Jedro

Po čl. 59. ZIZ sodišče odloča o nedopustnosti že določenega obsega izvršbe, dovoljene s sklepom o izvršbi, ne pa o dopustnosti izvršbe.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno izdajo in izdelavo sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožečih strank delno ugodilo in je odločilo tako, da je izvršba po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. In 00/00138 z dne 26. 1. 2001 dopustna za terjatev v višini glavnice 10.309,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2002 dalje do plačila in za izvršilne stroške po odmeri izvršilnega sodišča, v presežku pa izvršba ni dopustna. O pravdnih stroških je odločilo tako, da pravdne stranke nosijo vsaka sama svoje stroške tega pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je o tožbi toženih strank odločilo na podlagi sklepa izvršilnega sodišča o napotitvi na pravdo in na podlagi 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Nato je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta obe pravdni stranki vsaka delno izpolnili svojo obveznost, tožena stranka je delno izpolnila pogodbo z dne 30. 1. 1999, po kateri se je prvi tožnik zavezal izdobaviti in montirati v upnikovi hiši G. …, Ž. gostinsko opremo v pogodbeni vrednosti 4.900.000,00 takratnih SIT, tožena stranka pa se mu je zavezala plačati pogodbeno vrednost opravljenih del in storitev, vendar pa je ta svojo obveznost izpolnila le deloma. Z namenom so tožniki in toženec sklenila sporazum o zastavni pravici z dne 12. 7. 1999. Na podlagi mnenja izvedenca pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotožnik kot izvajalec del, delno izpolnil pogodbeno obveznost in sicer je izvedel 17,42 % od naročenih del in jih je ovrednotilo v znesku 5.173,80 EUR. Tožnik pa je od toženca prejel plačila v skupni vrednosti 15.483,52 EUR. Od te toženčeve terjatve je sodišče odštelo znesek 5.173,80 EUR in je ugotovilo, da znaša razlika 10.309,72 EUR in je do njene povrnitve upravičenec toženec skupaj z zahtevanimi zakonskimi obrestmi od 1. 9. 2002 in je v tem obsegu izvršba utemeljena in dovoljena, v presežku pa se ustavi. Ugotovilo je še, da tožnik ni dokazal svojih trditev, da naj bi bil toženec kriv za neizpolnitev pogodbe s strani prvo tožnika. Toženec je opravil vsa dogovorjena plačila avansa, v skladu s pogodbo. Sodišče drugih dokazov ni izvedlo, ker je že na podlagi izvedenih dokazov lahko odločilo v predmetnem sporu. O stroških nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki po svojih pooblaščencih.

