Jedro

Pravica družbenika do informacije in vpogleda je individualna družbenikova pravica, ki je namenjena odločanju družbenika o kakršnem koli vprašanju, za katerega meni, da je pomembno za njegov ali družbin položaj. Pridobivanje podatkov, potrebnih za oblikovanje prodajne cene poslovnega deleža (kar predlagatelji izkazujejo kot razlog za vpogled), je neposredno funkcionalno povezano z uresničitvijo pravice do odsvojitve poslovnega deleža kot ene od osnovnih pravic, ki izhajajo iz družbenikovega članskega položaja. Glede na to, da poslovni delež zaradi prepletanja korporacijske in personalistične narave družbe z omejeno odgovornostjo ni predmet vsakodnevnega trgovanja in mu ni mogoče vsak trenutek določiti prodajne cene, potrebuje družbenik za določitev prodajne cene podatke, ki presegajo tiste, ki so mu sicer dostopni. Ta potrebna pa se v načelu lahko razteza na vsa pravna, gospodarska, finančna, personalna, organizacijska in podobna vprašanja v zvezi z družbo. Predlagatelji so zato v obravnavanem primeru do vpogleda, kakršnega predlagajo in jim je bil s predmetno odločbo tudi dovoljen, upravičeni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka glede roka za izpolnitev obveznosti spremeni tako, da se iz teksta v 4. in 5. vrstici izpusti besedilo „od izdaje sklepa“.

V presežku se predlog glede drugačnega roka za izpolnitev obveznosti zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem obsegu točk I in III potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj in nasprotni udeleženec krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v pretežnem obsegu ugodilo predlogu predlagateljev za izdajo odločbe o pravici do obveščenosti, tako da je nasprotnemu udeležencu v roku 30 dni od izdaje sklepa naložilo, da predlagateljem dovoli vpogled v knjige, listine in spise, kot to natančneje izhaja iz točke I izreka sklepa, zavrnilo je le zahtevek za vpogled v plačilne liste poslovodnih delavcev od 1. 1. 2007 (točka II izreka). Odločilo je še, da je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagateljem stroške postopka v znesku 462,00 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Proti temu sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec in z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov izpodbija odločitev, sprejeto s točko I in III izpodbijanega sklepa. V pritožbi navaja, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita. Meni, da mu je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom naložilo obveznost, ki je v določenemu roku ne more izpolniti. Sodišče prve stopnje je namreč izpolnitveni rok določilo na način, da ta začne teči od izdaje izpodbijanega sklepa, torej še preden je nasprotni udeleženec sklep sprejel, hkrati pa je sodišče prve stopnje glede na obsežnost dokumentacije določilo prekratek izpolnitveni rok. Nasprotni udeleženec tudi meni, da je III. točka izpodbijanega sklepa neizvršljiva, saj ni jasno, kdaj obveznost zapade v plačilo, zaradi česar je izrek sklepa nerazumljiv. Pritožnik zavzema stališče, da predlagateljem vpogleda v knjige in spise ni nikoli prepovedal oziroma omejil. Ravno zaradi obsežne dokumentacije in v prid temu, da se omogoči vpogled v predmetne listine, je nasprotni udeleženec predlagatelje z dopisom z dne 23. 2. 2012 seznanil z načinom vpogleda, pogoji, pod katerimi se vpogled v dokumentacijo lahko izvede, ter predlagatelje pozval na specifikacijo svojih zahtev. Poudarja, da od predlagateljev ni zahteval plačila za svoje storitve, temveč zgolj plačilo predujema za tiste materialne stroške, ki bi nastali zaradi omogočanja vpogleda v dokumentacijo. Zato je nerazumno stališče sodišča prve stopnje, da je predlagateljem s tem omejil njihovo pravico. Z nudenjem možnosti fotokopiranja, s čemer je obseg slednjega vezal zgolj na povračilo nastalih materialnih stroškov, je dejansko izvedbo vpogleda omogočil. Ponovno se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Kopru Cpg 120/2007 in povzema stališče, ki ga je v tej odločbi zavzelo sodišče. Nasprotni udeleženec tudi ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da mora družba sama nositi morebitne stroške z realizacijo družbenikove pravice do obveščenosti, razen stroškov morebitnih pooblaščencev, ki jih je v ta namen angažiral družbenik. Po mnenju nasprotnega udeleženca pa je zahtevek predlagateljev tudi premalo specificiran, posledično pa izpolnitev nemogoča. V pravočasni dopolnitvi pritožbe nasprotni udeleženec še navaja, da je ugotovil, da je predlagateljica M. W. edina družbenica v konkurenčni gospodarski družbi Š., d.o.o., in tudi direktorica navedene družbe, zaradi česar bi bila dovolitev vpogleda v predmetne listine v nasprotju z določbo 512. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), saj obstoji verjetnost, da bo družbenica na podlagi vpogleda pridobljene podatke in poslovne skrivnosti uporabila za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe in bo taka uporaba nasprotnemu udeležencu prizadela škodo. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in priglaša pritožbene stroške.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo nasprotujejo pritožbenim navedbam, ter predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglašajo pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev (razen glede določitve izpolnitvenega roka), pri tem pa ni storilo ne v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. Kadar se v sklepu naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora izpolniti (prvi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom ZNP). Če ni v posebnih predpisih drugače določeno, znaša rok za izpolnitev obveznosti 15 dni, vendar pa lahko sodišče določi za dajatve, ki niso denarne, daljši rok. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje sledilo predlogu predlagateljev in določilo 30 dnevni paricijski rok, vendar je, kar pritožba utemeljeno graja, določilo začetek teka roka z izdajo izpodbijanega sklepa.

