Jedro

Prva toženka zaradi starosti in bolezni ni bila sposobna razumeti pomena svojih dejanj in pravno veljavno izražati svoje volje, zato ji ni mogoče očitati motilnih dejanj.

Neplačilo računov, ki se očita toženi stranki, samo zase ne more pomeniti motilnega dejanja. Pač pa ob upoštevanju vseh okoliščin ni sprejemljiva razlaga sklepa, da kasnejše njeno ravnanje (nalog za prestavitev in preureditev električne omarice, s katerim je bila omogočena dobava električne energije le v spodnjo etažo hiše), ne predstavlja motenja.

Po spremembi tožbe je tožnik zahteval le drugačen način vzpostavitve v prejšnje posestno stanje (prej samostojni priključek, nato pa preko obstoječega priključka), zato ne gre za takšno vsebinsko spremembo tožbe, da bi zahteval povsem nekaj drugega.

Izrek

I. Pritožbi proti sklepu P 13/2013-52 z dne 26. 2. 2014 se delno ugodi in se sklep v točki I. izreka razveljavi v tistem delu, v katerem je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, da mora druga toženka omogočiti tožniku priklop na javno električno omrežje preko električne omarice na severni strani hiše ..., za zgornjo etažo, ki je v posesti tožeče stranke in sicer tako, da priklop na stroške tožeče stranke zahteva pri dobavitelju električne energije, sicer se ji v primeru kršitve naloži v plačilo denarna kazen. V tem delu in v odločitvi o stroških zavarovanja (točka II. izreka) se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, v ostalem pa se pritožba zavrne in sklep v nerazveljavljenem delu potrdi.

II, Pritožbi proti sklepu P 13/2013-68 z dne 17. 3. 2014 se delno ugodi in se sklep v točki II., kolikor se nanaša na drugo toženko, in v točki III. razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. V ostalem (točka I. izreka) se pritožba zavrne in sklep v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Pritožba zoper sklep P 13/2013-67 z dne 17. 3. 2014 se zavrne in se sklep potrdi.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 13/2013-52 z dne 26. 2. 2014 zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, po kateri naj se do pravnomočne odločitve glede motenja posesti v zavarovanje terjatve tožeče stranke toženkama prepoveduje kakršnokoli onemogočanje dostopa do električne omarice na severni strani hiše na naslovu ..., kjer se nahaja merilno mesto za električno energijo in električne omarice v tej hiši, kjer se nahajajo varovalke, ter omogoči tožniku priklop na javno električno omrežje preko električne omarice na severni strani hiše, in sicer za zgornjo etažo hiše, ki je v posesti tožeče stranke, tako da priklop na stroške tožeče stranke zahtevata pri dobavitelju električne energije, v primeru kršitve pa se jima naloži v plačilo denarna kazen. S sklepom P 13/2013-68 z dne 17. 3. 2014 je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni prenehati z onemogočanjem posesti tožeči stranki in sicer električne omarice na severni strani hiše na naslovu ..., kjer se nahaja merilno mesto za električno energijo in električne omarice v hiši na naslovu ..., kjer se nahajajo varovalke ter da sta dolžni tožeči stranki omogočiti posest navedenih prostorov, merilnega mesta in varovalk tako, da ji omogočita dostop do električnih omaric. Zavrglo pa je tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva posest tako, da ji toženki dopustita izvedbo priklopa na javno električno omrežje s tem, da priklop na stroške tožeče stranke zahtevata pri distributerju električne energije za del hiše na naslovu ... in sicer za zgornjo etažo, ki je v posesti tožeče stranke, tako da priklop na stroške tožeče stranke zahtevata pri distributerju električne energije. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh od vročitve sklepa drugi toženki povrniti njene stroške pravdnega postopka 448,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom P 13/2013-67 z dne 17. 3. 2014 je priznalo nagrado in povračilo stroškov sodnemu izvedencu, začasni zastopnici pa je priznalo stroške za zastopanje prve toženke v znesku 613,11 EUR. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna doplačati predujem za začasno zastopnico 213,11 EUR na v sklepu naveden račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper vse tri sklepe iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga razveljavitev oziroma spremembo sklepov, v primeru ponovnega sojenja pa naj odloča drug sodnik.

3. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku zavzelo vsebinsko enako stališče kot v razveljavljenem sklepu. Toženi stranki sta izvršili motilno ravnanje s tem, ko sta naročili prestavitev električne omarice in preko nje priklop na javno električno omrežje samo za del hiše, v katerem živita, tožniku pa kasneje odrekli soglasje za priklop na javno električno omrežje. Neplačilo računov za električno energijo ni vplivalo na posest nad omarico. Posestno stanje je spremenjeno, ker sta toženki naročili prestavitev omarice in prevezavo električnih vodnikov v njej, izključno iz razloga, da tožnik ne bi več imel v hiši električne energije, s čimer bi bil prisiljen zapustiti hišo, ki jo je zgradil in v kateri z družino živi že 30 let. Tožnik si je bil prisiljen urediti električno napeljavo od soseda preko navadnega električnega podaljška, kar je nevarno in v nasprotju s predpisi. Zmotne so navedbe sodišča, da tožnik ni izkazal, da mu grozi nastanek težko nadomestljive škode.

4. V pritožbi zoper sklep, s katerim je odločeno o zahtevku zaradi motenja posesti, tožnik očita sodišču bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče za zavrženje spremenjenega tožbenega zahtevka ni imelo pravne podlage. Tožnik je vsebinsko po spremembi zahtevka celo zahteval manj, kot pred spremembo. Najprej je zahteval aktivno ravnanje toženih strank, na podlagi katerega bi si lahko uredil samostojni priključek, po spremembi pa takšno ravnanje, kjer samostojnega priključka ne bi pridobil in bi bilo stanje takšno, kot je bilo pred prestavitvijo omarice. Tožnik ni dodal novega motilnega ravnanja, temveč je ves čas izhajal iz istega historičnega dogodka. Kasneje je le prilagodil tožbeni zahtevek, vendar z njim ni zahteval nekaj drugega, temveč še vedno priklop na javno električno omrežje. Le modus operandi zahtevanega priklopa je bil drugačen, ožji od prvotno zahtevanega. V tem primeru ni šlo za spremembo tožbe in bi moralo sodišče o njej odločati. Nepravilno je sodišče zavrnilo dejstva in predlagane dokaze v zvezi s spremenjenim zahtevkom. Sodišče ni ugotovilo dejstev, ki so bistvena za odločitev v sporu, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je do motenja posesti prišlo, ko sta toženki naročili prestavitev električne omarice in prevezavo električnih vodnikov. Brez tega bi bila po poplačilu dolga distributerju ponovno z javnim električnim omrežjem povezana celotna hiša. Neplačilo računov ni vplivalo na posest nad omarico. Druga toženka je pred ponovnim priklopom naročila prestavitev omarice in prevezavo električnih vodnikov in ker tožniku odreka izdajo soglasja za priklop, je posestno stanje spremenjeno, ker tožnik nima več posesti nad omarico, preko katere je del hiše priključen na javno električno omrežje. Postavitve nove električne omarice distributer ni zahteval. Toženi stranki oziroma druga toženka sta jo postavili izključno zato, da tožnik v prihodnosti ne bi več imel v hiši elektrike, s čimer bi jo bil prisiljen zapustiti. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo, da je imel tožnik vsaj posredno posest električne omarice pred njeno prestavitvijo. Pri toženkah ne gre za nujno sosporništvo, temveč za dispozitivno enotno sosporništvo. Če bi sodišče ugotovilo, da prva toženka ni izvršila motilnih ravnanj, ker je bila takrat zdravstveno nezmožna, ni ovire, da ne bi moglo ugotoviti, da je motilno ravnanje izvršila druga toženka in samo njej naložilo odpravo motilnega ravnanja. Druga toženka je solastnica hiše do ½ in bi lahko sama dosegla pri distributerju, da bi priklopili na javno električno omrežje tudi etažo, v kateri živi tožnik na podlagi določb SPZ o razpolaganju solastnikov s svojim idealnim deležem in o poslih rednega vzdrževanja.

5. V pritožbi proti sklepu o priznanju stroškov za zastopanje prve toženke in doplačilu predujma za začasno zastopnico (sklep izpodbija v točkah II. in III.) tožnik navaja, da se zoper ta sklep pritožuje, ker je s pritožbo že izpodbijal tudi sklep o zavrnitvi tožbe zaradi motenja posesti v stroškovnem delu.

6. Pritožbi zoper sklep o začasni odredbi in motenju posesti sta delno utemeljeni, pritožba zoper sklep o doplačilu predujma za začasno zastopnico ni utemeljena.