Tožeče stranke podajajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, ko ni obrazložilo in v sodbi upoštevalo mnenje sodnega izvedenca, ki je navedel, da je prvotoženec vsa dela opravil kvalitetno ter, da je imel ves material in izdelke pripravljene tudi že za dokončanje celotnega naročenega dela. Sodišče tudi ni upoštevalo trditev prvotožeče stranke, da vzrok nedokončanja naročenega dela ni bil na strani prvotožene stranke ter, da je za nedokončanje in s tem neizpolnitev pogodbe bil dejansko vzrok na strani toženca. Prvi tožnik ni mogel izvršiti vseh del in sicer zaradi odsotnosti tožene stranke. Sodišče je ravno glede tega dejstva tudi bistveno kršilo postopek, ko ni dovolilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, ki so delale na objektu, saj bi le-te lahko jasno izpovedale, na kateri strani je vzrok za nedokončano izvedbo del. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prvi tožnik in ostali dve tožnici, ki se pridružujejo pritožbenim navedbam pa menijo, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo dokaz izpovedi prvega tožnika, ko je ugotavljalo, da ni dokazal trditve, da naj bi bil toženec kriv za neizpolnitev pogodbe s strani prvega tožnika, predvsem v tistem delu, ko je zatrjeval, da del ni mogel dokončati, ker mu je toženec vzel ključ od objekta in mu preprečil nadaljevanje del, s tem pa mu je onemogočil tudi odstranitev njegovih strojev in naprav, s katerim je izvajal dela. Prav tako bi tudi z zaslišanjem prič, delavcev, ki so delali na objektu sodišče ugotovilo pravilno dejansko stanje v smislu načela materialne resnice. Če bi sodišče izvedlo zaslišanje delavcev, bi lahko dejansko stanje pravilno ugotovilo. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbo podaja tudi toženec po svojem pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločilo o tožbenem zahtevku tako, da je le-tega očitno samo spremenilo. Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek tako, da je pod točko 1 petita - zahtevka predlagala naslovnemu sodišču, da razsodi “izvršba opr. št. In 00/00138 je nedopustna”. Tak zahtevek pa ni dovolj opredeljen in določen, da bi mu bilo možno ugoditi, saj iz njega ne izhaja za kakšno izvršbo naj bi šlo, ne vsebuje označbe o izvršbi na podlagi katerega teče izvršba, niti sodišča, pred katerim teče postopek. Tožbeni zahtevek je nejasen. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek nato samo substanciralo. S tem je kršilo določbo drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vsebino izvršilnega predloga. Naslovno sodišče je zmotno ugotovilo, da v izvršilnem predlogu ni zajeta terjatev v višini 7,000.000,00 SIT, ki je bila v notarskem zapisu dogovorjena, kot pogodbeni interes in ima naravo pogodbene kazni. Iz izvršilnega predloga z dne 13. 10. 2000 izhaja, da upnik izterjuje terjatve, ki so zapadle po predmetnem notarskem zapisu v višini 8,000.00,00 SIT, izvršilne stroške v višini razvidnih iz sodne štampiljke, kakor tudi nadaljnje izvršilne stroške. Da naj bi znesek 8,000.00,00 SIT predstavlja seštevek jamstev iz obeh zastavnih pravic izhaja le iz razlogov sodbe, ne pa iz izvršilnega predloga. Tako ima toženec po navedenem notarskem zapisu poleg ostalih pravic tudi pravico do izterjave zneska v višini 7,000.000,00 SIT, do gospodarskega subjekta J. Š. s.p., in to poleg in neodvisno od odškodnine za škodo zaradi razdrtja pogodbe. Iz notarskega zapisa izhaja več terjatev toženca do J. Š. s.p. od katerih je ravno terjatev na plačilo 7,000.000,00 SIT izrecno navedena v izvršilnem predlogu, samo dejstvo, da je toženec v izvršilnem predlogu zahteval izterjavo svojih terjatev po izvršilnem naslovu v višini 8,000.00,00 SIT ne pomeni, da v tem znesku ni zajeta terjatev v višini 7,000.000,00 SIT. Tudi znesek v višini 1,862.000,00 SIT oziroma 7.769,99 EUR, ima podlago v predmetnem notarskem zapisu. Napadena sodba nima razlogov o terjatvah v višini 7.131,53 EUR oziroma 5.136,87 EUR, ki jih je toženec označil, kot terjatve, ki imajo podlago v notarskem zapisu. V zvezi z vsebino notarskega zapisa in njenega aneksa bi moralo sodišče zaslišati glede na trditve tožene stranke o terjatvah, ki so vključene v izvršilni predlog tudi še ostale priče. Sodišče bi moralo tudi pritegniti novega izvedenca mizarske stroke. Sodba tudi nima razlogov o toženčevih ugovorih glede izvedenskega mnenja. Soba bi morala imeti razloge o nepravilnem delu izvedenca, ko je pisno mnenje izdelal na podlagi dodatnega ogleda v mizarski delavnici tožnika, saj dodaten ogled ni bil odrejen s strani naslovnega sodišča, izvedenec pa je na podlagi dodatnega ogleda ugotavljal dejansko stanje brez predhodne ustrezne trditvene podlage stranke in njihovih dokaznih predlogov. Nadalje napadena sodba nima navedb strank in njihovih dokaznih predlogov. Nadalje napadena sodba nima razlogov o trditvah toženca, da posamezni kosi opreme zanj niso imeli in tudi sedaj nimajo nobene vrednosti. Sodba tudi nima razlogov o podlagi priznanega dodatnega naročila – zaokrožene blende na zgornjem delu treh oken.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam in tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. V tem odgovoru je navedla, da sodišče tožbenega zahtevka ni spremenilo, pač pa mu je le deloma ugodilo, s čimer ni odločilo preko mej postavljenega zahtevka. Tožeče stranke zatrjujejo, da je sodišče pravilno ugotovilo, da denarna terjatev v višini 7,000.000,00 SIT, ki naj predstavljala pozitiven pogodbeni interes, ni zajeta v predlogu za izvršbo, ki ga je vložila tožena stranka. Tožena stranka bi morala v predlogu za izvršbo določno opredeliti kaj predstavlja znesek 8,000.00,00 SIT, vendar tega ni storilo. V tem postopku, ki teče zaradi nedopustnosti izvršbe pa tožena stranka ne more širiti in nadomestiti trditvene podlage, ki bi jo morala navesti v predlogu za izvršbo. Iz istih razlogov tudi ni dopustna širitev trditvene podlage v tem sporu v smislu, da tožena stranka v izvršilnem postopku poleg pozitivnega pogodbenega interesa zahteva še plačilo penalov v višini 1,862.000,00 SIT, saj je iz same vsebine predloga za izvršbo razvidno, da jih ni zahtevala. V zvezi s plačilom pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke navajajo, da bi bila tožena stranka od tožečih strank upravičena zahtevati največ znesek, ki je enak višini nastale škode, vendar pa v danem primeru višina nastale škode, ki bi naj nastala toženi stranki ni znana in je nedokazana s strani tožene stranke, na kateri je dokazno breme v zvezi z zatrjevano škodo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po določbi drugega odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje pa pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke.

