Jedro

Sodišče prve stopnje je dalo premalo pomena okoliščini, da se je toženec najprej umaknil od napete situacije, ko sta se s tožnikom prerekala, ter da je bil sprožilni moment za napad toženca na tožnika s kovinsko palico ravno udarec, ki mu ga je prizadel tožnik. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da je tožnik večji od toženca, ki je visok 190 cm, toženec pa je visok 170 do 175 cm. Glede na sodno prakso v primerih, ko je oškodovanec začel pretep, ta pa se je s strani nasprotne stranke prevesil v samostojen napad, je sodišče glede na okoliščine primera določilo najmanj 20% soprispevek oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.650,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2018 do plačila.

II. Kar zahteva tožeča stranka več (nad zneskom 2.650,64 EUR s pripadki), se zavrne.

III. Tožena stranka nosi 48,42% stroškov tega postopka, tožeča stranka pa 51,58 %.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 3.521,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več (nad zneskom 3.521,97 EUR), je zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je še sklenilo, da tožena stranka nosi 65 % stroškov postopka na prvi stopnji, tožnik pa 35 % (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni ter stroškovni izrek sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Predlaga, da se prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v postopek novega odločanja. Meni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) prisodilo nesorazmerno visoko denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ter da bi pri določitvi višine denarne odškodnine moralo upoštevati višji soprispevek tožnika k nastanku škode in škodnega dogodka. Tožnik je namreč škodni dogodek sam izzval s tem, ko je izzival in žalil toženca. Tudi iz tega razloga je potrebno zmanjšati višino priznane denarne odškodnine, ki naj bo adekvatna soprispevku tožnika.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. V odgovoru v bistvenem navaja, da je prisojena odškodnina na spodnjem pragu prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah, pri čemer je soprispevek tožnika kot oškodovanca upoštevan v pravilnem deležu (10 %).

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v pretežni meri je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka in ne ostalih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev, razen glede višine soprispevka ter glede ocene primernosti višine odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

6. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot so stopnja telesnih in duševnih bolečin, njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot na abstraktni ravni, kar pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

7. Predmet pritožbenega preizkusa je višina odmerjene odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in iz naslova strahu.

8. Kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik utrpel udarnino leve strani prsnega koša, zlom devetega rebra levo, brez premikov odlomkov in posledično zaradi zloma rebra tudi izliv krvi v levo prsno votlino.

9. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja ter tožnikove izpovedi o prestanih bolečinah in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 2.800,00 EUR ter iz naslova strahu v višini 800,00 EUR.

10. Pritožbeno sodišče je glede na pritožbene navedbe preizkusilo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezni obliki nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

11. Prvostopenjsko sodišče je tožniku pravilno odmerilo odškodnino iz naslova strahu (tako primarni kot sekundarni). Upoštevajoč konkretne okoliščine primera, in sicer, da je toženec večkrat udaril tožnika s kovinsko cevjo, zaradi česar je utrpel intenziven ter dolgotrajen primarni strah, ki se je nato prevesil v sekundarnega, torej v strah za izid zdravljenja (en teden hujše, 14 dni srednje in 1,5 meseca lažje intenzitete), tudi po presoji pritožbenega sodišča odmerjeni oziroma prisojeni znesek odškodnine iz naslova strahu v višini 800,00 EUR ustreza merilom iz zgoraj citiranega člena ter podobnim primerom iz sodne prakse.

12. Pritožba ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obsega telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, meni pa, da je prisojena denarna odškodnina glede na primerljivo sodno prakso, skladno z objektivnim načelom pogojenosti odškodnine, nesorazmerno visoka. Po oceni pritožbenega sodišča so pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 2.800,00 EUR odmerjena previsoko, utemeljene. Po Fisherjevem sistemu gre v primeru zloma enega rebra brez odlomkov za lahek primer (druga skupina). Tako v zadevah, ki jih je v sodbi citiralo prvostopenjsko sodišče, kot tudi v drugih podobnih primerih2, torej v primeru zloma enega rebra brez premika odlomkov, s spremljajočimi udarninami prsnega koša in na lahko tudi podpludbami ter primerljivo dolžino zdravljenja in trajanja bolečin, prisodilo skupno največ dvakratnik povprečne mesečne neto plače za relevantno obdobje. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik utrpel ob škodnem dogodku bolečine hude intenzitete en teden, srednje intenzitete 14 dni in štiri tedne lažje, z možnostjo nadaljnjih blažjih bolečin največ dva meseca, kot nevšečnosti pri zdravljenju pa je sodišče ugotovilo pregled v UKC ter pri osebni zdravnici, injekcija analgetika, uživanje tablet in RTG slikanje. Z oziroma na opisane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je po stališču pritožbenega sodišča ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova ob podobnih primerih, 2.200,00 EUR ustrezna in pravična odškodnina iz tega naslova. Tako ugotovljene bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem namreč bistveno ne odstopajo od utrpljene škode posameznika v že navedenih podobnih primerih.3 Edina okoliščina, ki je nekoliko drugačna od ostalih podobnih primerov, je izliv krvi v prsno votlino tožnika, kot posledica zloma reber, kar je pritožbeno sodišče v skladu z načelom individualizacije primera pri odmeri tudi upoštevalo. Ni mogoče slediti navedbam tožnika v odgovoru na pritožbo, da je prisojeni znesek odškodnine na prvi stopnji na spodnji meji prisojenih odškodnin. Primer sodne prakse, ki ga navaja, ni relevanten, saj gre za dejansko stanje, ko je oškodovanec utrpel dve zlomljeni rebri, kar terja tudi sorazmerno višjo odškodnino.

13. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere je tožnik upravičen, je torej 3.000,00 EUR, kar predstavlja približno 2,5 povprečne neto plače zaposlenega v RS4. 14. Prvo sodišče je v skladu s 171. členom OZ soprispevek tožnika k škodnemu dogodku ocenilo na 10 %. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da je sodišče prve stopnje soprispevek oškodovanca ocenilo v prenizkem deležu. Sodišče prve stopnje je dalo premalo pomena okoliščini, da se je toženec najprej umaknil od napete situacije, ko sta se s tožnikom prerekala, ter da je bil sprožilni moment za napad toženca na tožnika s kovinsko palico ravno udarec, ki mu ga je prizadel tožnik. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da je tožnik večji od toženca, ki je visok 190 cm, toženec pa je visok 170 do 175 cm. Glede na sodno prakso v primerih, ko je oškodovanec začel pretep, ta pa se je s strani nasprotne stranke prevesil v samostojen napad, je sodišče glede na okoliščine primera5 določilo najmanj 20 % soprispevek oškodovanca. V konkretnem primeru začetnega umikanja toženca in nadaljnjega sledenja za njim s strani tožnika ter nato z njegove strani prizadejanega udarca v vitalni del telesa toženca – glavo, po presoji sodišča druge stopnje prav takšne vrste, ki narekuje ugotovitev soprispevka oškodovanca v deležu 20 %. Višje sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da je vmes prišlo do prekinitve napada s strani tožnika, ter da je toženec potem, ko mu je prva cev padla iz rok, pograbil novo in naprej udarjal po tožniku ter kasneje proti njemu metal druge premete iz delavnice, ko po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni bilo več mogoče pričakovati novega napada tožnika. Soprispevek tožnika v deležu 20 % je tako adekvaten njegovemu ravnanju in okoliščinam škodnega dogodka. Posledično torej pritožbeno sodišče ocenjuje obseg tožnikovega deleža k nastanku škode na 20 %, toženčevega pa na 80 %.

15. Sodišče lahko na podlagi 170. člena OZ zmanjša odmerjeno odškodnino, če so podani v tem določilu navedeni pogoji, torej če škoda ni bila povzročena namenoma oziroma iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. Vendar pa to lahko stori le na predlog povzročitelja škode oziroma oškodovalca, ne more pa samo presoditi in ugotavljati, ali so pogoji za zmanjšanje odškodnine ali ne. Toženec ni konkretiziral zakonsko določenih pogojev za zmanjšanje odškodnine, šele v pritožbi pavšalno zatrjuje svoje slabo premoženjsko stanje, in gre torej za pritožbeno novoto oziroma predstavlja novo dejstvo, ki ga pritožnik v skladu s 286. členom ZPP ni navajal, temveč ga je navajal prvič šele v pritožbi, zaradi česar ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Tudi sicer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, toženec dejanje storil namenoma, zaradi česar tudi niso podani pogoji iz prvega odstavka 170. člena OZ, na podlagi katerega škoda ne sme biti povzročena namenoma oziroma iz hude malomarnosti

16. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožnika v postopku prede sodiščem prve stopnje 48,42% , uspeh toženca pa 51,58 %.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe.

18. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Toženec, ki je s pritožbo delno uspel, stroškov ni priglasil, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben in mu sodišče druge stopnje ni sledilo, zato je na podlagi 154. in 155. člena ZPP sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Glej na primer VSRS sklep II Dor 354/2016 v zvezi VSL sodba II Cp 1418/2016, VSL sodba I Cp 163/2009; v tej zadevi na katero se sicer sklicuje tudi sodišče prve stopnje, sodišče posebej pojasni, da se v primeru poškodb, ki se odražajo kot zlom rebra, odškodnine spustijo le do višine 2 in 3 povprečnih plač, glej tudi VSL sodba I Cp 558/2016. 3 Tudi okoliščine škodnega dogodka so primerljive in ne odstopajo od ostalih primerov. 4 Povprečno neto plača je v maju 2022 znašala 1.297,39 EUR (Statistični urad RS; glej https://www.stat.si/statveb/news/indeks/10465). 5 Glej na primer VSL sodbo II Cp 1575/2016; v tej zadevi je tožnik prepir začel z verbalnim napadom in fizičnim kontaktom enega izmed tožencev, kar se je prevesilo v skupinski pretep med tožnikom in toženimi strankami; v zadevi VSL sodba I Cp 558/2016 je soprispevek določen v deležu 40 %, ko je tožnik udaril policista, ta pa je z njim obračunal s profesionalnim prijemom in se nanj usedel.