O pritožbi proti sklepu P 13/2013-68 z dne 17. 3. 2014:

7. Stvarnopravni zakonik (SPZ) omogoča sodno varstvo posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik pred očitanim motenjem posestnik stanovanja s priključkom na električno javno omrežje. Kot motilno dejanje je toženkama res očital tudi protipravno opustitev plačevanja računov za električno energijo, zaradi česar je elektrodistributer odklopil dobavo električne energije. Ključni očitek toženkama pa so predvsem njuna nadaljnja ravnanja in opustitve in sicer naročilo za prestavitev električne omarice in prevezavo električnih vodnikov tako, da je bila dobava električne energije omogočena le v spodnjo etažo hiše, ne pa več v tožnikovo stanovanje in kasnejša odklonitev soglasja tožniku za priklop na javno električno omrežje. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sklepa, da prva toženka glede na starost in zdravstveno stanje ni storila nobenega od motilnih dejanj. Sodno varstvo zaradi motenja posesti lahko posestnik uperi le zoper osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast na stvari oziroma njegovo dotedanjo uporabo stvari. V postopku je bilo ob pomoči izvedenca zanesljivo ugotovljeno, da prva toženka ni poslovno in s tem procesno sposobna zaradi hude demence, zato jo zastopa začasna zastopnica. Ker je bilo enako prepričljivo ugotovljeno tudi, da prva toženka ni bila sposobna motilnih ravnanj, kar nenazadnje priznava sam tožnik tekom postopka, je materialnopravno pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženko.

8. O tožbenem zahtevku, ki se v nadaljevanju nanaša le na drugo toženo stranko, je prvostopenjsko sodišče odločalo posebej v tistem delu, s katerim tožnik zahteva, da mu tožena stranka omogoči posest električne omarice na severni strani hiše in električne omarice v hiši, kjer se nahajajo varovalke, tako da mu omogočita dostop do omaric, posebej pa v delu, ki se nanaša na izvedbo priklopa na javno električno omrežje, s tem, da priklop tožena stranka zahteva pri distributerju električne energije. Glede prvega dela zahtevka je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna, čeprav ne v celoti iz razlogov, s katerimi sodišče utemeljuje odločitev. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu I Cp 2451/2013 z dne 25. 9. 2013, je sodišče prve stopnje sicer pravilno omejilo obseg varstva, ki ga tožnik lahko zahteva v konkretni zadevi (34. člen SPZ), ko je ugotovilo, da za odločitev v tej posestni pravdi ni pomembno ugotavljanje, kdo bi bil dolžan plačevati položnice za porabljeno električno energijo, čeprav je to med strankama vir spora in je očitno pripeljalo do situacije, ko tožnik, ker ni zemljiškoknjižni lastnik stanovanja v stanovanjski hiši, tudi ob plačilu vseh stroškov ne more doseči priklopa na javno električno omrežje in s tem vzpostaviti takšno stanje, kot je bilo pred odklopom. Sicer pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti sklepa v tistem delu, ko ugotavlja, da neplačilo računov, ki se očita toženi stranki, samo zase ne more pomeniti motilnega dejanja. Pač pa ob upoštevanju vseh okoliščin ni sprejemljiva razlaga sklepa, da kasnejše ravnanje tožene stranke (nalog za prestavitev in preureditev električne omarice, s katerim je bila omogočena dobava električne energije le v spodnjo etažo hiše), ne predstavlja motenja, ker tožnik že pred opisanim posegom ni imel možnosti priklopa do električnega omrežja. Še manj vzdrži zaključek sodišča, da tožbeni zahtevek ni utemeljen tudi zaradi tega, ker sta toženki nujni sospornici in brez sodelovanja obeh tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi razlogov za očitek tožniku o zlorabi pravice do sodnega varstva posesti, četudi držijo ugotovitve sodišča, da je s prenehanjem plačila celo odločilno prispeval k odklopu električne energije. Glede plačila stroškov priklopa na tožnikove stroške pa lahko sodišče v primeru, če šteje, da tožbeni zahtevek v tem delu ni dovolj opredeljen, tožnika pozove, da ga ustrezno popravi (108. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožba ima torej prav, da vsi zgoraj navedeni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka ne morejo biti ocenjeni vsak zase in zato posamično podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Kot celoto je potrebno presojati trditveno podlago, da je do motenja prišlo v bistvenem zato, ker je druga tožena stranka naročila prestavitev električne omarice in prevezavo električnih vodnikov tako, da je bila po izvedbi naročila z javnim električnim omrežjem zvezana le spodnja etaža hiše, ki jo uporabljata toženki.

9. Pač pa se pritožba ne more uspešno sklicevati na to, da je bil tožnik vsaj posredni posestnik omarice, ker je po vodih iz omarice do njegove etaže prihajala električna energija ter da je zato upravičen od tožene stranke zahtevati posest in dostop do zunanje in notranje omarice. Glede omarice na severni strani hiše tožnik sam ugotavlja, da ima dostop do te omarice zgolj dobavitelj električne energije. Kot pravilno izhaja iz obrazložitve sklepa, pa bi tudi v primeru, da bi druga toženka tožniku lahko omogočila posest zunanje ali notranje električne omarice, tožnik še vedno ostal brez električne energije in zato s tem njegov položaj ne bi bil boljši, kot je, torej v tem delu res nima nobenega ekonomskega interesa za pravno varstvo. Tožbeni zahtevek tožnika v tem delu že zato ne more biti utemeljen.

