Jedro

Običajno je pravda zaradi nedopustnosti izvršbe, lastninska pravda tretjega, ki v izvršilnem postopku zatrjuje, da je lastnik stvari, na katerih je dovoljena izvršba (tretji odstavek 65. člena v zvezi z 59. členom, 60. členom in petim odstavkom 65. člena ZIZ). Ob smiselni uporabi drugega odstavka 92. člena SPZ in v skladu s 60. členom SPZ, ki ureja pridobitev lastninske pravice na premičnih stvareh s pravnim poslom, je torej materialno in procesno dokazno breme za ugotovitev lastništva premičnin in posledično, da je izvršba na te stvari nedopustna, na tistem, ki v postopku zatrjuje, da je stvar njegova.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica jedilne mize, hladilnika Sharp, spalnice komplet, garniture v predsobi, sedežne garniture, pohištva v dnevni sobi ter naslonjača, ter da se izvršba v postopku pred Okrajnim sodiščem v Lenartu VL 56983/2012 (IZV 2021/462) in VL 190622/2010 (IZV 2021/463) na teh predmetih, ki so last tožeče stranke, izreče za nedopustno in nadalje, da se toženi stranki naloži povrniti tožeči stranki vse stroške postopka skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V točki II. izreka sodbe je sodišče prve stopnje še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki vse njene potrebne pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve posebnega sklepa o višini stroškov, ki bo izdan po pravnomočnosti odločbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da pogodba o brezplačni uporabi nepremičnine ne dokazuje lastništva premičnin v nepremičnini tožnice, napačni, saj iz navedene pogodbe izhaja tudi zapis, da dolžnik v hišo ne sme prinesti svojega pohištva in večje opreme brez vnaprejšnjega dogovora. Nadalje so nepravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bila dotrajana oprema zamenjana z novo šele po sklenitvi najemne pogodbe, saj to ni dokaz, da tožnica ni lastnica teh premičnin. Premičnine je zamenjala tožnica sama, ker so bile prvotne dotrajane in so bile zato kupljene in zamenjane po sklenitvi najemnega razmerja. V letu 2020 je bila zamenjana sedežna garnitura, na kateri je spal brat tožnice, nato pa je bila dokupljena spalnica in tudi nova sedežna garnitura.

Tožnica zatrjuje tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena ZPP v delu, ko je sodišče navedlo, da tožnica ni predložila nobenih listin, ki bi potrjevale lastništvo premičnin, ki so navedene v pogodbi, zgolj njene navedbe in izpovedba pa za dokazovanje tega dejstva ne zadošča; tožnica je namreč predložila listine oziroma račune.

Glede hladilnika Sharp in garniture v predsobi so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala konkretne trditvene podlage, saj je v tožbi zatrjevala, da so te stvari v izključni lasti tožnice in je zato predložila pogodbo o brezplačni uporabi stanovanjske hiše. Glede gugalnika iz ratana in klubske mizice pa je zatrjevala, da je gugalnik iz ratana dobila kot darilo pred 15 leti od svojega partnerja, kakšnih drugih dokazil pa v zvezi s tem nima in tudi ni običajno, da bi se o tem sestavljala kakšna listina.

Kar zadeva zarubljeno sedežno garnituro in pohištvo v dnevni sobi, je tožnica predložila račun podjetja A. d.o.o. z dne 9. 5. 2020, pri tem je pojasnila, zakaj račun glasi na ime prijateljice tožnice B. B., pri čemer pa ni pomembno, na kakšen način je bilo plačilo izvedeno, in na koga račun glasi, saj so načini nakupa in plačila blaga lahko različni.

Za zarubljeno jedilno mizo in komplet spalnico pa je predložila tri račune: trgovine C. z dne 4. 12. 2021 za posteljni okvir, trgovine D. z dne 9. 8. 2020 za ležišče in trgovine C. z dne 4. 7. 2020 za jedilno mizo, zato so nepravilni zaključki sodišča, da na predmetnih računih ni naveden kupec in bi te račune tožnici lahko izročil tudi dolžnik E. E. ali katerakoli druga oseba. Ni običajno, da bi tožnica ob nakupu zbirala dodatne dokaze, in sicer priče nakupov ter druga dokazila, zato toženka ne more biti uspešna s pavšalnim zatrjevanjem, da je račune tožnici lahko izročila katera koli tretja oseba.

