Jedro

Tožnica v zvezi s citiranim upravnim aktom ni izkazala verjetnega obstoja terjatve. Dokaznemu standardu verjetnosti obstoja terjatve je zadoščeno, če so podane okoliščine, ki govorijo v prid zaključku, da ta terjatev obstoji. Zgolj pavšalno sklicevanje na neusklajenost evidence in neažurnost FURS ter postopek, ki je o višini neporavnanih obveznosti v teku na FURS ne zadostuje za zaključek o verjetnem obstoju terjatve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Z izdajo sklepa o začasni odredbi se za čas do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari odloži izvršitev zadržanja pravic tožeče stranke A. A. iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. 2. Ugovor in pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadržita njene izvršitve." Hkrati je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka izdaje začasne odredbe.

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovni postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V utemeljitev zavrnitve izdaje predloga za začasno odredbo je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnica ni izkazala obstoja nedenarne terjatve, ker v tej fazi postopka ni verjetno izkazala, da s tožbo izpodbijano Ponovno obvestilo o zadržanih pravicah iz OZZ z dne 30. 10. 2025, ni pravilno in zakonito. Tožnica v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjevala, da njen dolg iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ne presega limita za zadržanje pravic iz 36. člena ZIUZDS. Sodišče se je pri presoji obstoja verjetnosti terjatve zmotno osredotočilo le na določilo 36. člena ZIUZDS ali je bilo obvestilo iz drugega odstavka 36. člena ZIUZDS tožnici vročeno, ne pa ali njen dolg iz naslova prispevkov presega 8 % povprečne mesečne bruto plače v RS za preteklo leto. Nesporno je bilo tožnici izpodbijano obvestilo z 30. 10. 2025 vročeno, vendar je sporna višina njenega dolga iz naslova prispevkov za OZZ, ker podatka o višini njenega dolga ni. Navedeno je zgolj, da znesek njenih neporavnanih obveznosti presega zakonsko določeni znesek 8 % povprečne mesečne bruto plače v RS za preteklo leto, česar ni mogoče preizkusiti. V nasprotju z vsebino tožbe je očitek sodišča, da tožnica ne zatrjuje, da njen dolg iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ne presega limita za zadržanje pravic iz 36. člena ZIUZDS. Tožnica je v 5. točki tožbe navedla, da so evidence FURS o stanju njenih obveznosti iz naslova prispevkov neusklajene in neažurirane in ni mogoče z gotovostjo trditi, da njen dolg presega limit, ki ga predpisuje drugi odstavek 36. člena ZIUZDS. V utemeljitev te trditve je tožnica podala dokazni predlog za poizvedbo pri FURS, priložila opomine FURS z dne 2. 6. 2025, 30. 6. 2025 in 5. 5. 2025 ter odločbe CSD. FURS ji pošilja opomine za plačilo OZZ prispevka za mesece marec, april, maj, čeprav so bili poravnani s strani CSD-ja. To dokazuje, da evidence FURS o stanju dolga tožnice niso ažurno usklajene, zato ni končnega podatka o višini dolga tožnice. Pri tem je sporno vprašanje, ali so v dolg tožnice zajeta tudi obdobja, ko je bila tožnica v bolniškem staležu v breme OZZ in je zavezanec za plačilo prispevkov toženec. Gre za obdobje več kot 60 mesecev, ki se presoja v več sodnih postopkih, kar je sodišču znano po uradni dolžnosti, tožnica pa je vse postopke navedla v 3. točki svoje tožbe in predlagala vpogled v te zadeve. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj se sodišče pri presoji vprašanja o verjetno izkazani nedenarni terjatvi ni opredelilo do trditev o ostalih odločilnih razlogih glede protipravnega zadrževanja tožničinih pravic iz OZZ. Toženec ji je nezakonito zadrževal pravice iz OZZ že pred vročitvijo citiranega obvestila z dne 30. 10. 2025 in ni spoštoval določil drugega odstavka 36. člena ZIUZDS, ki določa, da zadržanje ne nastopi prej kot 30 dni po pisnem obvestilu toženca. Sodišče se v razlogih izpodbijanega sklepa ni dotaknilo trditev, da je zakonska ureditev iz 36. člena ZIUZDS o zadržanju pravic iz OZZ zaradi dolga iz naslova prispevkov neustavna, ker predstavlja prekomeren poseg v ustavno varovane pravice do socialne varnosti in pravice do zdravstvenega varstva, saj je za izterjavo dolga glede prispevkov namenjen postopek davčne izvršbe. Nepravilno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje in zmoten zaključek, da nedenarna terjatev na stopnji verjetnosti ni izkazana. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sklep nima takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi mogel preizkusiti, saj vsebuje vse razloge v odločilnih dejstvih.

