Jedro

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti materialnega procesnega vodstva, saj je tožeča stranka opozorila na njene pomanjkljive navedbe in v takem primeru velja, da sodišče ni dolžno samo opozarjati druge stranke na pomanjkljivosti v navedbah.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo zneska 3.818,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2019 dalje do plačila (točka I. izreka). Istočasno je toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni plačati tožeči stranki njene izvršilne stroške v višini 157,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2021 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 527,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, dalje do plačila (točka II. izreka). Predlog tožene stranke o vstopu Občine S. v pravdo, kot stranskega intervenienta na strani tožene stranke je zavrnilo (točka III. izreka).

2. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje od tožene stranke plačilo najemnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi za poslovni prostor v pritličju in v prvem nadstropju stavbe št. ... na naslovu G. za mesece maj, junij, julij, avgust, september in oktober 2019 v skupnem znesku 3.818,77 EUR, po izdanih računih tožeče stranke. Tožena stranka teh računov ni plačala. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka 19. 2. 2018 sklenila s tožečo stranko najemno pogodbo za najem dela stavbe št. ... in sicer poslovnih prostorov v pritličju ter v prvem nadstropju navedene stavbe, s souporabo skupnih in pomožnih prostorov ter da je tožnica upravnica nepremičnine, v kateri ima tožena stranka najete poslovne prostore. Prav tako tožena stranka zatrjevani ceni mesečnega najema v znesku 619,20 EUR ni nasprotovala, kot ni nasprotovala posamezni višini vtoževanih računov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da materialnopravno podlago v obravnavani zadevi predstavljajo določila med pravdnima strankama sklenjene najemne pogodbe in v zvezi s to sklenjenih aneksov ter pogodbe o opravljanju upravniških storitev stanovanj, poslovnih prostorov in garaž sklenjene med Občino S. in Stanovanjskim podjetjem ..., s katero občina pooblašča upravnika za zakonitega zastopnika pri opravljanju vseh storitev, ki so dogovorjene oziroma izhajajo iz te pogodbe v razmerju do tretjih oseb in v pravnem prometu tretjim osebam ter da ga zastopa v postopkih pred sodišči in drugimi upravnimi organi (drugi odstavek 4. člena pogodbe v zvezi z aneksom št. 3). Prav tako predstavlja materialnopravno podlago Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (14. člen, 16. člen, 17. člen) in Obligacijski zakonik (OZ) 311. člen in prvi odstavek 270. člena OZ. Iz predloženih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožena stranka v najemu poslovne prostore v zgoraj navedeni stavbi za mesečno dogovorjeno najemnino 619,20 EUR, da tožena stranka ni zatrjevala, da je izvršila kakšno popravilo ali da je odstopila od pogodbe v zvezi z najetimi prostori. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče ugotovilo, da pavšalno zatrjevana poslovna in materialna škoda, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi tega, ker da najemodajalec naj ne bi vzdrževal poslovnega prostora v takem stanju, da bi ga bilo mogoče uporabljati za namen določen v najemni pogodbi, ni predmet tega postopka in za odločitev v tej zadevi, glede na predhodno navedeno, ni pravno pomemben. V zvezi z ugovorom pomanjkanja aktivne legitimacije tožnice (tožena stranka navaja pasivno legitimacijo) je sodišče ugotovilo, da je tožnica konkretizirano pojasnila in izkazala svoje upravičenje za sodno uveljavljanje sporne terjatve. Ugotovilo je, da je upravnik svojo aktivno legitimacijo dokazal na podlagi pogodbe o opravljanju upravniških storitev stanovanj, poslovnih prostorov in garaž, s katero se je zavezal, da bo izvajal sodne izterjave neporavnanih obveznosti ter obračun zakonskih zamudnih obresti za zapadle terjatve najemnikov in obračunaval ter pobiral najemnine za stanovanja, poslovne prostore in garaže na podlagi najemnih pogodb. Ugotovilo je, da je na podlagi zapisnika o ugotovitvi stanja nepremičnine z dne 19. 2. 2018 najemnica, torej tožena stranka, prevzela v uporabo omenjene poslovne prostore od Stanovanjskega podjetja ..., torej od tožeče stranke, in ne drži, da s tem ne bi bila seznanjena. Lastnik oziroma Občina S. je namreč tožečo stranko, upravnika, pooblastila za zakonitega zastopnika pri opravljanju vseh storitev, ki so dogovorjene oziroma izhajajo iz te pogodbe v razmerju do tretjih oseb in v pravnem prometu tretjim osebam ter da ga zastopa v postopkih pred sodišči in drugimi upravnimi organi (drugi odstavek 4. člena pogodbe v zvezi z aneksom št. 3). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka vtoževane račune izstavila povsem utemeljeno toženi stranki. Iz teh pa izhaja, da je bila toženi stranki zaračunana s posameznim računom najemnina v skladu z najemno pogodbo, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 3.818,77 EUR. Prav tako pa je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamezne najemnine dalje do plačila. Na podlagi navedenega je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti. Sodišče pa ni ugodilo predlogu tožene stranke, da o pravdi obvesti Občino S. z izjavo o vstopu v pravdo kot stranski intervenient na strani tožene stranke. Zaključilo je, da pravni interes za vstop v pravdo Občine S. na strani tožene stranke ne obstoji, zato je predlog zavrnilo na podlagi določila prvega odstavka 200. člena ZPP.

