni sledilo izpovedbi tožnice12, saj je na podlagi z njeno izpovedbo vsebinsko identičnih izjav tožnice izvedenec psihiatrične stroke, ki ga je zaradi (s strani prvotoženca izraženega) dvoma v procesno sposobnost tožnice določilo sodišče prve stopnje, podal mnenje, da tožničine izjave niso odraz njene zavestne voljne odločitve, ampak so zaradi bolezenske možganske oškodovanosti odraz deficita tožničinih izvršitvenih in kognitivnih sposobnosti, znižanja volje, indifirentnosti, zoženja interesa in povečane splošne psihične utrudljivosti, torej njene nezmožnosti prilagajanja na nove zahteve in naloge13. Sodišče prve stopnje pa ni sledilo sicer tekom postopka spremenjenim trditvam prvotoženca (ta je sprva zatrjeval, da je prodajno pogodbo z drugotožencem za predmetno nepremičnino sklenil on in sam tudi plačal kupnino), da je prvotoženec nastopal v zvezi s predmetno nepremičnino kot kupec zato, ker mu je tožnica to nepremičnino podarila zaradi hvaležnosti, saj ni verjelo izpovedbi prvotoženca o vsebini tožničinega pojasnila ob sklepanju pogodbe o darilnem namenu njegove navedbe kot kupca, ker tega niso potrdile nobene od zaslišanih prič, ki so sodelovale pri dogovarjanju in sklepanju pogodbe. Kljub skladnosti takšne izpovedbe prvotoženca s izpovedbami po njem predlaganih prič, sicer njegovih sorodnikov, pa tudi tem ni sledilo, saj so vse te povedale, da pri sami prodaji in nakupu nepremičnine niso sodelovale in so vse, kar so o namenu vloge toženca kot kupca, izvedele le od prvotoženca. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi in jih pritožnik s pritožbeno izpostavljeno drugačno le delno dokazno oceno in izpostavljanjem tistega dela izpovedb posameznih prič, ki bi naj potrjevale njegovo pritožbeno materialnopravno zmotno tezo o tem, kaj bi naj predstavljal institut slamnatega kupca, ne more omajati. Pritožbi očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju so tako neutemeljeni.

14. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP predstavlja kršitev, ko sodišče v sodbi v razlogih o odločilnih dejstvih vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov navaja drugače, kot je prava vsebina teh listin. Nasprotnost odločitve sodišča o takšnih dejstvih z listinami v spisu ne predstavlja pritožbeno večkrat očitane takšne absolutne bistvene kršitve. Zato so pritožbeni očitki pritožnika o podanosti tovrstnih kršitev neutemeljeni.

15. Sodišče prve stopnje je tako glede na zaključke: da je prvotoženec v zvezi s formalno sklenjeno kupoprodajno pogodbo za nepremičnino s stanovanjsko hišo ... nastopal kot navidezni (slamnati) kupec, ker sta sicer pogodbo o nakupu te nepremičnine dogovorila in sklenila tožnica kot resnična kupka in drugotoženec kot prodajalec, on pa je pogodbo sklepal v interesu in ne na račun tožnice kot resnične kupke; drugotoženec je kot prodajalec vedel, da je prvotoženec zgolj navidezni kupec in je bila njegova želja in volja, da sklene prodajno pogodbo s tožnico; tožnica je drugotožencu plačala dogovorjeno kupnino, ta pa ji je izročil v posest nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe; na podlagi navidezne pogodbe je bila pri nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na prvotoženca; pravilno in v skladu s 50. členom OZ, 58. členom OZ, 87. členom OZ, 190. členom OZ in 243. členom ZZK-1 ugodilo tožničinemu (primarnemu) tožbenemu zahtevku. Pri tem pa je sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve v zvezi z odločitvijo o ugoditvi zahtevku pod točko III izreka pravilno pojasnilo, da je vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi na prvotoženca materialnopravno neveljavna zato, ker pravni posel, na katerem je temeljila, nima pravnega učinka. Pritožbeni očitki tožnika, da sodba takšnih pojasnil ne vsebuje in s tem utemeljevani očitki o podani absolutni bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, se tako izkažejo kot neutemeljeni.