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, tožnici pa prizna povzročene stroške pritožbenega postopka.

3.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba pa uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki ni del uradnega preizkusa in pri tem navaja, da je sodišče navedlo, da tožnica ni predložila nobenih listin, ki bi potrjevale lastništvo premičnin, ki so navedene v pogodbi, zgolj njene navedbe in izpovedba pa za dokazovanje tega dejstva ne zadošča, saj je tožnica predložila listine - račune.

6.Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za tako imenovano protispisnost, ki se mora nanašati na odločilna dejstva, pri čemer je protispisnost napaka povsem tehnične narave, ko sodišče samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov, in šele potem tako vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument.

7.Navedena bistvena kršitev ni del uradnega preizkusa (analogna uporaba drugega odstavka 350. člena ZPP), zato jo mora pritožnik v pritožbi tudi konkretizirano uveljavljati. Tožnica ne navaja, glede katerih premičnin je tožnica predložila račune, tudi sicer pa iz njenih zatrjevanj izhaja, da graja dejanske zaključke sodišča prve stopnje in ne gre za napako tehnične narave, saj sodišče prve stopnje ni napačno povzemalo posameznih dokazil, ko je opravilo dokazno oceno. Tako navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8.Sodišča prve stopnje pa je tudi opravilo pravilno dokazno oceno izvedenih dokazov skladno z 8. členom ZPP, ugotovilo vsa za odločitev pravno pomembna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, da tožnica bodisi ni navedla zadostne trditvene podlage, bodisi ni predložila oziroma predlagala ustreznih dokazov za ugotovitev dejstva, da je slednja lastnica stvari, pritožbi ni uspelo izpodbiti. Pritožbeno sodišče dejanske zaključke sodišča prve stopnje povzema kot pravilne in glede slednjega nima kaj dodati, glede na pritožbena zatrjevanja pa še dodaja:

9.Običajno je pravda zaradi nedopustnosti izvršbe, lastninska pravda tretjega, ki v izvršilnem postopku zatrjuje, da je lastnik stvari, na katerih je dovoljena izvršba (tretji odstavek 65. člena v zvezi z 59. členom, 60. členom in petim odstavkom 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Ob smiselni uporabi drugega odstavka 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in v skladu s 60. členom SPZ, ki ureja pridobitev lastninske pravice na premičnih stvareh s pravnim poslom, je torej materialno in procesno dokazno breme za ugotovitev lastništva premičnin in posledično, da je izvršba na te stvari nedopustna, na tistem, ki v postopku zatrjuje, da je stvar njegova. V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe mora sodišče dejstva ugotoviti z dokaznim standardom gotovosti in pri tem upoštevati razpravno načelo iz 7. člena in 212. člena ZPP. Navedeno pomeni, da ne zadošča, da mora tožnica, ki zatrjuje, da je lastnica zarubljenih stvari v izvršilnem postopku, slednje izkazati s stopnjo verjetnosti, kot to velja za odločanje o ugovoru tretjega v izvršilnem postopku, temveč mora za svoja dejstva predlagati takšne dokaze, na podlagi katerih bo lahko sodišče z gotovostjo ugotovilo, da so stvari njena last, oziroma da ima na predmetih izvršbo pravico, ki slednjo preprečuje. Nasprotna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

10.V zvezi s klubsko mizico, za katero je tožnica zatrjevala, da jo je prejela kot darilo, v postopku pa izpovedala, da jo je kupila sama v letih 2005 oziroma 2006 in jo je prinesla iz svojega stanovanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožnici na podlagi navedenega ni uspelo dokazati, da je klubsko mizico dobila kot darilo, niti ni več pritožbeno sporno, saj tožnica z ničemer ne izpodbija teh ugotovitev. V zvezi z gugalnikom iz ratana, ki naj bi ga po njenih zatrjevanjih prav tako prejela kot darilo, pa so neutemeljena njena pritožbena zatrjevanja, da slednja ne bi mogla dokazati darila s kakšnimi drugimi dokazi kot z lastnim zaslišanjem. Tožnica je namreč zatrjevala, da je navedeno prejela od svojega takratnega partnerja in bi tako lahko predlagala njegovo zaslišanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je gugalnik iz ratana njena last.

