Jedro

Ker je v obravnavanem primeru ustrezno zavarovanje nedenarne terjatve doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja obravnavane kreditne pogodbe, je predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja, izterjave in poplačila terjatev, ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi, pravilno zavrnjen.

Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Ob verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe in denarne terjatve o vrnitvenem zahtevku, je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode (drugi odstavek 272. člena ZIZ), ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe SEU C-2287/22). Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se (v izpodbijanih delih) potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnika sta s toženko leta 2007 sklenila potrošniško hipotekarno devizno kreditno pogodbo v CHF, notarski zapis hipotekarne devizne kreditne pogodbe in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 141. in 142. členu SPZ1. S tožbo, vloženo 14. 12. 2023, zahtevata ugotovitev ničnosti navedenih pravnih poslov zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja in plačilo zneskov, plačanih po kreditni pogodbi, v obdobju od 18. 9. 2007 do vključno 18. 11. 2023 (skupno 17.861,08 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih obrokov, ki po tožbenih navedbah presegajo znesek glavnice obravnavane kreditne pogodbo.

2.Ob tožbi sta tožnika vložila predlog za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo, po kateri bi se do pravnomočnega zaključka spora začasno zadržalo učinkovanje obravnavanih pravnih poslov in toženki prepovedalo razpolagati s terjatvami, njihovo izterjavo v izvršilnem postopku zoper tožnika ter uveljavljanje kakršnihkoli plačil iz teh terjatev. Za primer kršitve prepovedi razpolaganja, izterjave in uveljavljanja obravnavanih terjatev sta predlagala kaznovanje z izrekom in izterjavo denarne kazni v višini 50.000 EUR.

3.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 1. 2024 (red. št. 7 spisa) predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo, in sicer v točki I tako, da je začasno - do pravnomočnega končanja tega spora - zadržalo učinkovanje Hipotekarne devizne pogodbe z dne 22. 6. 2007 in notarskega zapisa kreditne pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 22. 6. 2007. V točki II izreka je zavrnilo preostali del predloga - za prepoved razpolaganja s terjatvami, izterjavo terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanje kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, kakor tudi za kaznovanje z denarno kaznijo v primeru kršitve navedenih prepovedi. Odločitev o stroških zavarovanja je pridržalo do končne odločitve v sporu (točka III izreka).

4.Predmet pritožbenega preizkusa sta pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sklepa o začasni odredbi z dne 9. 1. 2024 in pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 29. 4. 2024.

5.Oba pritožnika uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP2 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ3, tožeča stranka tudi kršitev ustavnih pravic. Predlagata ustrezni spremembi izpodbijanih sklepov (tožena stranka podrejeno uveljavlja razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje) ter zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

6.Nasprotni stranki sta na vročeni pritožbi obrazloženo odgovorili. Predlagata zavrnitev pritožb in priglašata stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del sklepa o začasni odredbi z dne 9. 1. 2024

7.Pritožnika navajata, da sta zahtevala, naj se dolžniku naloži določena opustitev/prepoved razpolaganja s terjatvami, njihovo izterjavo ali drugačno poplačilo na podlagi pravni poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov in katerih učinkovanje je bilo začasno zadržano do pravnomočnosti pravdnega postopka. Kot sredstvo izvršbe je bila skladno z drugim odstavkom 226. člena ZIZ predlagana denarna kazen. Razlogi za zavrnitev tega dela začasne odredbe so zmotni in v nasprotju s sodbo prakso. Brez predlaganega izvršilnega sredstva ni mogoče doseči namena zavarovanja predlagane ureditvene začasne odredbe, saj ima sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem postopku, učinek sklepa o izvršbi. Začasna odredbe mora vsebovati izvršilno sredstvo.

