Jedro

Če delavec izpolnjuje pogoje za upokojitev, a se ne upokoji, ampak mu delovno razmerje preneha kot trajno presežnemu delavcu, je upravičen do odpravnine po 36.f čl. ZDR. Odločitve delavca, da se kljub izpolnjevanju pogojev za upokojitev ne bo upokojil, ni mogoče šteti za zlorabo pravic. ZPDJUZ je glede na ZDR speciali zakon, zato je potrebno pri odmeri odpravnine trajno presežnemu delalvcu uporabiti določbo 18. čl. ZPDJUZ. Glede na citirano določbo je kot osnova za odmero odpravnine določena neto plača in je zato tožnica upravičena do odpravnine, izračunane ob upoštevanju neto plače v zadnjih treh mesecih, ne glede na sicerjšno prakso, da je po 3. odst. 36.f čl. ZDR osnova za izračun odpravnine delavčeva bruto plača.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 2. točka izreka) delno spremeni tako, da se glasi: " 1. Drugotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki

1.649.775,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2002 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (glede plačila zneska 579.940,00 SIT s pp) pa se zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške postopka v znesku 10.453,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2003 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo."

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 19.110,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2005 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter naložilo drugotoženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki na račun razlike odpravnine

2.229.715,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2002 dalje do plačila (1. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v znesku

44.594,00 SIT, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka).

Tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko Republiko Slovenijo (Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport) je zavrnilo (3. točka izreka) ter naložilo tožnici, da povrne prvotoženi stranki stroške postopka v znesku 85.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

16.1.2003 dalje v osmih dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo oz. njen ugodilni del se pritožuje drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti oz. da tožbenemu zahtevku ugodi le delno do višine

1.161.494,00 SIT (razlika v odpravnini, izračunana po neto osnovi).

Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni razveljavilo

2. točke sklepa tožene stranke z dne 28.9.2001, s katerim je bila tožnici priznana le odpravnina ob upokojitvi. Citirani sklep ni razveljavljen, s sodbo pa se spreminja prav ta del sklepa. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je nezanesljivo obrazložilo pomanjkanje pasivne legitimacije na strani prvotožene stranke, pri tem pa ni upoštevalo sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 56/2000, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče o tem vprašanju. Že pri tem vprašanju se postavlja vprašanje zaupanja v pravni red, saj je izpodbijana sodba to judikatno stališče kratko malo zaobšlo. Vprašanje je, ali je tožnica sploh upravičena do odpravnine, ki pripada presežnim delavcem. Že pred opredelitvijo za presežno delavko je izpolnila 35 let delovne dobe in 58 let starosti in je s tem pridobila pravico do "polne" pokojnine. Zakonodajalec je odpravnino za presežne delavce predvidel kot socialno kategorijo za primere, ko delavci ostanejo brez zaposlitve in so po izteku pravic na zavodu za zaposlovanje brez dohodkov. Za tožnico to ne velja, ker se je po izteku odpovednega roka takoj upokojila. Zato uveljavljanje pravice do odpravnine po 36.f členu ZDR v takšnem primeru, kot je tožničin, pomeni zlorabo prava. Kot nadaljnjo kršitev materialnega prava pa pritožba šteje odločitev glede višine dosojene razlike do odpravnine, ki je bila izračunana glede na bruto osnovo. Takšna odločitev je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso (v sodbi VDSS opr.

št. Pdp 848/98 z dne 28.1.2000 je razsojeno, da delavcu pripada odpravnina glede na njegovo neto plačo). V 40. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanje v RS je določeno, da pripada delavcu, ki mu preneha delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov, odpravnina v višini 50% njegove povprečne izplačane (torej ne obračunane) plače brez odtegljajev v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v vzgojnoizobraževalnih zavodih. Delavcu se ne izplača bruto plača, ampak neto plača, po obračunu in plačilu davkov in prispevkov. S tem, ko je odpravnina prisojena ob upoštevanju bruto osnove, tožnici pripada tudi del plače, ki je prihodek ZPIZ, zdravstva in proračuna RS. Sodišče pri ugotavljanju višine odpravnine tudi ni upoštevalo določb 18. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih, ki določa, da presežnim delavcem pripada odpravnina v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, zmanjšane za davke in prispevke. Tudi navedena določba citiranega zakona očitno določa kot osnovo neto in ne bruto plače. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99 - 2/2004) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo sicer pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pa je sprejeta odločitev deloma nepravilna zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki na podlagi sklepov tožene stranke z dne 20.8.2001 ter 28.9.2001. Zato je upravičena do odpravnine v skladu z določbo 3. odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93), po kateri delavcu, ki je zaposlen pri delodajalcu najmanj dve leti, pripada odpravnina v višini najmanj polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. Stališče tožene stranke, da naj bi šla tožnici, ki se je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, to je po izteku odpovednega roka, upokojila, le odpravnina ob upokojitvi, ni pravilno. ZDR v citirani določbi priznava pravico do odpravnine vsem delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo kot trajnim presežkom. Če se je tožena stranka odločila, da tožnico opredeli kot trajno presežno delavko, ki ji iz tega razloga preneha delovno razmerje, je s tem prevzela tudi zakonske obveznosti iz 36.f člena ZDR. Tožnici bi šla odpravnina ob upokojitvi le v primeru, če bi se sama odločila za prenehanje delovnega razmerja zaradi upokojitve in bi ji delovno razmerje prenehalo na podlagi 1. ali 2. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Če se delavec, čeprav izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne pokojnine, sam ne odloči za prenehanje delovnega razmerja in mu delovno razmerje preneha na drugi pravni podlagi na podlagi odločitve delodajalca, tega nikakor ni mogoče označevati za zlorabo pravic, kot zmotno meni pritožba.