11.Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, ki se nanšajo na zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici z računom družbe A. z dne 9. 5. 2020 ni uspelo dokazati lastništva na sedežni garnituri in regalu v dnevni sobi, ker ta glasi na B. B. Ne drži, da ni pomembno, na koga glasi račun. Tožnica je namreč zatrjevala, da je sedežno garnituro in regal kupila pri družbi A., zato je sodišče pravilno dokazno ocenilo ne samo njene dokaze, temveč tudi dokaze toženke v zvezi z navedenimi stvarmi (dobavnice trgovin A. in F. - dokaza B2 in B3), ki obe glasita na B. B. Sodišče prve stopnje slednje ni zaslišalo, ker je štelo predlagani dokaz tožnice v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZIZ za prepozen, pri čemer pa pritožba ne graja te odločitve sodišča prve stopnje. Glede na to, da računa glasita na B. B., ki je navedeno pohištvo tedaj tudi kupila s kartico, sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je lastnica teh stvari tožnica, ki je sicer izpovedala, da je B. B. kasneje dala gotovino.

12.Pritožba tudi neutemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala trditvene podlage glede lastništva na zarubljeni jedilni mizi, kompletu spalnice, hladilniku Sharp in garnituri v predsobi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica glede hladilnika Sharp, ni navedla niti kdaj ga je kupila ali ga pridobila na kak drug način, niti koliko je za njega plačala, glede garniture v predsobi in kompleta spalnice pa tudi ne, kateri elementi ju sestavljajo.

13.V zvezi s temi predmeti je tožnica v pritožbi zatrjevala, da lastništvo teh premičnin dokazuje že najemna pogodba oziroma pogodba o brezplačni uporabi stanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve obrazložilo, zakaj ta pogodba, ob zaslišanju tožnice in odsotnosti ostalih predlaganih dokazov z njene strani, z gotovostjo ne dokazuje lastništva teh premičnin, ti zaključki pa so jasni, prepričljivi in pravilni.

14.V zvezi z jedilno mizo in kompletom spalnice pa se pritožba prav tako neutemeljeno zavzema za to, da v zvezi s tem tožnica ni mogla predlagati nobenih drugih dokazov, kot pa računov, ki jih je predložila. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da računi ne glasijo na nobeno ime, in da je v zvezi s kompletom spalnice tožnica predložila samo račune za posteljni okvir in ležišče. Zato bi tožnica lahko predlagala tudi zaslišanje oseb, ki bi lahko potrdile, da je te premičnine kupila ona, npr. tudi dolžnika iz izvršbe, njenega brata E. E., saj so, kot izhaja iz računov pod A3, te stvari očitno bile kupljene po sklenitvi pogodbe o brezplačni uporabi z dne 20. 5. 2020, na podlagi katere jih je E. E. uporabljal, vendar slednja tega ni storila in torej tudi ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu.

15.Po obrazloženem je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnica ni dokazala, da ima na spornih predmetih pravico, ki preprečuje izvršbo toženke kot upnice zoper dolžnika E. E. v zadevi Okrajnega sodišča v Lenartu VL .../2012 in VL .../2010. Pritožba je tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Več o tem J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 339. členu, str.312 in 313.

2V skladu z 8. členom ZPP odloči sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

3Drugi odstavek 92. člena ZPP določa, da mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca.

4Prvi odstavek 7. člena ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, 212. člen ZPP pa, da mora vsaka stranka navesti dejstva ion predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

5Prvi odstavek 64. člena ZIZ določa, da kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 65, 65/3 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 60, 92, 92/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.