Jedro

Dodatek za povečan obseg dela in obremenitev v višini 19 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS s sklepom. Tožnik v spornem obdobju ni bil razporejen na formacijski dolžnosti v enoti in podenoti, ki jih sklep izrecno določa. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati dodatek v višini 19% za čas od 1. 9. 2009 do 31. 3. 2010 in obračunati razliko v plači med plačo, ki jo je tožeča stranka prejela in plačo, ki bi jo prejela z upoštevanjem 19% dodatka ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo do (pravilno: od) vsakokratnega mesečnega izplačila plače do plačila celotnega zneska, vse v 15. dneh pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila ter stroške postopka pred delodajalcem, v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 282,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (II. točka izreka).

Zoper sodbo (tožnik navaja sklep in sodbo št. I Pd 1368/2010 z dne 25. 10. 2012, čeprav gre le za sodbo) se pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 4. točki sodbe pravilno povzelo ugotovitve o dejanskem stanju, ki ni sporno med strankama in sicer: tožeča stranka v času od 1. 9. 2009 do 31. 3. 2010 dodatka za povečane obremenitve oziroma povečan obseg dela ni prejemala, Vlada RS ni sprejela načrta za kolektivno obrambo; Poveljstvo za A. ni bila premestljiva sila.

Med nespornimi ugotovitvami manjka ugotovitev o dejstvu, da je tožeča stranka v obdobju od 1. 9. 2009 do 31. 3. 2010 bila z ukazom napotena na priprave in se je usposabljala na odhod na misijo v Afganistan. Nadalje je sodišče prve stopnje v 5. točki pravilno ugotovilo, da je Vlada RS leta 2007 na osnovi 59. člena ZSSloV sprejela sklep, s katerim je določila višino dodatka v višini 19%, sklep je veljal do 31. 12. 2009, saj je v decembru 2009 vlada sprejela nov sklep z veljavnostjo od 1. 1. 2010 dalje, kateri pa se ni spremenil v delu, ki je relevanten za predmetni spor. Bistven je nespremenjeni del iz obeh sklepov Vlade RS je 19% dodatek ter upravičenost do dodatka, ki je povzet iz 59. člena ZSSloV in sicer, da so zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev do dodatka med drugim upravičeni vsi pripadniki oziroma enote, za katere je predvidena uporaba v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami v obdobju, določenem za priprave in usposabljanje. Tožeča stranka je spadala v to skupino pripadnikov Slovenske vojske, dodatka pa ni prejela. Ugotovitev sodišča prve stopnje v 7. točki sodbe, da tožeča stranka ni upravičena do dodatka, ker Poveljstvo za A. ni premestljiva sila, je napačna in dejstvo, da tožeča stranka ni razporejena na formacijsko dolžnost po premestljivih silah, ki so v sklepih Vlade RS izrecno navedene, za predmetni spor ni pomembna. Tožeča stranka je bila v vtoževanem obdobju upravičena do dodatka zato, ker je bila na pripravah in usposabljanju za odhod na mirovno operacijo v silah ISAF na osnovi mednarodne pogodbe, ki je bila ratificirana z Uredbo o ratifikaciji Sporazuma med Vlado RS in Organizacijo Severnoatlantske pogodbe o sodelovanju enot Slovenske vojske v sestavi mednarodnih varnostnih sil za pomoč ISAF v Afganistanu (Ur. l. RS, št. 105/2005). Sodišče je v 13. točki sodbe pravilo ugotovilo, da je omenjeni Sporazum za sodelovanju v silah ISAF mednarodna pogodba in kot takšen predstavlja drugo mednarodno pogodbo, ki je v 2. odstavku 59. člena ZSSloV navedena kot mednarodna pogodba, ki ni sklenjena v okviru načrtov za kolektivno obrambo v okviru zavezništva, saj načrt za kolektivno obrambo zavezništva, ki bi ga sprejela tudi Republika Slovenija, še ni bil sprejet. Gre sicer za mednarodno pogodbo med organizacijo Severnoatlantske pogodbe in Vlado RS, vendar ne v okviru načrtov kolektivne obrambe, torej gre za drugo mednarodno pogodbo.

Sodišče prve stopnje je v 12. točki sodbe pravilno ugotovilo, da med strankama ni sporno dejstvo, da Vlada RS še ni sprejela načrta kolektivne obrambe. Torej načrt kolektivne obrambe zavezništva še ni bil sprejet in tudi iz tega dejstva izhaja, da gre v primeru pogodbe o sodelovanju v silah ISAF za drugo mednarodno pogodbo. V 9. točki sodbe našteti pogoji ne obstajajo. Za upravičenost do dodatka je pomembno izvajanje priprav in usposabljanja pred odhodom na mirovno operacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV) (Uradni list RS št. 68/2007 in 58/2008) v 2. odstavku 59. člena (povečan obseg dela in obremenitev) določa, da se pripadnikom na formacijskih dolžnostih v enotah in podenotah, ki so predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva oziroma je njihova uporaba določena v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, v obdobju določenem za priprave in usposabljanje plača zaradi povečanega obsega dela in posebnih obremenitev lahko poveča do 30% osnove plače. V skladu s tem členom se lahko osnovna plača poviša tudi pri določenih formacijskih dolžnostih, katerih opravljanje zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve, pa ni mogoče zagotoviti delovanje enote ali drugih enot, oborožitvenega, bojnega ali drugega vojaškega sistema.

Na tej pravni podlagi je Vlada RS dne 22. 11. 2007 sprejela sklep št. ... (priloga B3), v katerem je v 1. odstavku določila, da se na podlagi 2. odstavka 59. člena ZSSloV pripadnikom Slovenske vojske na formacijskih dolžnostih v enotah in podenotah ... in drugih, ki so kot premestljive sile predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo oziroma je njihova uporaba določena v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, se v obdobju, določenem za priprave in usposabljanje, plača poveča za 19% osnovne plače in v času terenskega usposabljanja enote ali podenote za dodatnih 10% osnovne plače. Ker tožnik uveljavlja plačilo dodatka iz 2. odstavka 59. člena ZSSloV za čas od 1. 9. 2009 do 31. 3. 2010, je za pritožbeno rešitev zadeve bistvena tudi vsebina (drugega) sklepa, ki ga je Vlada RS sprejela na podlagi 59. člena ZSSloV dne 17. decembra 2009, št. ... (priloga B4), in ki velja od 1. 1. 2010 dalje. Sklep v 1. točki določa, da se na podlagi 2. odstavka 59. člena ZSSloV pripadnikom Slovenske vojske na formacijskih dolžnostih v enotah, ki so predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva oziroma je njihova uporaba določena v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, v času določenem za priprave in usposabljanju, določenem po aktiviranju, plača zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev poveča za 19% osnovne plače. Glede dela spornega obdobja, ki ga zajema prvi sklep Vlade RS z dne 22. 11. 2007, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil razporejen na formacijski dolžnosti v enoti in podenoti, ki jih ta sklep izrecno določa, kot tudi ne v enotah, ki bi bile kot premestljive sile predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo oziroma je njihova uporaba določena v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami. Ker je bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost v okviru Poveljstva za A. glede katere je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da ni premestljiva sila, kar med strankama ni sporno. Tožnik po prvem sklepu torej tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bil upravičen do dodatka v višini 19% osnovne plače. Ker drugi sklep Vlade RS z dne 17. 12. 2009 izrecno ne navaja enot in podenot, temveč le določa, da dodatek pripada pripadnikom Slovenske vojske na formacijskih dolžnostih v enotah, ki so predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva, je sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je kot nesporno ugotovilo, da Vlada RS ni sprejela načrta za kolektivno obrambo.

Tako je lahko tožnik dejansko upravičen do dodatka le, v kolikor bi se štelo, da je bil pripadnik tiste formacijske dolžnosti v enoti, ki je predvidena za uporabo v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, v času določenem za priprave in usposabljanje. Ta pogoj, kot je že zgoraj navedeno, določata oba sklepa Vlade RS. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na podlagi ukaza za pripravo ... v sestavi ... z dne 24. 7. 2009 (A4) in 6. 8. 2009 (A5) bil tožnik napoten na priprave in usposabljanje za delovanje v okviru skupine ..., ki bo na operacijo kriznega odzivanja ISAF napotena od aprila 2010 do oktobra 2010. Priprave in usposabljanje je trajalo od 1. 9. 2009 do 31. 10. 2010 oziroma do odhoda na operacijo kriznega odzivanja ISAF v Afganistanu v aprilu 2010. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da uporaba enote ... ne temelji na drugi mednarodni pogodbi, temveč da je sklenjena v okviru severnoatlantskega zavezništva. Sklepalo je, da je treba določbo 59. člena ZSSloV razlagati tako, da razlikuje med enotami, ki so namenjene za potrebe obrambe zavezništva (NATO), ter enote, ki so namenjene za skupno delovanje izven okvira zavezništva na podlagi (drugih) mednarodnih pogodb. Zavzelo je pravilen zaključek, da enote, ki so aktivirane za priprave in usposabljanje za delovanje v okviru Severnoatlantske pogodbe (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 5/2004), niso upravičene do dodatka, razen če so v načrtu kolektivne obrambe določene kot enote, predvidene za uporabo v okviru kolektivne varnosti. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi zaslišanja priče A.A. ter ukazov za pripravo ... v sestavi ... ugotovilo, da enota ... s 1. 9. 2009 ni bila aktivirana. Ukaz o aktiviranju mora vsebovati enoto, naloge, uporabo, način izvajanja nalog in ostalo, zato ukaza (prilogi A4 in A5) ne predstavljata ukaza o aktiviranju enote. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je Vlada RS na temelju Severnoatlantske pogodbe za zavezništvo sklenila Sporazum o sodelovanju enot Slovenske vojske v sestavi mednarodnih varnostnih sil za pomoč (ISAF) v Afganistanu (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 19/2005), ki ga je na podlagi 75. člena Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 45/2001, in naslednji) šteti kot mednarodno pogodbo. Vendar pa po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ta sporazum temelji na Severnoatlantski pogodbi in je del celotnih odnosov med Republiko Slovenijo in Severnoatlantskim zavezništvom. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ne gre za drugo mednarodno pogodbo v smislu določb sklepov vlade, torej bi bil tožnik upravičen do dodatka le, v kolikor bi Vlada RS sprejela kolektivni načrt obrambe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da Sporazum o sodelovanju enot Slovenske vojske v sestavi mednarodnih varnostnih sil za pomoč (ISAF) sodi v sklop celotnih odnosov z NATO, ter ga ni mogoče šteti za drugo mednarodno pogodbo izven tega okvirja. Zato ni bistveno, ali je tožnik sodeloval na teh pripravah in usposabljanju, temveč je bistveno, da ni izpolnjeval tistih pogojev, ki jih določata 2. odstavek 59. člena ZSSloV in sklepa Vlade RS glede priznanja dodatka. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožnik v pritožbi dejansko opozarja na to, kar ni bistveno, in sicer, da je sodeloval pri pripravah za enoto, ki je bila kasneje poslana v okviru enot ISAF v Afganistan v aprilu 2010. Zgolj sodelovanje v pripravah pa glede na vse obrazloženo še ne pomeni, da bi bil tožnik avtomatično upravičen do tega dodatka.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.