Odločitev prvostopenjskega sodišča o temelju zahtevka je torej pravilna, pri odločitvi o višini odpravnine, do katere je tožnica upravičena, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je za izračun odpravnine po 3. odstavku 36.f člena ZDR, ki pripada tožnici, treba upoštevati tožničino povprečno bruto plačo za mesece junij, julij in avgust 2001. Tožena stranka namreč pravilno opozarja, da je potrebno v obravnavanem primeru upoštevati določbo 18. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (ZPDJVZ - Ur. l. RS št. 16/1992 - 36/1996), ki določa: "Delavcu, kateremu zavod ne more več zagotoviti dela in mu v skladu z zakonom preneha delovno razmerje, pripada odpravnina v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, zmanjšane za prispevke in davke, za vsako leto dela v vzgojnoizobraževalnih zavodih, če je bil v vzgoji in izobraževanju zaposlen najmanj dve leti." Citirani zakon je specialni predpis v razmerju do ZDR, ki sicer res določa kot osnovo za izračun odpravnine bruto plačo (3. odstavek 36.f člena ZDR govori o odpravnini "v višini najmanj polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih"). Sodna praksa, na katero se sklicuje tožena stranka, se je v zadnjih letih spremenila, tako da je v sodnih odločbah VS RS zavzeto stališče, da je osnova za izračun odpravnine po 3. odstavku

36.f členu ZDR bruto plača, če ni izrecno določeno drugače (sodba VS RS VIII Ips 12/2003 - baza SOVS). V obravnavanem primeru pa je potrebno upoštevati določbo specialnega predpisa, to je 18. člena ZPDJVZ, v katerem je izrecno določena neto plača kot osnova za izračun odpravnine trajno presežnemu delavcu. Zato je tožnica upravičena do odpravnine, izračunane ob upoštevanju neto zneskov plače v zadnjih treh mesecih, to je v obdobju junij - avgust 2001 in ne ob upoštevanju bruto plače, kot je presodilo sodišče prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je zato delno utemeljena. Tožnica je v navedenih mesecih, kot izhaja iz predloženih plačilnih list, prejela naslednje neto plače: junij 2001 - 188.081,70 SIT, julij 2001 -

187.705,40 SIT, avgust 2001 - 189.147,90 SIT. Povprečna neto plača za zadnje tri mesece dela (pred nastopom odpovednega roka) znaša

188.311,66 SIT, zato znaša pripadajoča odpravnine ob upoštevanju 25 let delovne dobe 2.353.895,70 SIT /(188.311,66 : 2) x 25/.

Upoštevajoč prejeti znesek 704.120,70 SIT je torej tožnica upravičena do razlike v višini 1.644.775,00 SIT.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu 4. točko 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako kot izhaja iz izreka.

Glede na spremembo sodbe je bilo potrebno glede na spremenjen uspeh strank v postopku ponovno odločiti o stroških postopka. Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu delno uspela, pri odločanju o stroških postopka pa je pritožbeno sodišče upoštevalo določbe 154. in 155. člena ZPP. Potrebni stroški tožeče stranke znašajo 44.594,00 SIT (sodna taksa za tožbo in sodbo). Potrebni stroški drugotožene stranke pa znašajo skupaj 167.125,00 SIT (odgovor na tožbo 160 točk, obravnava 80 točk, pripravljalna vloga 375 točk, zastopanje na dveh obravnavah - 2x 250 točk, urnina 100 točk, 20% DDV). Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uspela do višine 74%, drugotožena s 26%. Po medsebojnem pobotanju zneskov, ki sta jih glede na uspeh v postopku dolžni pravdni stranki povrniti, je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške postopka v višini

10.453,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Pri odločanju o povrnitvi pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je drugotožena stranka s pritožbo delno uspela. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov, odmerjenih v skladu z veljavno odvetniško tarifo, v višini

19.110,00 SIT (potrebni stroški za pritožbo znašajo 625 točk ter stroški takse v višini 4.750,00 SIT, ob upoštevanju 26% uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku pa sorazmerni del pritožbenih stroškov, ki jih je drugotoženi stranki dolžna povrniti tožnica, znaša 19.110,00 SIT).