Jedro

Vprašanje izvršitve dokončne in pravnomočne odločbe zavoda, zoper katero tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, ne more biti predmet direktnega sodnega varstva pred sodiščem, ki odloča v socialnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da tožena stranka njene odločbe št. ... z dne 18. 9. 1997, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 1. 1995 dalje ne priznava, kljub temu, da že sodišče deklarira njeno izvršljivost, kar predpostavlja tudi pravnomočnost odločbe. Tožena stranka na podlagi navedene odločbe ne želi izplačati dajatev (invalidske pokojnine) za obdobje od 1. 1. 1995 do 1. 12. 1998, kajti kot je razvidno iz odgovora na tožbo, navedeni odločbi ne priznava statusa obstoječe upravne odločbe. Citirana odločba naj bi bila popravljena z odločbo št. ... z dne 26. 10. 2000, po kateri se je tožniku priznala pravica do invalidske pokojnine zgolj od 1. 12. 1998 dalje. Odločba z dne 18. 9. 1997 tožniku tudi naj ne bi bila vročena. Tožena stranka tako noče potrditi pravnomočnosti in izvršljivosti. Tožnik zato nima možnosti uvedbe sodnega postopka izterjave. Ne razpolaga namreč z izvršilnim naslovom po določbi 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Zato je vložil predmetni zahtevek, kateremu bi moralo sodišče v celoti ugoditi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče takih kršitev ni ugotovilo.

Tožnik je s tožbo uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna plačati 157.161,99 EUR. Gre za zneske invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 1. 1995 do 1. 12. 1998. Tožnik se sklicuje na odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 9. 1997. Iz navedene odločbe, ki se nahaja v dokumentaciji sodnega spisa pod A/8 izhaja, da je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine v znesku takratnih 85.477,45 SIT na mesec od 1. 1. 1995 dalje.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je citirana odločba postala pravnomočna in izvršljiva. Ker lahko tožnik predlaga izvršbo pri upravnem organu, ni podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe. Tožbo je zato na podlagi 274. člena ZPP zavrglo.

Po stališču pritožbenega sodišča bi bilo potrebno tožbo zavreči že iz razloga, ker ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 1. odstavku 63. člena določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. V primerih iz 1. odstavka 63. člena socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno.

V spornem primeru je tožnik uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna plačati neizplačane zneske invalidske pokojnine za obdobje od 1. 1. 1995 do 1. 12. 1998. Iz njegovih tožbenih navedb izhaja, da uveljavlja izvršitev odločbe št. ... z dne 18. 9. 1997. Vprašanje upravne izvršbe ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v četrtem delu. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pa vprašanje izvršljivosti odločb ureja v 262. členu. V 4. odstavku navedenega člena je določeno, da odločbe o pravicah iz obveznega zavarovanja izvrši zavod, razen v primerih, ko je z zakonom določeno, da jih v določenem delu izvrši delodajalec ali Zavod za zaposlovanje. Vprašanje izvršitve odločbe torej ne more biti predmet direktnega sodnega varstva pred sodiščem, ki odloča v socialnih sporih. Predmet socialnega spora bi bila lahko le presoja dokončne odločbe tožene stranke, s katero bi bilo odločeno o izplačevanju invalidske pokojnine, kar v spornem primeru pomeni, da bi moral tožnik predhodno izkoristiti redno pravno pot in izplačilo pokojnine najprej uveljavljati pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče nadalje še ugotavlja, da je sicer možno vložiti tudi direktno tožbo na sodišče in sicer, ko gre za zahtevek za povrnitev škode, ki jo je državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva (2. alineja 2. odstavka 7. člena ZDSS-1). Iz tožbe ne izhaja, da bi tožnik uveljavljal povrnitev škode, niti tega ne zatrjuje v pritožbi. V tem primeru torej tudi ni podan dejanski stan po navedeni zakonski določbi.

Ker v zadevi niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve, je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno na podlagi 274. člena ZPP, zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.