8.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da je bil namen, ki ga je tožeča stranka zasledovala s predlogom za izdajo začasne odredbe (to je, da med trajanjem pravdnega postopka ni več dolžna odplačevati obrokov kredita po sponi kreditni pogodbi), dosežen z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe. Zavrnjena sredstva zavarovanja niso ustrezna niti primerna. Pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja ustavno pravico do sodnega varstva, ki jo lahko omeji le ustava ali zakon. Tožnik ima v primeru morebitnega izvršilnega postopka pravico uveljavljati pravne ugovore, ki ga ščitijo pred upnikovo zlorabo teh postopkov. Vlaganje izvršbe niti ni smiselno, če ni nobenih zapadlih in neplačanih obveznosti. Toženi stranki ni bila naložena nobena storitev /opustitev. Predlog za izrek denarne kazni je pravilno zavrnjen.

9.Pritožba ni utemeljena.

10.V skladu z določbo 273. člena ZIZ izda sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Če predlagatelj predlaga katero od začasnih odredb, ki v zakonu niso naštete, mora sodišče opraviti še preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe, ki naj se doseže z izdajo začasne odredbe.

11.Pritožnika prezreta, da v zavarovanje začasne odredbe o začasnem zadržanju učinkovanja kreditne pogodbe, nista predlagala sredstva izvršbe (denarne kazni). Tak način prisilne izvršbe sta predlagala le za točko II predlagane začasne odredbe, za primer, če dolžnik prepovedanega dejanja ne bi opustil (prepoved razpolaganja izvršbe in drugega poplačila vtoževanih denarnih terjatev). Očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in nepopolni odločitvi glede sredstva izvršbe so neutemeljeni.

12.Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 35 sklepa odločitev iz 1. točke sklepa (začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe) učinkuje na zapadlost terjatve. Z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe je namen predlaganega zavarovanja že dosežen. Kreditna pogodba začasno ne učinkuje. Tožeči stranki ni treba plačevati nadaljnjih obrokov po kreditni pogodbi. Slednji od izdaje začasne odredbe ne zapadejo več v plačilo. Kot pravilno navaja toženka v odgovoru na pritožbo, iz tega razloga začasno ne more ničesar izterjevati niti s temi terjatvami razpolagati. Če bi kljub izdani začasni odredbi vendarle razpolagala ali jih v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva poskušala izterjati v izvršilnem postopku, imata tožnika na podlagi izdane začasne odredbe in zakona možnost ugovora, ki je predpisan z zakonom in ju ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani tožene stranke. Tako stališče je bilo že zavzeto tudi v sodni praksi4. Zato so pritožbeni očitki o odstopu od sodne prakse in o kršitvah ustavnega načela o enakem varstvu pravic neutemeljeni.

13.Ker je v obravnavanem primeru ustrezno zavarovanje nedenarne terjatve doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja obravnavane kreditne pogodbe, je predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja, izterjave in poplačila terjatev, ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi, pravilno zavrnjen. Ker v tem delu sklep tudi ni obremenjen z napaki in kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O pritožbi tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora z dne 29. 4. 2024

14.Pritožba se sklicuje na ugovorne trditve, vztraja, da ni verjetnosti terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), da so nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje pravno in dejansko napačne ter obremenjene z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje o neopravljeni pojasnilni dolžnosti je ostalo neugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo strank in predlaganih prič. Iz listinskih dokazov ne izhaja, kako so potekali pogovori med tožečo stranko in osebno bančnico. Sodišče ni izvedlo relevantnih dokazov. Omejilo se je na navedbe tožeče stranke. Presoja je nezadostna in pomanjkljiva. Sklepa o pojasnilni dolžnosti se ne preizkusiti. Ni razlogov o nepoštenem pogodbenem pogoju. Neustrezno je združena presoja neizpolnjene pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja. Gre za ločena elementa. Pogodba bi bila lahko nična le ob kumulativni izkazanosti neizpolnitve pojasilne dolžnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja. Napačno je uporabljeno materialno pravo 24. člena ZVPot5. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje. Sklep je pomanjkljiv. Tožena stranka je pravilno opravila pojasnilno dolžnost. Ni ravnala v slabi veri, pogodbeni pogoj ni nepošten.

