Jedro

Če pot ni vidna in če toženca nikoli nista videla tožnice in njenih sorodnikov, da bi zatrjevano služnost izvrševali, poleg tega pa jima o služnosti ni ničesar povedala prodajalka nepremičnine, je pravilna ugotovitev sodišča, da sta bila toženca dobroverna pridobitelja nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. zavrnilo tožbeni zahtevek na opustitev vsakršnega poseganja v služnostno pravico tožnikov na obstoječi poti na parc.št. 801/2 in 802/2 k.o. Š. Ugotovilo je, da je tožeča stranka izpolnila pogoje za priposestvovanje služnosti že v letu 1984, vendar ni izposlovala vpisa služnosti v zemljiško knjigo. Ker so toženci v dobri veri pridobili lastninsko pravico na služeči nepremičnini šele leta 1992, zatrjevano izvrševanje služnosti pa ni bilo vidno in zaznavno, je sodišče ugotovilo, da so bili toženci v dobri veri, da ne obstoji služnost na njihovem zemljišču. V zemljiško knjigo nevpisana služnost pa se ne more uveljavljati proti dobrovernemu pridobitelju nepremičnine in je zato sodišče zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka mora toženi povrniti tudi pravdne stroške v znesku 203.470,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da dobrovernost pridobiteljev predpostavlja tudi določeno raziskovalno dolžnost. Sporna služnost je bila vidna navzven obema pridobiteljema, saj so bile jasno vidne kolesnice, po katerih je tekla služnost poti. To je razvidno iz ene od fotografij, priloženih tožbi, do katere pa se sodišče ni opredelilo. Da sta toženca za služnost vedela, izhaja iz izpovedi M.T., ki je povedal, da jih je pred pričetkom gradnje svoje hiše toženec vprašal, če se strinjajo z gradnjo. Takrat so zahtevali dostop do parcele in toženec jim je obljubil dostop urediti drugje. Tudi priča N.P. je izpovedala, da je toženec za tožničinega očeta uredil pot drugje, česar gotovo ne bi počel, če ne bi bilo služnosti. Tožničin oče M.F. pa je izpovedal, da zdaj vozi po poti, kjer je toženec porušil njegov in sosedov zid. Iz pričanja K.P. izhaja, da je bil prisoten na obravnavi v mejnem ugotovitvenem postopku, kjer sta vsaj dva soseda, med njimi tožničin oče, izpostavila vprašanje sporne poti. Navsezadnje pa je celo toženec izpovedal, da predstavlja kolovoz pot na njegov parcelo, potrdil je torej, da pot obstaja. Iz dokaznega postopka tako izhaja drugačno dejansko stanje. Sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame pričam, ki jih je predlagala tožena stranka (in so vsi v sorodstveni zvezi s tožencema) in zakaj ne verjame tožnici in pričam. Sodišče je napačno uporabilo določbo 8. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) s tem, ko je presojalo posebej tožničine dokaze in posebej dokaze tožene stranke. Zmotno je tudi stališče sodišča, da ni skladnih dokazov o tem, kdaj je bila pot onemogočena. Bistvenega pomena za varstvo služnosti je, da lahko služnostni upravičenec v primeru, da ga kdo neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, s konfesorno tožbo zahteva, da motenje preneha. Pravni temelj pri odločanju o posestnem varstvu ni pomemben, pač pa dejstvo oblasti. Tožnica je lastnica gospodujočega zemljišča, dokazala pa je tudi, da je izvrševala služnost poti. Ker ji je tožena stranka onemogočila uporabo te poti, je morala za dostop do svoje parcele uporabiti drugo pot, ob vložitvi tožbe pa drugega dostopa do svoje nepremičnine ni imela. Tako se izkaže, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno presodilo dokaze. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je mnenje tožnice o novi poti, da je nevarna, zgolj subjektivno. Tako izhaja tudi iz drugih izvedenih dokazov in gre za objektivno dejstvo, ne pa za subjektivno oceno. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih razlogih nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi in med dokazi v spisu. Nasprotje predstavlja tudi navedba v razlogih sodbe, da je trasa poti porasla s travo, istočasno pa sodišče ugotovi, da stanje na terenu ne izkazuje nobene obstoječe poti.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pri tožbi na varstvo služnosti (t.i. konfesorna tožba) po 212. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) mora tožnik najprej dokazati, da je lastnik parcele, za katero zatrjuje, da je gospodujoča, nato, da ima na služeči parceli služnost in na koncu, da je toženec izvrševanje te služnosti preprečeval oziroma motil. Ob smiselni uporabi 99. člena SPZ ima tako tožbo tudi tisti, ki sicer v zemljiški knjigi ni vpisan kot imetnik služnostne pravice, zatrjuje pa, da je služnost pridobil na podlagi zakona, s priposestvovanjem. V tej pravdi je odločilno vprašanje prav slednje, ali je tožnica zatrjevano služnost priposestvovala. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožnica izpolnila pogoje za priposestvovanje služnosti preden sta toženca postala lastnika služeče nepremičnine in da ta služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Ugotovilo je tudi, da sta toženca služečo nepremičnino kupila v letu 1992 ali 1993 in da ju prodajalka ni opozorila, da bi na parc.št. 802 k.o. Š. obstajala služnost poti v korist tožnice, oziroma njenih pravnih prednikov. Tem dejstvom pritožba ne nasprotuje. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo velja pravilo, da si priposestvovalec svoj pravni položaj proti tretjim zagotovi šele z vpisom v zemljiško knjigo, kar pomeni, da je njegov pravni položaj šibkejši od položaja dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na služečem zemljišču, ki zaupa v bremen prosto pridobitev lastninske pravice in da se torej, kot je pravilno zapisalo prvostopno sodišče, nevpisana služnost ne more uveljavljati proti dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice. Sporno je zato vprašanje, ali sta bila toženca v dobri veri, da je njuna nepremičnina bremen prosta. Zato se je prvostopno sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali bi tožnika po nakupu lahko opazila, da pelje po njuni parceli pot in da to pot uporablja tožnica oziroma njeni sorodniki za dostop na njivo na parc.št. 804 k.o. Š. Ne gre za neko njuno raziskovalno dolžnost, ampak za vprašanje ali bi ob skrbnosti, ki se v pravnem prometu zahteva od lastnikov zemljišč, toženca lahko ugotovila, da tožnica po njuni parceli izvršuje služnost hoje in vožnje z osebnimi vozili, vozovi in traktorji. Iz razlogov sodbe izhaja, da niti ob ogledu na kraju samem niti v času, ko je potekala obravnava v mejnem ugotovitvenem postopku, pot na terenu ni bila vidna, še več teren niti ni kazal, da bi bila kdaj pot (teren za zidkom, ki naj bi predstavljal poseg tožencev v služnost, je poraščen s kanelami in deloma posut z gramozom, v diagonalni trasi se nato nivo terena zniža za približno 1,5 m in ga omejuje betonska škarpa). Kaj drugega ne izhaja niti iz fotografij (nobenega razloga ni bilo, da bi se prvostopno sodišče do fotografije, ki jo je tožeča stranka ponovno priložila pritožbi, posebej opredelilo, saj je zatrjevana kolesnina samo ena in v neposredni bližini novogradnje tožencev, do katere so toženci morali imeti dostop, zato ne dokazuje ničesar o uporabi zemljišča s strani tožnice). Toženca in njuni sorodniki so vsi skladno izpovedali, da tožnice in njenih nikoli niso videli, da bi peljali po zatrjevani poti. Omeniti je, da je ta izpoved skladna tudi z izpovedmi tožnice in njenih, saj nihče ni izpovedal, da bi se ob vožnji in hoji po zatrjevani poti pred začetkom spora srečal s tožencema. Poleg tega ni sporno, da je bila parcela, last tožnice, ves čas obdelana. Če je bila njiva obdelana, nikoli pa tožnice in njenih niso videli voziti po zatrjevani poti, oboje tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže kvečjemu na to, da sta toženca lahko mislila, da ima tožnica dostop do svoje njive drugod (in ne obratno, kot to razlaga pritožba). Res so sicer tožnica, njen oče, sin in mož ter priča N.P. izpovedali, da se je pot vedno uporabljala (kar za čas priposestvovalne dobe niti ni sporno) in to celo zelo pogosto v času sezone del na njivi, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi določbe 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), presoje dokazov vsakega posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka ter ob upoštevanju dokaznega bremena (ki ga nosi tožeča stranka) ni mogoče ugotoviti, da je tožena stranka (do spora) zaznala izvrševanje služnosti po njeni parceli, saj je vsaj nenavadno, da ob redni uporabi poti nikoli ni prišlo do situacije, ko bi se stranke medsebojno opazile. Priča K.P. je res izpovedal, da je bilo v letu 2003 na obravnavi govora o tem, kje pot je in kje je ni (kar tako ali tako predpostavlja kvečjemu nestrinjanje glede tega vprašanja), vendar je izpovedal tudi, da poti v naravi takrat ni bilo. Če pot ni vidna in če toženca nikoli nista videla tožnice in njenih sorodnikov, da bi zatrjevano služnost izvrševali, poleg tega pa jima o služnosti ni ničesar povedala prodajalka nepremičnine, je pravilna ugotovitev sodišča, da sta bila toženca dobroverna pridobitelja nepremičnine. Te ugotovitve ne omaja niti izpoved moža tožnice, da naj bi ga toženca vprašala za dovoljenje za gradnjo in da naj bi bilo takrat govora o poti, posebej še, ker je o dogodku izpovedal edini (parc.št. 804 k.o. Š. je last njegove žene, dejansko pa jo obdeluje ženin oče, ki tudi edini živi v Š., toženec pa naj bi za dovoljenje vprašal M.T.). Vse povedano pomeni, da tožeča stranka nasproti njima ni pridobila služnosti in je zahtevek na varstvo služnosti neutemeljen. Zato niti ni potrebno posebej ugotavljati, kdaj je do preprečitve izvrševanja prišlo in kaj je s potjo, ki jo tožnica nesporno uporablja vsaj v zadnjem obdobju. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami glede nasprotij v razlogih sodbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba posamezne dele obrazložitve izvzela iz konteksta in da razlogi sodbe med seboj niso v nasprotju. Tožnica je pritožbi priložila kopijo geodetske zazidalne situacije, ki pa je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj zgolj dejstvo, da je kopijo pridobila šele po zaključku postopka na prvi stopnji, ne pomeni, da kopije ni mogla pridobiti že prej in zato ni mogoče ugotoviti, da brez svoje krivde te listine ni mogla predložiti že do zaključka postopka na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Enako pa velja za toženo stranko, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi stanja in ne gre za pravdo potreben strošek.