Jedro

V primeru obročnega plačila premije se je treba opreti na 2. odstavek 913. člena ZOR, ki ureja primer, ko je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe, in določa, da v tem primeru začne teči jamstvo zavarovalnice na dan, ki je v pogodbi določen kot dan zavarovanja. V polici je jasno navedeno, da začne zavarovanje teči 30.3.1998, vendar ob upoštevanju navedene klavzule le, če je do tega dne plačan prvi obrok premije. V nasprotnem primeru jamstvo zavarovalnice začne šele po plačilu prvega obroka premije. Obveznost zavarovalnice, da plača zavarovalnino, tako ni nastala, saj je škodni primer nastal pred plačilom premije (prvega obroka).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 2.200 SIT (sedaj 9,18 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.7.1998 dalje do plačila, 18.866 SIT (sedaj 78,72 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1998 dalje do plačila in 1.550.000 SIT (sedaj 6.468,03 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2000 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti tej sodbi pravočasno revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče ugotovi, da je tožena stranka pasivno legitimirana v tej pravdi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči odločili v nasprotju z listinskimi dokazi. Zavarovalna premija je bila plačana. To izhaja iz same zavarovalne police in je ugotovitev sodišč, da premija ni bila plačana, zmotna. Tožena stranka neplačila ni dokazala oziroma je to dokazovala z neverodostojnim računalniškim izpisom, kartico plačil tožnikovega delodajalca, kar je tožnik v pritožbi uveljavljal, pritožbeno sodišče pa do tega ni zavzelo stališča. Pritožbeno sodišče je uporabilo zmotno stališče, da gre pri zatrjevanju o plačilu premije za pritožbeno novoto. To izhaja iz same zavarovalne police, ki je bila priložena tožbi. Za toženko je bilo sporno le plačilo prvega obroka premije, zato je pritožbeno sodišče z ugotovitvijo, da premija ni bila plačana, preseglo zahtevek oziroma ugovor toženke. Sodišči zmotno ločujeta zavarovalno pogodbo in zavarovalno jamstvo. Vsebina zavarovalne pogodbe je zavarovalno jamstvo. Iz police jasno izhajata dan sklenitve pogodbe in dan začetka zavarovanja, ki pomeni tudi zavarovalno jamstvo. Pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do navedb v pritožbi glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišči namreč navajata, da sta vpogledali v original police in, da izključujeta možnost naknadnega vpisa klavzule na polico, kar je v nasprotju s samim navajanjem toženke, da original police več ne obstaja. Sodišči o tem, da razpolagata z originalom police, nista seznanili tožnika in sta tako kršili načelo kontradiktornosti, saj je tožnik šele z izpodbijano sodbo izvedel, da sodišči razpolagata z "originalom". Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ne gre za original, ampak za drugopis police iz mikro filma, pri čemer gre za nedopustno ugotavljanje dejanskega stanja na drugi stopnji, ki tožniku jemlje pravico do pritožbe. Določila zavarovalne police so nejasna in jih je zato potrebno razlagati v korist veljavnosti zavarovalne pogodbe in v korist tožeče stranke. Sodišči do teh navedb tožnika nista zavzeli stališča in gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Potrebno bi bilo uporabiti 100. člen ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), saj je v polici zapisano, da je začetek zavarovanja 30.3.1998, da je zavarovalna premija za čas od 30.3.1998 do 30.5.1998 plačana in da veljavnost police prične šele po plačilu prvega obroka. Za naknadno dopisano določbo, da veljavnost police prične šele po plačilu prvega obroka, bi morali sodišči ugotoviti z vso gotovostjo, kdaj je bila zapisana. Tožnik priznava, da delodajalec ni plačal enega obroka, kar pa ne pomeni, da ni bila plačana premija. Ni šlo za dogovor o plačilu premije ob sklenitvi pogodbe, ampak za dogovor o plačilu v večih obrokih (II. odstavek 913. člena ZOR).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki (375. člen ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

V delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode, revizija ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Tožnik je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode (plačilo 1.550.000 SIT (sedaj 6.468,03 EUR)) uveljavljal tudi zahtevka za povrnitev premoženjske škode (plačilo 2.200 SIT (sedaj 9,18 EUR) in plačilo 18.866 SIT (sedaj 78,72 EUR)), ki imata drugačno pravno in drugačni dejanski podlagi. Pravica do revizije se v konkretnem primeru za vse zahtevke ugotavlja ločeno (41. člen ZPP). To pomeni, da v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločbo o zahtevkih za povrnitev premoženjske škode, revizija ni dovoljena, saj njuni vrednosti ne dosegata revizijskega praga 1.000.000 SIT (sedaj 4172,93 EUR) (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja, je naslednje:– pogodba med toženo stranko in tožnikovim delodajalcem o zavarovanju, ki ni življenjsko, je bila sklenjena 30.3.1998 – na polici je zapisana klavzula, ki sta jo sprejeli in jo v pisni obliki dogovorili obe stranki, da začne polica veljati po plačilu prvega obroka premije, – med pogodbenima strankama je bilo dogovorjeno plačilo prvega obroka premije ob sklenitvi pogodbe, – na dan škodnega dogodka (19.5.1998) niti kasneje ni bil plačan noben obrok po zavarovalni polici.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), so neupoštevne vse revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Tožnik navaja, da je bila zavarovalna premija plačana, na drugem mestu v reviziji pa priznava, da ni plačal enega obroka. Neplačilo premije je dejanska ugotovitev sodišč, ki je ni moč izpodbijati v postopku revizije. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da gre pri navedeni trditvi za neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj neplačilo obrokov po zavarovalni polici med strankama pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno.