15.Glede škode in neugodnih posledic za stranke zaradi izdaje začasne odredbe so pravilne ugotovitve sodišča, da tožnikoma ne nastaja nenadomestljiva škoda, ker imata visoke mesečne prihodke in sta kredit najela za nakup luksuznega plovila, s katerim še vedno razpolagata, in ne za rešitev stanovanjskega vprašanja. Izdana začasna odredbe je zato napačna. Vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. O tem je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Obrazložitev je pavšalna in nepravilna. Ni razlogov o navedbah toženke o njeni škodi. Pri tehtanju neugodnih posledic za stranke je prekoračena trditvena podlaga. Na generalni ravni je zavzeto stališče, da je škoda banke vedno manjša od škode potrošnika. Ni presoje, ali se lahko vzpostavi prejšnje stanje na način, kot da začasne odredbe sploh ne bi bilo. K vzpostavitvi prejšnjega stanja bi prispevale obresti, kar je sodišče kljub ugovoru toženke brez obrazložitve prezrlo. Nevarnost nastanka škode za primer začasne odredbe dejansko nastaja v sferi tožene stranke. Zaradi začasne odredbe bo utrpela hude neugodne posledice.

16.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sodišče prve stopnje o verjetnosti terjatve. Navaja, da tožena stranka še ni izkazala, da je pravilno opravila pojasnilno dolžnost. Opozarja na pravna izhodišča o vsebini in obsegu pojasnilne dolžnosti banke potrošniku pri sklepanju posojilnih pogodb v tuji valuti, ki jih je oblikovala sodna praksa Sodišča EU (SEU) in praksa VSRS o nepoštenih pogodbenih pogojih po 24. členu ZVPot. Pravilno je odločeno tudi o preostalih predpostavkah po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Nenadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga ZIZ ne definira. V vsakem konkretnem primeru ga napolni sodišče. V potrošniških kreditnih pogodbah v tuji valuti je treba pravni in dejanski položaj tožeče stranke presojati skladno s sodbo SEU v zadevi C-287/22 (tudi v luči vpliva nadaljnjega odplačevanja pogodbene obveznosti na življenjski standard tožeče stranke in nepotrebnih, stroškovno in duševno obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov za uveljavljanje povračila med postopkom preplačanih obrokov). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravo EU. Toženi stranki začasna odredbe ne bo povzročila nenadomestljivih posledic. Zadržano izplačevanje obrokov je neznaten del njenega poslovanja. Terjatev je zavarovana z zastavno pravico na premičnini. Prejšnje stanje bo vzpostavljeno, tudi če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno. Toženi stranki ne more nastati nobena škoda. Po stališču SEU (odločba C-520/21 z dne 15. 6. 2023) toženi stranki - banki ne pripadajo pogodbene obresti, ker je zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, ki ga je vključila v kreditno pogodbo, slednja v celoti nična.

18.Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju ugovornega postopka ne pri uporabi materialnega prava. Sprejeto odločitev je obrazložilo s pravilnimi in popolnimi pravnimi in dejanskimi razlogi, ki omogočajo materialnopravni preizkus. Ker pritožbeno sodišče odločitev sprejema skupaj z dokazno oceno in razlogi, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe.

19.Pravilna je ugotovitev, da je v tej fazi postopka verjetnost nedenarne terjatve o obstoju nepoštenega pogodbenega pogoja v potrošniški kreditni pogodbi zaradi verjetno (ne)opravljene pojasnilne dolžnosti tožene stranke izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Dejansko stanje o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnostni je pravilno ugotovljeno. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank so bili v tej fazi postopka, ko je za sprejem odločitve zadosten standard verjetnosti, izvedeni in pravilno ocenjeni potrebni (listinski) dokazi. Predlagani ustni dokazi (zaslišanje strank in prič, na katere opozarja pritožba), so praviloma pridržani za postopek odločanja o glavni stvari. S pravilnimi in ustavno dopustnimi razlogi so obrazloženo zavrnjeni v točkah 7 in 35 sklepa. Očitanih procesnih kršitev, ker jih sodišče ni izvedlo že v postopku zavarovanja, ni, pa tudi dejansko stanje o pojasnilni dolžnosti je pravilno ugotovljeno.

20.Pravilno in zadostno je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožene stranke o pojasnilni dolžnosti in (sočasnem) nepoštenem pogodbenem pogoju (točka 20 sklepa). Pritožbeno naziranje, da bi moralo poleg nepravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti za verjetnost terjatve ločeno ugotoviti tudi nepoštenost pogodbenega pogoja, je ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga je navedlo v točkah 16, 18 in 196, zavrnilo in obrazložilo v točki 20. Pravilnim razlogom, da je za presojo nepoštenega pogodbenega pogoja ključna pojasnilna dolžnost, ni treba ničesar dodati. Ob pomanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti je zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan po vseh štirih alinejah 24. člena ZVPot in pogodba je nična7. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno.

21.Ne glede na to, je treba opozoriti na dejanske ugotovitve sodišča v točki 23 sklepa, da je obravnavana pogodba v točki 9 (prav: v točki 8) vsebovala določbo, po kateri je izključno tožeča stranka prevzela celotno valutno tveganje. Pravilna je ocena sodišča, da je taka izpolnitev obveznosti potrošniku izrazito v škodo, in presoja, da tak pogodbeni pogoj po materialnem pravu šteje za nepoštenega. Pritožbeni očitki o pomanjkljivostih v sklepu in napačnih dejanskih ter materialnopravnih zaključkih sklepa o nepoštenem pogodbenem pogoju, so neutemeljeni.

22.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim pravnim in dejanskim razlogom v točkah 21 do 36, da toženka verjetno ni opravila pojasnilne dolžnosti s potrebno profesionalno skrbnostjo. Ocene in ugotovitve v točki 32, da je tak zaključek mogoče že upoštevaje trditveno podlago same toženke, pritožba ne omaje s sklicevanjem na opuščeno zaslišanje osebne bančnice tožene stranke. Sodišče je ocenilo njeno pisno izjavo, vendar so bile tudi z njo ugovorne in pritožbene navedbe o pravilni podaji pojasnilne dolžnosti ovržene.

23.Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne in ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Finančna ustanova (banka) mora potrošnika opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. Kot strokovnjak mora banka poznati, predvideti in potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev.8 Le na ta način potrošniku omogoči, da konkretno razume potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj in mu omogoči sprejem informirane in zato pravno veljavne odločitve za sklenitev pravnega posla.

24.Ker je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka tak obseg pojasnilne dolžnosti že v trditveni podlagi zavračala (trdila je, da bi s takimi podatki potrošnika zavajala), je pravilna tudi ocena, da je pri sklepanju obravnavanega pravnega posla verjetno ni opravila.

24.Pravilna je tudi dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da so za izdajo začasne odredbe podane tudi predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s 60. točko sodbe SEU C - 287/22. Skladno s stališči dosedanje sodne prakse9 je sodišče ugotavljalo obstoj pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ o nastanku težko nadomestljive škode in tehtanju neugodnih posledic za dolžnika in upnika (2. in 3. alineja 272. člena ZIZ) ter reverzibilnost. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema njegove dejanske ugotovitve, dokazno oceno in ugotovitve v točki 42 do 45 in se nanje sklicuje, ker jim ni treba ničesar dodati, pritožba pa jih z ničemer ne omaje. Presoja je pravilno opravljena v luči pogojev, ki jih je za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah izpostavilo SEU v zadevi SEU-87/22, ki jo je treba kot relevantno pravno podlago upoštevati tudi v tem postopku.

25.Pritožbeno sodišče dodaja, da je sodna praska v zadnjih odločbah upoštevaje navedeno sodbo SEU-287/2022 zavzela stališče, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Ob verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe in denarne terjatve o vrnitvenem zahtevku, je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode (drugi odstavek 272. člena ZIZ), ki ga je upoštevaje sodbo Evropskega sodišča treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe SEU C-2287/22).10 Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja.

