Jedro

Kadar nastane škoda (telesna poškodba potnika med prevozom) zaradi civilnega delikta pri prevozniku zaposlene osebe (sprevodnika avtobusa), je treba presojati odškodninsko odgovornost prevoznika s stališča določbe 170. člena ZOR (odgovornost pravne osebe za ravnanja pri njej zaposlenega delavca), ne pa na podlagi dol. 2. odstavka 18. člena ZPCP, ker ne gre za ravnanje v nasprotju s sklenjeno prevozno pogodbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno in delno sodbo najprej ugotovilo, da je druga tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel dne 6.3.1984, odgovorna do 80 odstotkov, tožnik sam pa do 20 odstotkov, nato pa še, da prvi toženec B. F. za škodo ni odškodninsko odgovoren, zaradi česar je proti njemu tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo druge tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Proti tej sodbi drugotožena stranka JP LPP vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Nižji sodišči sta se sicer postavili na stališče, da druga tožena stranka kot prevoznik za tožniku povzročeno škodo odgovarja po načelih zakona o obligacijskih razmerjih, zaradi česar v roku treh let po ugotovljeni škodi tožbeni zahtevek ni zastaran, vendar pa je takšno stališče v nasprotju z določbami zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, s katerim je določena objektivna odgovornost prevoznika za škodo, ki nastane potniku zaradi okvare zdravja ali poškodbe. V 113. členu citiranega zakona je določen zastaralni rok za tovrstne odškodninske terjatve v trajanju dveh let. V pojmu objektivne odgovornosti, ki ga določa specialni predpis, so vsebovane vse oblike odgovornosti, zato v tem primeru ni pomembno, ali je podana tudi subjektivna odgovornost prevoznikovega sprevodnika za tožniku nastalo škodo. Tožbeni zahtevek je zastaran, ker je tožba vložena po preteku prekluzivnega roka. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP). Revizija ni utemeljena. Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP - Uradni list SFRJ, št. 2/74) posebej ureja odgovornost prevoznika tudi za škodo, ki nastane potniku zaradi poškodbe ob prevozu (1. odstavek 18. člena), pri čemer je prevoznik odgovoren za takšno škodo celo tedaj, če jo povzroči oseba, ki je delala pri prevozu (2. odstavek 18. člena). Vendar pa je navedeno strogo odgovornost prevoznika treba presojati s stališča, da je podlaga zanjo sklenjena prevozna pogodba. Določbe omenjenega zakona, vključno z določbo 113. člena o zastaranju odškodninske terjatve, se v tem obsegu nanašajo (tudi v primeru telesne poškodbe potnika med prevozom) le na pogodbeno škodo. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje pa v obravnavanem primeru ne omogoča sklepanja, da škodni dogodek spada v okvir razmerij, nastalih zaradi kršitve pogodbe o prevozu potnikov in stvari v notranjem prometu (1. člen ZPPCP). Tožniku je škoda bila povzročena zaradi krivdnega ravnanja sprevodnika tožene stranke, ki je kot njen delavec k njenemu nastanku prispeval večji del od celote, ostanek pa tožnik sam. Škoda je posledica civilnega delikta, nastalega zaradi ravnanja pri toženi stranki zaposlenega sprevodnika in sicer neodvisno od prevoza, ne pa ravnanja te osebe v nasprotju s sklenjeno prevozno pogodbo. Zato je tožeča stranka kot podlago za odgovornost tožene stranke navedla določbo 170. člena ZOR, nižji sodišči pa sta tako pravno razlago utemeljeno sprejeli z navedbo, da ni uveljavljana odškodnina zaradi poostrene prevoznikove odgovornosti - torej zaradi ravnanja v nasprotju s pogodbo o prevozu - temveč na podlagi odgovornosti prevoznika "kot vsake druge pravne osebe za ravnanje njihovega delavca po določbi 170. člena ZOR". Ker odškodninska odgovornost tožene stranke temelji v določbah ZOR, pa veljajo za zastaranje vtoževane odškodninske terjatve določbe tega zakona, ne pa ZPPCP, ki za odškodninske terjatve zaradi škode v posledici protipogodbenega ravnanja predpisuje (113. člen) krajši, dvoletni zastaralni rok. Sodišči nižje stopnje sta torej materialno pravo pravilno uporabili, zaradi česar je bilo treba revizijo, ker tudi niso podani razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 156. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji. Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ 29/78 do 57/89) in ZPPCP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in nodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).