3. Tožena stranka po svojem pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Celju v celoti razveljavi in zadevo vrne pristojnemu prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Tožena stranka v pritožbi primarno opozarja na s strani naslovnega sodišča storjeno kršitev določbe 285. člena ZPP, ki je vplivala na nepravilnost in nezakonitost napadene sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da to ni izvedlo materialnega procesnega vodstva, ki nalaga sodišču, da v vsakem posameznem primeru na primeren način poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, navajanje naslovnega sodišča, da ″pavšalno zatrjevana poslovna in materialna škoda pa ni predmet tega postopka in za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembna″, pa dejansko potrjuje, da bi naslovno sodišče vsaj glede zatrjevanih pavšalnih navedb in zahtevkov tožene stranke, slednjo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva na tako pavšalnost opozoriti in jo pozvati, da svoje trditve (ter po potrebi tudi predlagane dokaze) ustrezno specificira (natančneje opredeli) oziroma dopolni. Ker v predmetnem postopku naslovno sodišče tožene stranke ni na kakršenkoli način opozorilo na nepopolnost podanih navedb o pomembnih dejstvih (torej o neustreznosti najetih poslovnih prostorov, o nastali poslovni škodi …), jo je v celoti prikrajšalo za pravilno materialnoprocesno vodstvo, s tem pa je utemeljenost zadevne pritožbe v celoti potrjena. Nadalje tožena stranka vztraja pri tem, da poslovnih prostorov ni bilo mogoče uporabljati za namen določen v najemni pogodbi, ter da je s tem, ko toženi stranki tožeča stranka ni zagotavljala poslovnega prostora v katerem bi bilo mogoče opravljati njeno dejavnost, kršila tako najemno pogodbo kot tudi določbo 14. člena ZPSPP. Tožena stranka izpostavlja, da je v najetih poslovnih prostorih izvajala dejavnost proizvodnje in prodaje kozmetičnih izdelkov, da so se kmalu po začetku najema v poslovnih prostorih začele pojavljati težave, da so posledično poslovni prostori postali vlažni, da se je pojavilo plesnenje zidov in vseh stvari, ki so se v poslovnih prostorih nahajale, dvigovanje poda, luščenje ometa, da je o navedenih težavah tožena stranka sproti obveščala Občino S., vendar pa da do kakršnihkoli vzdrževanih del, ki bi pripomogla k temu, da bi tožena stranka poslovne prostore lahko uporabljala za namen, ki je določen z najemno pogodbo, ni prišlo, posebej pa tudi, da je navedena občina z opustitvijo dolžnega ravnanja kršila določila sklenjene najemne pogodbe in določila ZPSPP, saj da poslovnih prostorov ni bilo mogoče uporabljati za namen, določen v najemni pogodbi. Sodišču prve stopnje očita, da je tožena stranka sodišču že ponudila za to ustrezne dokaze (vključno s predlogom za zaslišanje same tožene stranke), do katerih pa da se sodišče v izpodbijani sodbi ni z ničemer opredelilo oziroma jih je povsem neutemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. S tem naj bi toženi stranki v celoti odvzelo možnost enakega obravnavanja pred sodiščem, saj navedenih dokazov ni mogoče šteti kot očitno neutemeljenih, neprimernih ali nebistvenih za ugotavljanje odločilnih dejstev. V zvezi s tem sodišču prve stopnje tožena stranka očita kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, hkrati pa je zaradi navedenega ravnanja sodišče prve stopnje nepopolno kot tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pa naj bi s tem tudi nepopolno in zmotno ugotovilo materialno pravo in je s svojim ravnanjem tudi neutemeljeno in grobo poseglo v nekatere toženi stranki že z Ustavo RS zagotovljene pravice (kot npr. v pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave).