Materialno pravo za odločanje v tem pravdnem postopku je določba člena 59 Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ (pravda ali drug postopek za nedopustnost izvršbe). Gre za primer, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. V takšnem primeru lahko dolžnik v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da mora pravdno sodišče ugotavljati le nedopustnost izvršbe, katera je že bila predhodno dovoljena. Izvršba je bila dovoljena s sklepom izvršilnega sodišča, po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. In 00/00138 z dne 26. 1. 2001. Takšen sklep je postal pravnomočen in je začrtal obseg in višino terjatve, katera se bo izterjevala in tudi sredstva izvršbe. Zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo odločati le o tem, koliko od že dovoljene izvršbe je nedopustne. Iz izreka in tudi iz samega načina odločanja sodišča prve stopnje pa izhaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo to materialnopravno odločbo. Iz izreka izhaja, da je sodišče dejansko odločalo o dopustnosti izvršbe, saj je odločilo, da je izvršba dopustna za terjatev v višini glavnice 10.309,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila. Takšna odločitev je tako materialnopravno zmotna, saj kot že povedano bi sodišče prve stopnje moralo odločati le, če je in v kolikšnem obsegu je nedopustna izvršba, katera je že bila dovoljena s prej citiranim sklepom. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je v posledici ostalo dejansko stanje glede obsega nedopustnosti izvršbe, nepravilno ugotovljeno.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je odločalo o dopustnosti izvršbe, ne pa o njeni nedopustnosti. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje pa je razvidno, da se sodišče dejansko ukvarja le z višino terjatve ene ali druge pravdne stranke in z ugotavljanjem razlike med terjatvama teh dveh pravdnih strank. Ugotovilo je, da razlika znaša 10.309,72 EUR in je do njene povrnitve upravičen toženec skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2002 in je v tem obsegu izvršba utemeljena in dovoljena. Sodba sodišča prve stopnje pa nima nobenih razlogov za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Naloga sodišča je torej bila ugotavljati obseg nedopustnosti izvršbe, ne pa ugotavljanje višine terjatve, katero mora ena stranka povrniti drugi, celo skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2002. Sodba sodišča prve stopnje tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, glede nedopustnosti izvršbe in je tako ni mogoče preizkusiti. Obremenjena je tako z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP.

To pa so vse tiste kršitve določb ZPP, katere sodišče druge stopnje glede na naravo kršitev ne more samo odpraviti. Zato sodišče druge stopnje po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP, razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitev postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V tem sklepu odloči sodišče druge stopnje tudi o tem, katera dejanja, ki jih zajema bistvena kršitev določb pravdnega postopka se razveljavijo. S tem sklepom je zato sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, ker ta sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede nedopustnosti izvršbe, sicer pa ima vse razloge o ugotavljanju dejstev, katere sta navedli tožeča stranka v tožbi in tožena v odgovoru na tožbo (razen glede zaokrožene blende na zgornjem delu treh oken). Sodišču prve stopnje zato ni treba na novo opraviti nove obravnave in dopolnitve dokaznega postopka. Po razveljavitvi sodbe mora sodišče prve stopnje popraviti storjeno napako, zaradi katere je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo, ne pa ponovno izvesti glavno obravnavo. V takšnem primeru je mogoče vrniti zadevo sodišču prve stopnje le v novo sojenje in v novo izdajo in izdelavo sodbe (več o tem glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem – avtorjev Lojze Ude, Nina Beteto in drugi GV založba).

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi prej omenjene določbe ZPP pritožbama ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje tako, da izda in izdela novo sodbo, v katerih bo pravilno oblikovan izrek sodbe glede na omenjeno določbo člena 59 ZIZ in bo poleg ostalih dejstev ustrezno obrazloženo tudi zakaj je sodišče prve stopnje v določenem delu in v kolikšnem ugotovilo nedopustnost izvršbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški, v kolikor so jih pravdne stranke pravočasno priglasile.