7. V skladu s tretjim odstavkom 313. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP začne rok za izpolnitev obveznosti teči prvi dan po vročitvi prepisa sklepa stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Če stranka, ki je dolžna izpolniti obveznost, vloži pritožbo, začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi odločbe, s katero je sodišče odločilo o pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato v delu, ki se nanaša na začetek teka roka za izpolnitev obveznosti pritožbi delno ugodilo tako, da se iz I. točke izreka sklepa izpusti besedilo „od izdaje sklepa“, ni pa potrebe, da se v izreku določi začetek teka paricijskega roka, ker začetek teka le-tega uzakonja določba 313. člena ZPP.

8. Iz prej obrazloženega razloga pritožba tudi neutemeljeno graja, da v izreku o stroških postopka ni določen začetek roka za plačilo stroškov postopka, saj je, kot že obrazloženo, začetek teka izpolnitvenega roka določen z zakonom (tretji odstavek 313. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom ZNP).

9. Neutemeljeno pa se nasprotni udeleženec zavzema za določitev daljšega paricijskega roka za izpolnitev obveznosti. Po presoji sodišča druge stopnje je rok 30 dni glede na naravo izpolnitve obveznosti primeren, predvsem glede na dejstvo, da je nasprotni udeleženec izvensodni predlog predlagateljev prejel že 16. 2. 2012, zaradi česar je o vsebini in obsegu dokumentacije, za katero je predlagan vpogled, bil že tedaj seznanjen, pred sodiščem prve stopnje pa predlaganemu paricijskemu roku tudi ni ugovarjal ter gre v tem primeru za nedovoljene pritožbene novote.

10. V obravnavanem primeru predlagatelji na podlagi 513. člena ZGD-1 od sodišča zahtevajo, da s sodno odločbo dovoli vpogled v listine in knjige nasprotnega udeleženca, katerega družbeniki so predlagatelji. Slednjim je poslovodja nasprotnega udeleženca pogojeval pravico do vpogleda s plačilom predujma za stroške, ki bodo z vpogledom nastali. Predlagatelji so takšno pogojevanje pravice do vpogleda ocenili kot zavrnitev njihove zahteve ter zato zahtevajo sodno varstvo svoje pravice. Pravica družbenika do informacije in vpogleda je individualna družbenikova pravica, ki je namenjena odločanju družbenika o kakršnem koli vprašanju, za katerega meni, da je pomembno za njegov ali družbin položaj. Pridobivanje podatkov, potrebnih za oblikovanje prodajne cene poslovnega deleža (kar predlagatelji izkazujejo kot razlog za vpogled), je neposredno funkcionalno povezano z uresničitvijo pravice do odsvojitve poslovnega deleža kot ene od osnovnih pravic, ki izhajajo iz družbenikovega članskega položaja. Glede na to, da poslovni delež zaradi prepletanja korporacijske in personalistične narave družbe z omejeno odgovornostjo ni predmet vsakodnevnega trgovanja in mu ni mogoče vsak trenutek določiti prodajne cene, potrebuje družbenik za določitev prodajne cene podatke, ki presegajo tiste, ki so mu sicer dostopni. Ta potrebna pa se v načelu lahko razteza na vsa pravna, gospodarska, finančna, personalna, organizacijska in podobna vprašanja v zvezi z družbo. Predlagatelji so zato v obravnavanem primeru do vpogleda, kakršnega predlagajo in jim je bil s predmetno odločbo tudi dovoljen, upravičeni.

11. Sodišče druge stopnje ne deli mnenja s pritožbenim stališčem, da nasprotni udeleženec predlagateljem vpogleda nikoli ni prepovedal ali omejil, ter v celoti kot pravilnemu pritrjujejo stališču sodišča prve stopnje, ki ga je to zavzelo v točkah 12 in 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa in razloge kot pravilne povzema. Pogojevanje vpogleda v knjige in listine z izpolnitvijo pogoja plačila predujma za stroške, ki bi morebiti nastali s predlaganim vpogledom, namreč ni mogoče razumeti drugače kot zavrnitev zahteve predlagateljev po vpogledu, ki s predhodnim plačilom stroškov niso soglašali.

12. Neutemeljeno je v tem pogledu sklicevanje nasprotnega udeleženca na sklep Višjega sodišča v Kopru Cpg 120/2007, saj dejansko stanje, ki izhaja iz citirane odločbe, ni primerljivo z obravnavano zadevo. Dejstvo je namreč, da v zadevi, na katero se nasprotni udeleženec sklicuje, za presojo ni bilo odločilno vprašanje pogojenosti pravice do vpogleda s plačilom predujema stroškov, ki bi oziroma bodo z vpogledom nastali. V zadevi Višjega sodišča v Kopru Cpg 120/2007 je bil namreč postavljen predlog, da se predlagatelju nemudoma omogoči fotokopiranje in izdelavo izpiskov iz poslovnih knjig, hkrati pa je bil predlagatelj pripravljen sam nositi stroške fotokopiranja, zaradi česar je tedaj sodišče temu ustrezno zavzelo stališče, da dejansko ne gre za vprašanje, ali je bila predlagatelju omogočena pravica do vpogleda, temveč zgolj za vprašanje tehnične izvedbe te pravice.

13. Dejstvo je, da lahko pri izvrševanju pravice do vpogleda v knjige in listine nastanejo določeni stroški, pri čemer sodišče druge stopnje ne deli mnenja s prvostopnim sodiščem, da bi te stroške morala (razen stroškov morebitnih pooblaščencev) nositi družba. Vprašanje, kdo naj nosi stroške oziroma v breme koga jih naložiti, je dejansko vprašanje, pri presoji katerega bi bilo potrebno upoštevati, v kakšne namene oziroma v korist koga so morebitni stroški nastali in sodišče druge stopnje ne vidi razlogov, da stroškov v določenih okoliščinah ne bi nosili družbeniki sami. V nobenem primeru pa pravice do vpogleda ni mogoče pogojevati z vnaprejšnjim plačilom stroškov, za katere ni gotovo ali bodo sploh nastali in kolikšna bo njihova višina.

14. Neutemeljen je tudi očitek nasprotnega udeleženca, da je zahtevek predlagateljev premalo specificiran, kar onemogoča njegovo izpolnitev. Sodišče prve stopnje je ta očitek nasprotnega udeleženca zavrnilo z obrazložitvijo, podano v točki 15 izpodbijanega sklepa in z razlogi, ki jim kot pravilnim pritrjuje sodišče druge stopnje in jih povzema, saj jim ni kaj dodati.

15. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da predlagatelji v predlogu niso ponudili dejanskih trditev glede morebitne podlage za vodenje postopkov zoper nasprotnega udeleženca, saj utemeljevanje zahteve na očitno neresničnih dejstvih (da so v zvezi z željo po izstopu iz družbe poslali obvestilo ostalim družbenikom) in pavšalno sklicevanje na zgolj formalno upravičenje iz prvega odstavka 512. člena ZGD-1, predstavlja zlorabo pravice, ki ne more uživati pravnega varstva, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki ne morejo biti predmet pritožbene presoje (337. člen ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom ZNP).

16. Nasprotni udeleženec v dopolnitvi pritožbe navaja dejstva, za katera zatrjuje, da jih je izvedel šele po vložitvi pritožbe in zanje tudi tekom postopka na prvi stopnji ni vedel in jih tudi ni mogel navajati.

17. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde pred tem ni mogel navesti oziroma predložiti (337. člen ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom ZNP). Pritožnik, ki se sklicuje na novote, nosi trditveno in dokazno breme, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. To pomeni, da mora pritožnik ne le zatrjevati, ampak tudi izkazati, da je izpolnjen pogoj nekrivde. V obravnavanem primeru nasprotni udeleženec dejstev, da na njegovi strani ni krivdnih okoliščin za navajanje novot šele s pritožbo, ni niti zatrjeval in še manj izkazoval, zato v dopolnitvi pritožbe navajana dejstva predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, kar izključuje njihovo pritožbeno presojo.

18. Pritožba nasprotnega udeleženca je neutemeljena tudi glede stroškovne odločitve. Predlagatelj je v obravnavanem predlogu namreč označil vrednost spornega predmeta na 4.000,00 EUR, prilagojeno drugemu odstavku 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), čemur nasprotni udeleženec ni nasprotoval, v zvezi z začetkom teka paricijskega roka za plačilo stroškov postopka pa je sodišče druge stopnje že podalo obrazložitev (točka 8).

19. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi nasprotnega udeleženca delno ugodilo in izpodbijani sklep v točki I spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijani točki I in III potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

20. Nasprotni udeleženec, ki je s pritožbo uspel le v sorazmerno zelo majhnem delu, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena istega zakona in 37. člena ZNP). Prav tako sami krijejo stroške pritožbenega postopka predlagatelji, saj z odgovorom na pritožbo niso prispevali k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje (155. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).