Jedro

V fazi odločanja o odreditvi pripora (na predhodnem kontradiktornem naroku) mora izjava tožilca vsebovati izrecno formuliran predlog za odreditev pripora – če temu ni tako, mora sodišče v položaju, ki pomeni izrazito izjemo od pravila, strogo presojati, ali je izjava tožilca tako določna in nedvoumna, da je iz nje razvidna jasna tožilčeva volja predlagati odreditev pripora, z vidika pravic obrambe pa tudi, ali ga je ta tako razumela in se o njem izjavila.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom I Kpd 9290/2010 z dne 23.1.2010 zoper obdolženega A.B., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom Ks 13/2010 z dne 26.1.2010 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega A.B. pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da izrecna izjava pomočnice državne tožilke, da bo predlagala odreditev pripora, v konkretnem primeru v spisu ni zabeležena, izhaja pa iz njene obrazložitve pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti. Zaradi takšnega ravnanja pomočnice državne tožilke ni nastala nobena posledica za obrambo, saj se je slednja neposredno za tem spustila v razpravo o pripornih razlogih, kar pomeni, da je njeno ravnanje razumela v pomenu, ki ga določa zakon. Poleg tega obramba očitka o domnevno pomanjkljivem ravnanju predstavnice državnega tožilstva tedaj ni uveljavljala, kar v adversarni zasnovi postopka pomeni, da takšnega ugovora tudi ne namerava uveljavljati.

4. Obdolženec se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil; njegov zagovornik pa je v podani izjavi vztrajal pri navedbah v zahtevi in dodal, da je obramba povsem razumela dejanja pomočnice državne tožilke, zato se je izjasnila zgolj o pripornih razlogih, ne pa o predlogu za pripor.

B.

5. Vložnik zahteve očita sodišču kršitev določbe prvega odstavka 204.a člena ZKP, ki naj bi jo storilo z izdajo izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora brez izjave pomočnice državne tožilke, da bo predlagala odreditev pripora, kar izrecno zahteva navedena določba. Meni, da je obrazložitev pripornih razlogov s strani tožilstva, brez izjave, da bo predlagalo odreditev pripora, glede na jasno zakonsko določilo, brez procesnega učinka, zaradi česar bi moralo sodišče obdolženca takoj po zaslišanju izpustiti na prostost. 6. Po določbi prvega odstavka 204.a člena ZKP mora državni tožilec takoj po zaslišanju tistega, ki mu je bila odvzeta prostost, izjaviti, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka ter predlagal pripor ali katerega od nadomestnih ukrepov. Drugi odstavek istega člena obvezuje državnega tožilca v primeru postopanja v smislu prejšnjega odstavka, da obrazloži okoliščine, ki lahko vplivajo na odločitev o posameznih ukrepih. Obdolženec in njegov zagovornik lahko pri odgovoru na izvajanje državnega tožilca podata svoje predloge in stališča. 7. Po določbi prvega odstavka 204.a člena ZKP mora sodišče na predhodnem kontradiktornem naroku v najkrajšem času odločiti o nadaljnjem položaju osebe, ki ji je bila odvzeta prostost. Sestavine tožilčeve izjave, da bo zoper obdolženca predlagal odreditev pripora v zakonu sicer niso določene, v sodni praksi pa je sprejeta razlaga, da je tožilec v predlogu dolžan izkazati obstoj vseh pogojev za pripor in sodišču predlagati, da ga odredi. Zaradi zagotovitve jamstev obdolžencu v fazi odločanja o odreditvi pripora, je s procesnega vidika povsem korektna tista izjava tožilca, ki vsebuje vse navedene sestavine, tudi izrecno formuliran predlog za odreditev pripora. Če tožilec predloga ne ubesedi na tak način, mora sodišče v položaju, ki pomeni izrazito izjemo od pravila, strogo presojati, ali je izjava tožilca tako določna in nedvoumna, da je iz nje razvidna jasna tožilčeva volja predlagati odreditev pripora, z vidika pravic obrambe pa tudi ali ga je ta tako razumela in se o njem izjavila. Drugače povedano, v takšnem procesnem položaju je mogoče odrediti pripor samo takrat, ko je tožilčeva izjava tako jasno strukturirana, da sta jo ne le sodišče, ampak tudi obramba razumela kot predlog za odreditev pripora, o čemer je moč sklepati tudi na podlagi obrambnih izvajanj, ki so temu sledile.

8. V obravnavani kazenski zadevi je pomočnica državne tožilke po opravljenem zaslišanju obdolženca izjavila, da bo zahtevala uvedbo kazenskega postopka zaradi poskusa kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 in zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, nakar je pojasnila od kod izhaja utemeljen sum očitanih kaznivih dejanj, obstoj pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti ter neogibnost pripora, tudi z navedbo, da je podano sorazmerje med priporom kot posegom v obdolženčeve osebnostne pravice in nevarnostjo, ki bi jo bili ljudje „deležni“ ob njegovi izpustitvi na prostost. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 23.1.2010 je razvidno, da je obramba takoj po izvajanjih pomočnice državne tožilke vsebinsko utemeljila svoje nestrinjanje s stališči tožilstva o obstoju pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti kot o zatrjevani neogibnosti pripora. Takšne izjave obrambe nedvomno kažejo, da ji je bilo popolnoma jasno, da je pomočnica državne tožilke predlagala odreditev pripora in da odločitev sodišča o odreditvi pripora zanjo ni bila nobeno presenečenje.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bila izvajanja pomočnice državne tožilke v obravnavanem primeru dovolj določna, saj je v svojem predlogu obrazložila tako utemeljenost suma kot tudi obstoj vseh pogojev za odreditev pripora, kar so vsi procesni udeleženci razumeli enoznačno, zato zatrjevana kršitev prvega odstavka 204. a člena ZKP ni podana.

10. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno zaključuje, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.