Jedro

Ogroženost in prestrašenost gostvov v gostilni izkazuje tudi dejstvo, da ti iz razloga, ker poznajo obdolženega kot nasilnika, oškodovancu, ki ga je pretepal, v strahu niso priskočili na pomoč, čeprav jih je ta zanjo prosil.

Izrek

Pritožba obdolženega J. C. se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi J. C. je dolžan plačati 30.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila spoznana za kriva obdolženi J.C. storitve kaznivega dejanja nasilništva po členu 299/II in I KZ, obdolženi B. C. pa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II in I KZ. Obdolženemu J. C. je bila za sedaj obravnavano dejanje določena kazen štirih mesecev zapora, nakar mu je sodišče prve stopnje ob upoštevanju kazni štirih mesecev zapora obdolžencu določeni v pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah izrečeni pogojni obsodbi, opr. št. K 45/95 z dne 28. 1. 1999, ki mu jo je preklicalo, po določilih KZ o steku izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Drugoobdolženemu B. C. pa je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta.

Po določilu člena 105/III Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obdolženi J. C. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1,000.000,00 SIT napoten na pravdo. Odločeno je še bilo, da sta obdolžena po določilu člena 95/I ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka v znesku 32.077,00 SIT in vsak na 30.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi J. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša nanj, razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Drugače kot pritožnik pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi celovite analize izvedenih dokazov pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje te kazenske zadeve in v postopku v katerem ni zagrešilo pritožbeno zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženega J. C. spoznalo za krivega storitve v obtožbi mu očitanega kaznivega dejanja. Povedanega namreč ne morejo ovreči niti zatrjevanja pritožnika v vloženi pritožbi.

Niso sprejemljive trditve pritožnika, da obiskovalci lokala bife J. v D. pri R. zatem, ko je J. A. odšel ven iz razloga, ker ga je s posredovanjem M. A. tja pozval obdolženi J. C., niso vedeli, kaj se zunaj dogaja. Gre za navedbe, v celoti nasprotne izpovedbi priče S. A. ter zagovoru soobdolženega B. C., kateremu je o tem povedala lastnica lokala. Razumljivo je, da so za to, da obdolženi C. zunaj maltretira in pretepa J. A. na način, kot je to zaslišan kot priča opisal sam, pri čemer ni razloga, da mu ne bi bilo verjeti, vedeli tudi drugi, pa prav nihče od njih ni odšel ven, da bi ju pomiril. Navedena ugotovitev smiselno izhaja celo iz pritožbenih navedb, ko pritožnik dejstvo, da nihče ni odšel iz lokala, pripisuje okoliščini, da so v lokalu bili tudi prijatelji obdolženega J. C., katerih, da so se preostali bali. Seveda to ne drži. Na pomoč J. A. ni odšel nihče zato, ker nihče od njih ni hotel imeti opravka s pritožnikom, katerega se očitno bojijo, kar je na glavni obravnavi najlepše demonstriral priča S. A., ko je na postavljeno vprašanje, če se obdolženca boji, molčal. Ne pomeni pa navedeno, da zaradi ravnanja obdolženega C. niso bili vznemirjeni. Prav nobene podlage namreč ni za pritožbeno navedbo, da bi naj ljudje, ki so kdaj sodelovali v vojaških akcijah ali spopadih, izgubili občutek za strah. Nasprotno, tudi "ženski sodnik", kakor razpravljajočo sodnico z očitnim namenom poniževanja poimenuje pritožnik, je v njihovi reakciji, ko tudi kasneje, ko so lokal zapustili, razen obdolženega B. C. niso pristopili v bran J. A., pravilno zaznala tako vznemirjenje kot prestrašenost. Za ugotavljanje slednjega ni potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka z zaslišanjem priče S. M., zlasti ker od njega, glede na to, da podatki spisa Temeljnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. K 54/95, dokazujejo, da sta si z obdolženim J. C. v dobrih odnosih,ni pričakovati, da bi povedal kaj, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve. V ravnanju obdolženega J. C. so ob ostalih pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje podani vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja, katerega storitev mu je torej v celoti dokazana.

Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe obrazložilo jasno in skladno izvedenim dokazom, obdolžencu očitano kaznivo dejanje pa tudi pravilno pravno opredelilo, torej v tem delu pravilno uporabilo tudi kazenski zakon.

V celoti pravilno je določila KZ in ZKP sodišče prve stopnje uporabilo tudi ob izreku kazni obdolženemu J. C.. Za sedaj obravnavano kaznivo dejanje mu je bila kazen zapora določena v okviru predpisane kazni, pri čemer višina v celoti ustreza v postopku ugotovljenim in ob razsoji upoštevanim okoliščinam, ki vplivajo na odločitev sodišča prve stopnje v tem delu, tudi dejstvu, da je bil obdolženec doslej že večkrat predkaznovan. Prav slednje, ko doslej izrečene obsodbe nanj očitno niso vplivale pozitivno, kar je sodišče prve stopnje moralo upoštevati in tega ni šteti za šikano, kot to meni pritožnik, je vsekakor pretehtalo pri odločitvi, da mu je končno le potrebno izreči kazen zapora. Odločitev o izreku kazni zapora obdolženemu je torej v celoti pravilna, pravilna pa tudi odločitev o preklicu izrečene mu pogojne obsodbe, opr. št. K 54/95 z dne 28.1.1999. Preklic temelji na pravilni uporabi določil čl. 53/I KZ, ne glede na to, da je ista okrajna sodnica obravnavala obe proti obdolženemu J. C. vodeni kazenski zadevi, saj ob takratnem sojenju ni smela prejudicirati izida tega kazenskega postopka. Seveda pa je v celoti zgrešena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo preklicati navedeno pogojno obsodbo po določilih člena 506 ZKP, saj ta ni preklicana zaradi neizpolnitve dodatnega obdolžencu izrečenega pogoja po členu 50/III KZ, pri čemer bi bila tudi za izvedbo takšnega preklica pristojna okrajna sodnica (člen 25/III tč. d ZKP).

Pritožbeno sodišče ob vsem povedanem torej ne vidi potrebe po izreku milejše kazni ali celo kazenske sankcije obdolžencu, kot to izhaja iz navedb pritožnika.

Nesprejemljive so tudi navedbe pritožnika, s katerimi ta napada odločbo sodišča prve stopnje o stroških kazenskega postopka. Iz podatkov spisa izhaja, da obdolženec prejema zaslužek, prav z ničemer pa ni izkazano, da bi naj zaposlitev zatem, ko je bil obravnavan pred sodiščem prve stopnje, izgubil. Obdolženec torej razpolaga z zadostnimi sredstvi za preživljanje, kar ob izostanku kakršnihkoli drugih preživninskih obveznosti pomeni, da bo lahko plačal tudi stroške tega kazenskega postopka, ki tako in tako niso odmerjeni visoko.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.