5.Pogoje za začasne odredbe določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ, to so nevarnost da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je podana tudi v 70. členu ZDSS‑1.

6.Iz spisovnih podatkov izhaja, da tožnica v tem socialnem sporu vtožuje odpravo zadržanja njenih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki je nastopilo z iztekom 30 dni od vročitve ponovnega obvestila o zadržanih pravicah iz OZZ z dne 30. 10. 2025. Hkrati je podala predlog za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari odloži izvršitev zadrževanja pravic tožnice iz OZZ. Primerjava tožbenega zahtevka ter predloga za izdajo začasne odredbe izkazuje, da tožnica smiselno predlaga izvršitev tožbenega zahtevka, zato je ustrezna ugotovitev sodišča v 12. točki obrazložitve, da začasna odredba ni sredstvo za dosego izpolnitve zahtevka, pač pa le sredstvo za zavarovanje terjatve in ne sme prejudicirati odločitve o tožbenem zahtevku. Začasne odredbe kot sredstva zavarovanja po vsebini ne smejo predstavljati same odločitve o glavni stvari,

ker namen izdaje začasnih odredb ne sme biti v reševanju spora, ampak v zavarovanju določenega dejanskega stanja oziroma terjatve, da bi se na tak način odstranila ali vsaj zmanjšala grožnja bodoče izvršbe. Presoja utemeljenosti regulacijskih začasnih odredb je skladno s sodno prakso restriktivna, saj (začasno) v celoti konzumira predmet odločanja o zadevi, na kar je sodišče pravilno opozorilo v 6. in 12. točki obrazložitve.

7.Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica v zvezi s citiranim upravnim aktom ni izkazala verjetnega obstoja terjatve. Dokaznemu standardu verjetnosti obstoja terjatve je zadoščeno, če so podane okoliščine, ki govorijo v prid zaključku, da ta terjatev obstoji. Brez konkretiziranih navedb v tej smeri, sodišče v tej fazi postopka še ne more preizkušati resničnost trditev o verjetnem obstoju terjatve kot o obstoju katerekoli izmed zahtevanih predpostavk. Zgolj pavšalno sklicevanje na neusklajenost evidence in neažurnost FURS ter postopek, ki je o višini neporavnanih obveznosti v teku na FURS ne zadostuje za zaključek o verjetnem obstoju terjatve. Že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe je potrebno konkretno navesti vsa pravno relevantna dejstva, s katerimi se izkazuje obstoj terjatve in obstoj ene izmed predpostavk, ki so lahko podlaga za izdajo začasne odredbe, na stopnji verjetnosti enaki tisti, ki se obravnava pri vsebinskem odločanju.

8.Tudi pritožbeni očitek, da je tožnica v utemeljitev tožbene trditve o višini njenih neporavnanih obveznosti iz naslova prispevkov podala dokazni predlog v smislu poizvedbe pri FURS, ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve, saj sodišče v 9. točki obrazložitve pravilno ugotavlja, da v tej fazi še ni kontradiktornega odločanja, zato mora tožnica obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe izkazati že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe in je sodišče ni dolžno pozivati k podaji dodatnih dokazov, ki bi utemeljevali njene navedbe.

9.Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb o neustavnosti zakonske ureditve iz 36. člena ZIUZDS, ker gre za prekomeren poseg v ustavno varovane pravice. Sodišče se je v 12. točki obrazložitve izjasnilo, da se bo o utemeljenosti tožbenega zahtevka in vprašanja skladnosti z Ustavo RS opredelilo tekom postopka. Slednje namreč tudi po pritožbeni oceni ne more biti predmet začasnih odredb, katerih namen je zgolj začasna ureditev spornega razmerja.

10.Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11.Tožeča stranka, upoštevajoč prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sama nosi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Odločba US Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.

Zveza: