Jedro

Sporno izvrševanje lastninskih upravičenj toženca na služečem zemljišču, to je postavitev lesene ograje s snemljivimi vrati na služnostno pot, za služnostnega upravičenca ne predstavlja takšne obremenitve, da bi bil upravičen do posebnega varstva.

Obrazložitev

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je od sodišča zahteval, naj odloči: da ga je toženec v času od 31. 5. 2005 do 1. 6. 2005 motil v posesti služnostne poti, ki poteka z glavne ceste ..., med drugim tudi po parc. št. 3726/2, 3726/1, 3722/2 in 3722/1, in sicer v delu poti, ki je na toženčevem zemljišču parc. št. 3726/2 k. o. ..., in v posesti nepremičnine parc. št. 3722/1 s tem, da je tik ob vrata žičnate ograje tožnika postavil leseno ograjo v širini približno 6,5 metrov in tako tožniku onemogočil prehod na parc. št. 3726/2 in s tem uporabo služnostne poti ter nepremičnine parc. št. 3722/1; da je toženec dolžan takoj, najkasneje pa v roku 8 dni, vzpostaviti prvotno posestno stanje s tem, da odstrani leseno ograjo v širini 6,5 metrov na parc. št. 3726/2 in 3722/1, ki stoji tik ob vratih žičnate ograje tožnika ter temu omogočiti neovirano uporabo te poti in nepremičnine parc. št. 3722/1; da se tožencu v bodoče prepovedujejo takšna ali podobna motilna dejanja.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo prvostopenjski sklep.

3. Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo RS (v nadaljevanju državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva), v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sklepa sodišč nižjih stopenj in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Po mnenju državnega tožilstva sta sodišči nižjih stopenj nepravilno uporabili 35. člen v zvezi z 219. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Čeprav tožba uveljavlja varstvo posesti stvarne služnosti, česar veljavno pravo ne pozna več, iz dejanske podlage tožbe in tožbenega predloga izhaja, da tožnik smiselno uveljavlja varstvo posesti na delu stvari po 25. in 35. členu SPZ. V razmerju med soposestniki se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja (so)posesti. Stvarna služnost se mora izvrševati na najmanj obremenjujoč način, ravnanje (tudi lastniškega) posestnika služeče nepremičnine pa je omejeno s (so)posestjo služnostnega upravičenca, ki ustreza izvrševani služnosti. Posestno varstvo mora izhajati iz konkretnega (so)posestnika. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da lesena ograja, ki prečka služnostno pot tožnika, tega ne moti pri izvrševanju posesti te poti, in to kljub ugotovitvi, da je snemljivi del te ograje dolg 3,70 metrov, pri čemer višina in teža tega dela ograja nista (bili) ugotovljeni. Toženec je navedel, da je ta del ograje težak okoli 10 kilogramov, tožnik in njegova žena, ki tudi uporablja služnostno pot, pa sta povedala, da ograje ne moreta sneti, ker je pretežka. Dejstvo, da je toženec ob ogledu snemljivi del ograje odstranil prej kot v 1 minuti, še ne zadostuje za presojo, da sta velikost in teža snemljivega dela ograje takšni, da njena namestitev ne pomeni spremembe ali oviranja dotedanjega načina izvrševanja tožnikove posesti in da zato tožnik ni upravičen do posestnega varstva. Poleg tega iz sklepov sodišč nižjih stopenj izhaja, da se sporna ograja lahko tudi podre (in se tako lahko uporablja služnostna pot), kar je lahko zahtevno opravilo glede na velikost in težo snemljivega dela, sklepa pa sta brez pravne presoje v tej smeri. Prehod preko takšne na tleh ležeče ograje utegne pomeniti (nesorazmerno) oviro, zlasti za starejše in telesno manj zmožne osebe. Neživljenjsko in s tem pravno zmotno je tudi prvostopenjsko stališče, da motenje ni podano, ker je toženec pripravljen vsakokrat sam odstraniti ograjo in tožniku omogočiti prehod; to bolj kaže, da ograje vendarle ni tako preprosto in brez fizične moči odstraniti s poti. Sklepa sodišč prve in druge stopnje temeljita na nepravilni uporabi 35. člena v zvezi z 219. členom SPZ, ko (preuranjeno) zaključita, da toženec s postavljeno ograjo ni v znatni meri otežil izvrševanja tožnikove posesti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj bi šele celotna slika glede vseh okoliščin postavljene ograje (vključno z njenim obsegom in težo) ter njenim vplivom na tožnika glede možnosti nadaljevanja dotedanjega načina izvrševanja soposesti na delu stvari (poti) omogočila pravilno in zakonito odločitev v konkretnem posestnem sporu.

4. Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila zahteva vročena obema strankama postopka; nanjo je odgovoril (le) tožnik in poudaril, da se v celoti pridružuje stališčem državnega tožilstva, stroškov pa ni priglasil. 5. Zahteva ni utemeljena.

6. Pri odločanju o zahtevi se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo izrecno uveljavlja (prvi odstavek 391. člena ZPP). Poleg tega (tudi) zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 387. člena ZPP). To pomeni, da je Vrhovno sodišče (tudi) pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na relevantno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje; podlaga za preizkus utemeljenosti očitka zmotne uporabe materialnega prava so torej dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, ki se jih v tej fazi sojenja ne more (več) izpodbijati oziroma problematizirati ter preizkušati.

7. Posestno varstvo služnosti v ureditvi sedaj veljavnega SPZ res ne temelji (več) na konstrukciji posesti pravice. V SPZ namreč ni določbe o posesti (stvarne) služnosti, kot jo je poznal prej veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v tretjem odstavku 70. člena; po SPZ gre v takšnih primerih za (so)posest (določenega) dela stvari (25. člena SPZ). (Tudi) služnostni upravičenec ima torej (lahko) položaj posestnika (prvi odstavek 24. člena SPZ) in v tem obsegu mu je zagotovljeno posestno varstvo tudi proti lastniku služeče nepremičnine, ki na tej prav tako izvršuje posest. 8. Vrhovno sodišče nadalje pritrjuje stališčem državnega tožilstva, da se v razmerju med soposestniki šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja soposesti (primerjaj 35. člen SPZ) ter da je lastnik služeče nepremičnine v izvrševanju oblasti nad svojo stvarjo omejen z upravičenčevim pravilnim izvrševanjem služnosti. Stvarna služnost je za lastnika služeče nepremičnine breme, ki ga mora trpeti, in dopustiti oziroma opustiti določena ravnanja. Lastnik gospodujoče stvari pa lahko izvršuje samo takšno dejansko oblast nad stvarjo, ki ustreza vsebini njegove služnostne pravice; to mora po načelu restrikcije izvrševati na kar najmanj obremenjujoč način (civiliter uti; prvi odstavek 219. člena SPZ) in dejanska oblast služnostnega upravičenca na služeči stvari je lahko predmet posestnega varstva le v takšnem obsegu. Stvarne služnosti se morajo utesnjevati, kolikor dopuščata njihov namen in narava. Smoter te stvarne pravice namreč ni v omejevanju lastninske pravice na služeči nepremičnini, ampak v koristi, ki jo ima upravičenec s tem, da se mu omogoči lažje in boljše izkoriščanje njegove nepremičnine. Iz povedanega logično izhaja, da vsako poseganje v stvarno služnost še ne (more) pomeni(ti) tudi posega, ki bi opravičeval sodno varstvo. To je (lahko) le takšno ravnanje, ki služnostnega upravičenca znatneje ovira pri izvrševanju njegove omejene stvarne pravice; poseg mora biti takšen, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje vsebine služnosti. Zato se za pravno upoštevno motenje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v dotedanji način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva; vsaka (neznatna) sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motenja ali odvzema posesti v pravnem smislu (32. člen SPZ).

9. Glede na obrazloženo sporno izvrševanje lastninskih upravičenj toženca na služečem zemljišču (ki ima svojo podlago v določbah prvega odstavka 37. člena in 12. člena SPZ) – to je postavitev lesene ograje (s snemljivimi vrati) na služnostno pot(1) – za tožnika (služnostnega upravičenca) ne predstavlja takšne obremenitve, da bi bil upravičen do posestnega varstva. Upoštevajoč neizpodbojno ugotovljeno dejansko podlago pravnomočne odločbe, da so vrata v sporni ograji lahka in da jih je mogoče sneti hitro in lahko, je pravilna presoja sodišč nižjih stopenj, da postavitev ograje ne pomeni bistvene otežitve izvrševanja tožnikove soposesti na delu nepremičnine parc. št. 3726/2 in posesti na nepremičnini parc. št. 3722/1, vse k. o. ...

10. Relevantne dejanske okoliščine so v razlogih sklepa sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo, dovolj natančno ugotovljene in pravilno pravno ocenjene. Argumenti za nasprotno stališče državnega tožilstva se nujno izkažejo za jalove. Pravdni postopek namreč temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena ZPP)(2). To pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik mora torej navesti (vsa) tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku. Sodišče ne le, da ni dolžno, temveč ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo še kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje(3). V obravnavani zadevi noben del trditvene podlage ni ostal neizčrpan; tožnik ustreznih trditev v smeri (velike) teže vrat v sporni ograji in dokaznega predloga za njihovo tehtanje v postopku pred sodiščema nižjih stopenj ni (pravočasno) podal, zaradi česar ugotavljanje te okoliščine ni (bilo) možno. Pri tem je treba posebej poudariti, da izpovedba stranke – torej del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti – ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila zahteva vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Op. št. (1); Pravnomočno je ugotovljeno, da je toženec sporno ograjo postavil zato, da bi preprečil pašo svojih ovac na parceli tožnika.

Op. št. (2): Navedeno pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP), ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev.

Op. št. (3): Zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva je torej povsem in samo v rokah strank postopka.