Jedro

Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (torej po vseh posamičnih postavkah) ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II. Tožena in tožeča stranka sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 18.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.500,00 EUR od 4. 3. 2014 in od zneska 12.000,00 EUR od 14. 3. 2014, (II.) za znesek 6.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.761,00 EUR od 4. 3. 2014 in od zneska 138,76 EUR od 14. 3. 2014) postopek (zaradi delnega umika tožbe) ustavilo ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.900,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je v stroškovnem delu (III. točka izreka) pritožila tožena stranka, in sicer zaradi bistvenih kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP ter 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija z navedbami, da ni razvidno, katere stroške je sodišče priznalo tožeči stranki in ali je o stroških odločalo na podlagi 158. člena ZPP. Sodba se v stroškovnem delu sklicuje le na stroškovnik, ki toženi stranki ni razviden, pritožnica pa sklepa, da sodišče delnega umika tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) ni upoštevalo.

6. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. V zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega dela sodbe, s katero je odločeno o stroških postopka, je v pravni praksi in teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9), zavzeto naslednje stališče: za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (torej po vseh posamičnih postavkah) ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno naveden pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru ter to v izpodbijani sodbi tudi navedlo. Na samem stroškovniku (ki se v spisu nahaja na list. št. 79) in v katerega je imela tožena stranka možnost vpogledati, je namreč odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini. Iz tega razloga niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodbe v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti.

7. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo delnega umika tožbe. Četudi ni (izrecno) navedlo, da izrek o stroških temelji na določbi 158. člena ZPP (pač pa na določbi 154. in 155. člena ZPP), je iz nadaljevanja obrazložitve razvidno, da je določbo 158. člena ZPP, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške (razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek) pravilno upoštevalo. To je razvidno iz samega stroškovnika, kjer je navedeno, v kakšnem odstotku je tožeča stranka uspela, prav tako pa tudi, da je sodišče tožeči stranki v tožbi priglašene stroške upoštevalo zgolj v sorazmernem delu, torej v delu, ki ustreza preostalemu delu tožbenega zahtevka. Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da je pri odmeri stroškov upoštevalo tudi delni uspeh tožene stranke in ji priznalo stroške v višini 30,00 EUR, ki jih je nato pobotalo s stroški tožeče stranke.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. 1. odstavek 155. člena ZPP), zato je višje sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).