26.V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da sta tožnika že pred vložitvijo tožbe odplačala znesek, ki je višji od izposojene evrske protivrednosti črpanega kredita in da sta odplačala že več kot polovico kredita, izraženega v CHF. Pravilna je ocena in presoja sodišča prve stopnje, da je drugi pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost denarne terjatve) izkazan. Pritožnica je ne omaje z navedbami, da ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja in o prevalitvi škode (iz naslova neplačanih obresti za uporabo denarja za čas veljavnosti začasne odredbe) na toženo stranko. O obsegu vrnitvenega zahtevka ničnih potrošniških kreditnih pogodb je SEU zavzelo stališče v zadevi C-520/21, na katero je v ugovornem postopku in odgovoru na pritožbo opozorila tožeča stranka. Tudi upoštevaje navedeno odločitev SEU, ki ji je domača sodna praksa že sledila11, je denarna terjatev tožnika v tej fazi postopka izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti.

27.Ob dejanskih ugotovitvah v točki 42 sklepa je pravno pravilna presoja, da brez začasne odredbe za odlog plačila nadaljnjih mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe, ni mogoče zagotoviti dejansko in pravno enakega položaja tožnikov, v kakršnem bi bila, če ne bi bilo nepoštenega pogodbenega pogoja, torej polnega učinka končne meritorne odločitve. Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo le, če bo potrošnik vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek (kot je v obravnavanem primeru v okviru trditvene podlage tožeče stranke sodišče ugotovilo v točki 42 sklepa) ali vložiti novo tožbo (točka 51, 56 sodbe C-287/22). Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, in ki že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem področju (kot jih je v obravnavanem primeru ugotovilo za tožnika sodišče prve stopnje v točki 42 sklepa), kot na nepremoženjskem področju (kot je nanje primeroma sodišče opozorilo v točki 44 sklepa), ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožbeni očitki o prekoračeni trditveni podlagi (kršitvi 7. in 212. člena ZPP), nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in nepravilni uporabi materialnega prava, so neutemeljeni.

28.Pravni in dejanski položaj pritožnika je treba presojati upoštevaje vse okoliščine obravnavane zadeve, tudi v luči nepotrebnih, za potrošnika stroškovno obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov za uveljavljanje povračila med postopkom verjetno preplačanih obrokov po potrošniški pogodbi z nepoštenim pogodbenim pogojem, na kar sta se sklicevala tožnika in je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ugotovljeno trenutno dobro finančno in materialno stanje tožnikov ter namen, za katerega je bila sklenjena obravnavana potrošnika pogodba, ne moreta prispevati in zagotoviti restitucijskega učinka končne odločitve v obravnavanem potrošniškem sporu. Zato z izpostavljanjem teh okoliščin pritožba ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje, da so za izdajo začasne odredbe v tem sporu podani vsi potrebni materialnopravni pogoji.

29.Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sklep tudi ni obremenjen z očitanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, ga je pritožbeno sodišče potrdilo in zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožene stranke.12

-------------------------------

1Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

2Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

3Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami.

4VSL II Cp 735/2024 in VSL I Cpg 330/2020.

5Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/1998 s spremembami.

6Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000 s spremembami - ZPotK; ZVPot - 20. do 24. člen; Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogodbenih pogojih v potrošniških pogodbah - Direktiva 93/13 - EGS; novejša sodna praksa Ustavnega sodišča RS: Up 54/19, Up 810/20 in Up 14/21; ter novejša sodna praksa VSRS v zvezi z ničnosti potrošniških kreditnih pogodb: VSRS II Ips 8/2022, II Ips 18/2020, II Ips 54/2023, II Ips 49/2023, II Ips 56/2023, II Ips 72/2023.

7VSRS II Ips 49/2023 - točka 29.

8Tako Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 8/2022 - točka 66 in 67, II Ips 54/2022 - točka 17, 18, II Ips 49/2022 - točka 20.

9Odločba VSL II Cp 2109/2023, II Cp 2054/2023, I Cp 1851/2023, II Cp 1658/2023, II Cp 1711/2023.

10VSL II Cp 728/2024, VSL I Cp 764/2024.

11VSC Cp 201/2023.

122. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.