Jedro

Ne drži pritožbeni očitek, da iz zahteve za izročitev ključev ne izhaja zahteva po uporabi stanovanja, kot zmotno navaja pritožba. Na podlagi dopisa z dne 3. 6. 2016 o izročitvi ključev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni soglašala, da toženka sama uporablja stanovanje oz. ga uporablja v večjem delu, kot ji iz naslova solastne stvari pripada, s čimer je tožnica svoje nestrinjanje z načinom toženkine uporabe nedvomno izrazila.

Ker je izvedensko mnenje jasno, brez nasprotij in pomanjkljivosti, pogoji za postavitev novega izvedenca na podlagi določila tretjega odstavka 254. člena ZPP niso podani. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 11.914,19 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov, kot je razvidno iz I. točke izreka. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v postopku ni zatrjevala obstoja prikrajšanja zaradi neuporabe stvari, temveč je opredelila zgolj obogatitev. Sodba o prikrajšanju nima razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka se ne strinja, da je bila od 3. 6. 2016 nedobroverna posestnica stanovanja, saj je bila z dopisom tožnice seznanjena šele na zapuščinski obravnavi 21. 9. 2016. Poleg tega zahteva po izročitvi ključev nikakor ne pomeni pravice do uporabe ali posesti stanovanja. Tožnica v postopku ni podala jasne in dokazane trditve, kdaj je toženki poslala poziv, s katerim je izrazila svoje nesoglasje z načinom uporabe solastnine. Če bi A. A. ali tožnica izrazili zahtevo ali vsaj željo po bivanju v stanovanju, bi se toženka do tega opredelila. Nobenih pozivov s strani tožnice ni bilo. Toženka nasprotuje prisojeni višini uporabnine, ker je previsoka. Toženka je izračunom oporekala in zahtevala postavitev novega izvedenca, vendar je sodišče ta dokaz zavrnilo in ji s tem odvzelo možnost dokazovanja.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da tožnica ni zatrjevala obstoja prikrajšanja, ni utemeljen. Kot izhaja že iz tožbe, je tožnica navajala, da ima toženka zaradi brezplačne uporabe tožničinega solastnega 2/3 deleža korist, zaradi česar je tožnica prikrajšana, ker solastne nepremičnine ne more uporabljati zaradi nezakonitega ravnanja toženke, ki nepremičnino uporablja v celoti in tožnici preprečuje njeno rabo. Prav tako je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2018 navajala, da se prikrajšanje tožnice kaže v odsotnosti koristi, ki bi jo tožnici prinašala uporaba lastne stvari, pri čemer je pri izračunu uporabnine treba upoštevati tržno najemnino za zasedeno stanovanje.

6. Pritožbeni očitek, da napadena sodba ne vsebuje ugotovitev o tem, da bi bila tožnica zaradi neuporabe stanovanja prikrajšana, ni upravičen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni soglašala s tem, da toženka sama uporablja solastno stanovanje ter da tožnica v svoje prikrajšanje ni privolila (23. točka obrazložitve). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Očitek pritožbe, da ni mogoče šteti, da je toženka postala nedobroverna 3. 6. 2016, ni upravičen. Pritožbene navedbe, da se je toženka z dopisom z dne 3. 6. 2016 seznanila šele 21. 9. 2016, namreč predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj toženka v postopku ni prerekala, da se je z navedenim dopisom seznanila 3. 6. 2016. Za neprerekana dejstva na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP velja, da se štejejo za priznana. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da iz zahteve za izročitev ključev ne izhaja zahteva po uporabi stanovanja, kot zmotno navaja pritožba. Na podlagi dopisa z dne 3. 6. 2016 o izročitvi ključev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni soglašala, da toženka sama uporablja stanovanje oz. ga uporablja v večjem delu, kot ji iz naslova solastne stvari pripada, s čimer je tožnica svoje nestrinjanje z načinom toženkine uporabe nedvomno izrazila.

8. Pritožbeni očitek, da je višina najemnine določena previsoko, je nekonkretiziran, zato ga pritožbeno sodišče kot neutemeljenega zavrača. V skladu z določilom tretjega odstavka 254. člena ZPP sodišče v postopku postavi novega izvedenca zgolj v primeru, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, tega pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. V obravnavani zadevi je sodni izvedenec gradbene stroke B. B. izdelal pisno izvedensko mnenje in po prejemu pripomb toženke tudi dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je na vse pripombe toženke obrazloženo odgovoril. Ker je izvedensko mnenje jasno, brez nasprotij in pomanjkljivosti, pogoji za postavitev novega izvedenca na podlagi določila tretjega odstavka 254. člena ZPP niso podani. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Zato pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca, ni utemeljen.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Toženka v pritožbenem postopku ni uspela, zato je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnici so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 750 točk ter materialni izdatki v višini 15 točk, skupaj 765 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR 459,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 559,98 EUR. Toženka je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Nagrade za posvet s stranko v višini 100 točk in za pregled listin v višini 100 točk pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, saj je nagrada za navedeni opravili že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.