16. Glede odločitve o dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov tožnice zgolj prvotoženca, je sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve z navedbo pravne podlage (četrti odstavek 161. člena ZPP) in obrazložitvijo, da je drugotoženec glede na pripoznavo tožbenega zahtevka oproščen plačila stroškov tožnice, jasno obrazložilo svojo odločitev, zakaj je pravdne stroške tožnice dolžan nositi le prvotoženec. Očitek o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen. Ker pa pravno podlago in pravila za odločitev o pravdnih stroških sospornikov določa 161. člen ZPP, ta pa v četrtem odstavku določa, da za stroške, ki jih povzroči posamezni sospornik s posebnimi pravdnimi dejanji, niso odgovorni drugi sosporniki, je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da je drugotoženec pripoznal tožbeni zahtevek tožnice takoj ob podaji privolitve za vstop v pravdo, pravilno odločilo, da vse pravdne stroške tožnice nosi le prvotoženec. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve, utemeljevani s sklicevanjem na določila 154/I člena ZPP in 191. člena ZPP, ki pravne podlage za odločitev o pravdnih stroških med sosporniki ne predstavljajo, so tako neutemeljeni.

17. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, odločitev pod točko VI izreka sodbe o prvotoženčevi dolžnosti plačila sodnih taks, katerih je bila oproščena tožnica, temelji na določbah drugega in tretjega odstavka 168. člena ZPP (in vsebinsko enakih določbah prvega, drugega in tretjega odstavka 15. člena ZST-1). Po teh pa sodne takse, ki bi jih morala plačati stranka, če ne bi bila oproščena plačila sodnih taks in če je v postopku uspela, predstavljajo del pravdnih stroškov in jih je zato dolžna plačati nasprotna stranka. Po navedenih zakonskih določilih je tako prvotožencu naloženo v plačilo zgolj tisto, kar bi sicer, če tožnica ne bi bila oproščena plačila sodnih taks, moral le-tej plačati kot del njenih potrebnih pravdnih stroškov. Zato pa pritožbeni očitki o zmotnosti takšne odločitve, utemeljevani z zatrjevanjem, da je tudi prvotoženec bil oproščen plačila sodnih taks, niso utemeljeni.

18. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki V izreka, da mora prvotoženec sodišču povrniti stroške izvedenine za izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je sodišče prve stopnje sicer postavilo po uradni dolžnosti zaradi odprave dvoma v pravdno sposobnost tožnice. Sodišče prve stopnje je te prvotožencu naložilo na podlagi določbe četrtega odstavka 154. člena ZPP, ta pa za takšne stroške določa, da o tem, kdo naj plača takšne stroške, odloči sodišče glede na uspeh dokazovanja. Glede na to, da prvotoženec v postopku ni uspel, tudi sam pa je z izpostavljanjem dvoma v pravdno oziroma poslovno sposobnost tožnice vzbudil dvom, ki je narekoval odločitev o izvedbi dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je prvotoženec dolžan sodišču povrniti te stroške. Pritožbeni očitki zoper takšno odločitev, utemeljevani s trditvijo, da je tudi prvotoženec bil oproščen plačila stroškov postopka, so tako neutemeljeni.