4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo tožene stranke, predlagala je zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Pritožbeno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, po ugotovitvi pritožbenega sodišča, v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila niti katera od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora in sme paziti pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne. Na ugotovljeno dejansko stanje kakor in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je pritožbeno sodišče vezano pri odločanju o pritožbi tožene stranke, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje kakor in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), ne pa pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka).

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo brez razpisa naroka skladno z določbo 454. člena ZPP, ki določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (prvi odstavek). Na način iz prejšnjega odstavka sodišče ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala (drugi odstavek). Pritožbeno ni sporno, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka, sodišče prve stopnje pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da tožena stranka zgolj s trditvami, da najetih prostorov ni mogla uporabljati za namen za katerega je sklenila najemno pogodbo, ker da se je izkazalo, da prostori niso ustrezno vzdrževani in da so dotrajani in da se lastnica najetih prostorov na njene pozive za ustrezno ureditev prostorov ni odzvala, ne more izpodbiti utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj ni sočasno izkazala, da je skladno z določbami ZPSPP in najemno pogodbo pričela sama z odpravljanjem napak in ni izkazala niti morebitnih stroškov v zvezi s tem, niti ni izkazala višine škode. Posledično tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje v sporni zadevi smelo odločiti brez naroka in le na podlagi listinskih dokazov in s tem tožene stranke, ki ni konkretizirala oškodovanja niti ni konkretizirala morebitnih stroškov zaradi odprave zatrjevanih pomanjkljivosti v najetih prostorih, ni prikrajšalo v pravici do izjave in ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ni toženi stranki kršilo ustavne pravice po 22. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je pojasnilo, da so zatrjevanja tožene stranke glede stanja najetih prostorov pavšalna, razložilo tudi, zakaj izvedba dokazov z zaslišanjem strank ni potrebna, ker se dokazi izvajajo zaradi razjasnitve konkretnih trditev ali drugače povedano, dokazni predlogi morajo biti podani v zvezi s konkretnimi trditvami, zato pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede dokaznih predlogov tožene stranke in da je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ne drži, še manj pa drži očitek o arbitrarnosti pri odločanju oziroma vnaprejšnji dokazni oceni in kršenju ustavnih pravic tožene stranke po 22. členu Ustave RS.

10. Sodišče prve stopnje prav tako ni bilo dolžno opraviti materialnega procesnega vodstva, saj je tožeča stranka opozorila na njene pomanjkljive navedbe in v takem primeru velja, da sodišče ni dolžno samo opozarjati druge stranke na pomanjkljivosti v navedbah. Če pa je ta procesno neskrbna, potem se mora soočiti s posledicami te neskrbnosti, ki se kaže tudi v tem, da ni zahtevala izvedbe naroka in da najkasneje v zadnji še dovoljeni vlogi v sporu majhne vrednosti ni postavila konkretnega ugovora znižanja najemnine ali procesnega pobotnega ugovora. Tožena stranka je imela ves čas postopka kvalificiranega pooblaščenca, in bi to lahko storila. Opustitev materialnoprocesnega vodstva, če bi do nje že prišlo, pa predstavlja zgolj bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

11. Kolikor pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti drugačno dejansko stanje, je potrebno poudariti, da je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, tako kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in tako tudi ni dovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Če pritožba meni, da je neizvedba določenih dokazov vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je to prav tako nedovoljen pritožbeni razlog, ker pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti, kar vse je bilo poudarjeno že zgoraj.

12. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

13. Pritožba izreka v točki III sodbe (o zavrnitvi predloga tožene stranke o vstopu Občine S. v pravdo) in izreka v točki II o stroških pravdnega in izvršilnega postopka konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava.

14. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

15. O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka in tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožeče stranke v skladu z veljavno odvetniško tarifo v višini 279,99 EUR in sicer 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo Tarif. št. 21/1, povečano za 2 % materialnih stroškov (člen 11/III OT) in 22 % DDV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki odmerjene stroške pritožbenega odgovora povrniti v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.