10. V preostalem delu je prvostopenjsko sodišče tožbo zavrglo kot prepozno, ker je štelo, da je tožnik že po poteku prekluzivnega roka iz 32. člena SPZ tožbeni zahtevek spremenil tako, da je zahteval nekaj drugega, kot v prvotnem zahtevku. Vendar ima v tem delu pritožba prav, da za zavrženje tožbe iz tega razloga ni pravne podlage. Tožnik je zahteval v tožbi od obeh toženk med ostalim izdajo soglasja za sklenitev pogodbe z dobaviteljem električne energije, med postopkom pa predlagal, da mu toženki dopustita izvedbo priklopa na javno omrežje s tem, da priklop na njegove stroške zahtevata pri distributerju. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo v tem, da ne gre za takšno vsebinsko spremembo tožbe, da bi tožnik zahteval povsem nekaj drugega. V obeh primerih je zahteval določeno aktivnost tožene stranke (izjavo volje), da se mu omogoči priklop na javno električno omrežje, torej vzpostavitev v prejšnje posestno stanje. Po spremembi tožbe je zahteval le drugačen način vzpostavitve (prej samostojni priključek, nato pa preko obstoječega priključka). Ker ni podlage za zavrženje tožbe iz tega razloga, je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, da vsebinsko odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je iz zgoraj pojasnjenih razlogov pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi proti sklepu P 13/2013-52 z dne 26. 2. 2014:

11. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, saj tožnikova terjatev ni verjetno izkazana, hkrati pa tudi ni v zadostni meri izkazal nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Glede na vse zgoraj navedene razloge, ki se nanašajo na odločitev o tožbenem zahtevku, je lahko tožnik s pritožbo zoper začasno odredbo le delno uspešen. Pravilni so razlogi sklepa o tem, da prva toženka zaradi starosti in bolezni ni bila sposobna razumeti pomena svojih dejanj in pravno veljavno izražati svoje volje, zato jim ni mogoče očitati motilnih dejanj in terjatev zoper njo ni niti verjetno izkazana. Pravilen je sklep in njegovi razlogi tudi v tistem delu, ko ugotavlja, da tožnik ni verjetno izkazal terjatve v tistem delu, ki se tiče prepovedi kakršnegakoli omogočanja dostopa do električne omarice na severni strani hiše in električne omarice v hiši, kjer se nahajajo varovalke. Kot je že zgoraj pojasnjeno, druga toženka ne more omogočiti tožniku posesti zunanje električne omarice, tožnik pa tudi v primeru, da se mu omogoči posest notranje električne omarice, sam ne bi mogel vzpostaviti prejšnjega posestnega stanja. Razlogi sklepa o tem so jasni in jim ni kaj dodati. V preostalem delu pa je potrebno ugoditi pritožbi in sklep razveljaviti zaradi ponovne presoje o verjetnosti tožnikove terjatve v še preostalem delu. Pritožbi je treba zaenkrat pritrditi tudi v tistem delu, ko zagotavlja obstoj drugega pogoja za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 272. člena ZIZ), namreč da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Uporaba stanovanja brez električne energije za bivanje ni mogoča. Ureditev električne napeljave od soseda preko navadnega električnega podaljška, napeljanega nad zemljo in izpostavljenega vsem vremenskim vplivom, je nevarna in v nasprotju s predpisi in zato le začasna rešitev.

Glede pritožbe proti sklepu P 13/2013-67 z dne 17. 3. 2014:

12. Tožnik izpodbija gornji sklep v odločitvi o priznanju stroškov začasni zastopnici prve toženke ter doplačilu predujma za začasno zastopnico, sklicujoč se na nepravilno odločitev v sklepu o zavrnitvi tožbe zaradi motenja posesti, kar naj bi posledično pomenilo zmotno odločitev tudi v stroškovnem delu. Vendar nima prav, ker je odločitev pravilna in v skladu s petim odstavkom 82. člena ZPP, po katerem je stroške za postavitev začasnega zastopnika toženi stranki dolžna založiti tožeča stranka. Pritožbo je zato potrebno zavrniti in sklep potrditi na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je sledilo predlogu pritožnika o vrnitvi zadeve v nov postopek pred drugim sodnikom. Ta odločitev temelji na določbi 356. člena ZPP in presoji pritožbenega sodišča, da utemeljitev odločitve v ponovljenem postopku kaže na dokončno opredelitev sodnice v tej zadevi.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).