19. Sodišče prve stopnje je pri odmeri potrebnih pravdnih stroškov tožnice procesna dejanja njenega pooblaščenca (upoštevajoč pri tem tudi določbo tretjega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu) vrednotilo tako, da je pravdna dejanja pred 6. 4. 2019, ko je vrednost točke po Odvetniški tarifi znašala 0,459 EUR, vrednotilo s takšno vrednostjo točke, pravdna dejanja po 6. 4. 2019 pa z novo vrednostjo 0,60 EUR za točko. Glede na določbo drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife za takšno vrednotenje nagrade pooblaščenca za opravljena pravdna dejanja pred 6. 4. 2019 ni bilo pravne podlage. Zato pa je v tem delu utemeljena pritožba prvotoženca, da je sodišče prve stopnje pri odmeri potrebnih pravdnih stroškov tožnice pri priznanju nagrade pooblaščencu zmotno izhajalo iz izhodiščne vrednosti 1.200 točk OT in ne prav iz višine 1100 točk OT. Upoštevajoč tudi tretji odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu je tako sodišče prve stopnje s priznanjem 600 točk za sestavo tožbe in prve pripravljalne vloge tožnici odmerilo preveč 100 točk OT (dvakrat 50 točk), za drugo pripravljalno vlogo s priznanjem 450 točk OT preveč 37,5 točk OT, za nadaljnjih 7 pripravljalnih vlog s priznanjem 300 točk OT za vsako, pa preveč 175 točk OT. Skupaj za sestavo vlog je tožnici odmerilo 312,5 točk OT preveč. Za zastopanje na naroku 27. 10. 2017 s priznanjem 150 točk OT je tožnici priznalo preveč 12,5 točk OT, za narok 12. 12. 2018 s priznanjem 600 točk OT po 50 točk OT, za narok 3. 4. 2019 s priznanjem 300 točk OT ji je priznalo preveč 25 točk OT. Torej za zastopanje na narokih je tožnici priznalo preveč 87,5 točk OT. Skupaj je tako sodišče prve stopnje tožnici priznalo preveč 400 točk OT (312,5 točk + 87,5 točk) oziroma 240,00 EUR. Upoštevajoč še 2 % priznane materialne stroške po 11. členu OT, ki znašajo 4,8 EUR in priznan 22 % DDV, ki znaša 53,86 EUR, je tako sodišče prve stopnje tožnici preveč priznalo 298,66 EUR. Za procesna dejanja po 6. 4. 2019 je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz izhodiščne vrednosti 1100 točk OT ter z uporabo tar. št. 20/2 in 19/3 OT pravilno vrednotilo nadaljnja pravdna dejanja pooblaščenca. Pritožbi v tem delu je zato sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko IV izreka delno spremenilo tako, da je znesek tožnici priznanih stroškov v znesku 5.252,83 EUR nadomestilo z zneskom 4.954,17 EUR, kolikor znaša za znesek preveč priznanih 298,66 EUR zmanjšan znesek (5. alineja 358. člena ZPP).

20. Pritožbo prvotoženca v preostalem delu je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP). Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21. Prvotoženec je s pritožbo uspel le zoper stroškovne odločitve, ne pa tudi zoper glavno odločitev. Zato prvotoženec sam nosi svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški odgovora na tožbo tožnice znašajo 513,31 EUR. Te predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT in upoštevajoč tretji odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu v višini 687,5 točk OT oziroma 412,50 EUR, 2 % materialni stroški v znesku 8,25 EUR in 22 % DDV v znesku 92,56 EUR.

1 Primerjaj odločbe VS RS III Ips 35/2012, III Ips 34/2013, II Ips 46/2010, II Ips 45/2012, II Ips 7/2013. 2 O pravni pomembnosti takšnih trditev glede na to, kaj pomeni institut ″slamnatega moža″, bo odgovorjeno v nadaljevanju. 3 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 172/2016, II Ips 1213/2008, II Ips 6/2012, II Ips 230/2018. 4 Tako N. Betetto, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, strani od 241 do 243. 5 N. Betetto, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, stran 243, odločbe VSL I Cp 3142/2015, VSL I Cp 3142/2015. 6 Glej D. Ogrizek, Prodajna pogodba z navideznim kupcem, Pravosodni bilten št. 1 - 2/88, stran 54; L. Varanelli, Pogodbeno pravo 2, Patologija pogodbe, 1. del, GV Založba, Ljubljana 2017, strani 334 - 337. 7 Odločbe VS RS II Ips 963/2007, II Ips 232/2008, II Ips 139/2010. 8 Primerjaj L. Varanelli, Pogodbeno pravo II, Patologija pogodbe I. del, GV Založba Ljubljana 2017, strani 367-369. 9 M. Tratnik, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso 2016, stran 123. 10 Tako R. Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, Podjetje in delo št. 6-7, 2010. 11 torej je bila njegova volja, da je njegova sopogodbenica, kateri prodaja nepremičnino, tožnica 12 ki je povedala, da je dala predmetno nepremičnino prvotožencu, ker so živeli skupaj, ne ve pa, zakaj je ni dala vnukinji in da želi, da se nič ne spremeni in ostane tako, kot je. 13 Zaradi takšnega in nadaljnjega mnenja izvedenca, da je zato pri tožnici podan upravičen dvom v to, da je sposobna razumevanja predmetnega sodnega postopka in njegovih posledic in da ni sposobna skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi, je bil tožnici z odločbo CSD Velenje ta organ v predmetnem postopku postavljen tudi za skrbnika za poseben primer, ta pa je tudi odobril vsa procesna dejanja tožnice pred tem in vložitev predmetne tožbe.