Tudi z revizijskim očitkom, da je bila klavzula na zavarovalni polici zapisana naknadno, revident nedopustno napada ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano. Zapisana klavzula pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna in celo sam tožnik je k tožbi priložil fotokopijo police, ki vsebuje navedeno klavzulo. Glede na navedeno ne drži revidentov očitek, da bi morali sodišči z vso gotovostjo ugotoviti, kdaj je bila klavzula zapisana. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori v smeri kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena (da se pritožbeno sodišče ni izreklo glede vpogleda v original police), kršitve načela kontradiktornosti (da tožniku ni bila dana možnost, da se izreče o originalu police) in nedopustnega ugotavljanja dejanskega stanja na drugi stopnji (da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre za fotokopijo iz mikrofilma in ne za original). Pritožbeno sodišče je v šestem odstavku na tretji strani sodbe le odgovorilo na navedbe tožeče stranke, v katere listine, ki se nahajajo v spisu, je prvostopenjsko sodišče vpogledalo. Nikakor pa ni napravilo sklepa, da bi sodišči razpolagali z originalom police.

Očitana protispisnost (kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZZP), da plačilo premije izhaja iz same zavarovalne police, ni podana. Tako imenovana "protispisnost" obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na listino sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot je zapisano v določeni listini. V teh primerih gre za dokazno oceno, ne pa za "protispisnost". Dejstvo, da premija ni bila plačana, ni bilo ugotovljeno na podlagi zavarovalne police, temveč na podlagi kartice plačil tožnikovega delodajalca. V okviru zatrjevanja "protispisnosti" tožeča stranka tudi zmotno meni, da so k tožbi priložene listine sestavni del tožbenih navedb. Revizijski očitek, da je sodišče preseglo ugovor toženke, ko je ugotovilo, da zavarovalna premija ni bila plačana, saj je toženka navajala, da ni bil plačan le prvi obrok premije, ne drži. Toženka je navajala, da do dne predmetne nezgode ni bil plačan noben obrok premije in tudi da ni bila plačana premija. Revident nadalje navaja, da tožena stranka neplačila premije ni dokazala oziroma je to dokazovala z neverodostojnim računalniškim izpisom, na kar je opozoril pritožbeno sodišče, ki pa do tega ni zavzelo stališča (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi le tiste navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pri čemer pa je potrebno presojati odločilnost pomena pritožbenih navedb praviloma v kontekstu procesne situacije v času odločanja sodišča prve stopnje. Zatrjevanje neverodostojnosti računalniškega izpisa in trditev, da tožena stranka ni dokazala neplačila premije, sta v procesni situaciji, ko neplačilo premije na prvi stopnji sojenja ni bilo sporno in zato niti ni bilo predmet dokazovanja, ter ob pravilnem stališču pritožbenega sodišča, da gre pri zatrjevanju plačila premije za pritožbeno novoto, navedbi, ki nista odločilnega pomena in nanju ni potreben odgovor.

Neutemeljen je očitek, da sodišči zmotno ločujeta zavarovalno pogodbo in zavarovalno jamstvo in da dan začetka zavarovanja pomeni tudi začetek zavarovalnega jamstva. V času nastanka predmetne nezgode veljavni ZOR v prvem in drugem odstavku 913. člena pri zavarovanju, ki ni življenjsko (peti odstavek istega člena), ločuje sklenitev zavarovalne pogodbe in nastanek zavarovalnega jamstva. Navedeno razlikovanje, ki je pravilno, je revidentu pojasnilo že pritožbeno sodišče (zadnja odstavka na drugi in prvi odstavek na tretji strani sodbe). Pogodba sicer velja od dneva sklenitve (prvi odstavek 901. člena ZOR), vendar jamstvo zavarovalnice prične teči šele naslednji dan po vplačilu premije (prvi odstavek 913. člena ZOR) oziroma na dan, ki je v pogodbi določen kot dan zavarovanja (drugi odstavek istega člena).

Revizijski očitek, da so določila zavarovalne police nejasna in jih je zato potrebno razlagati v korist veljavnosti zavarovalne pogodbe in v korist tožeče stranke v smislu 100. člena ZOR, ne drži. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da so določila zavarovalne police in splošnih pogojev jasna in usklajena s prisilnimi določbami ZOR, zaradi česar je potrebno uporabiti prvi odstavek 99. člena ZOR. Ob tem očitku revident navaja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodišči do teh navedb nista zavzeli stališča, ki ni utemeljena, saj je pritožbeno sodišče na navedbo odgovorilo v četrtem odstavku na tretji strani sodbe ter hkrati tudi pojasnilo, zakaj na navedbo prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da med strankama ni šlo za dogovor o plačilu premije ob sklenitvi pogodbe, ampak za dogovor o plačilu v več obrokih (drugi odstavek 913. člena ZOR). Med pogodbenima strankama je bilo dogovorjeno le plačilo prvega obroka premije ob sklenitvi pogodbe. Obe nižji sodišči sta sicer upoštevali dejstvo, da zavarovalna premija (niti njen prvi obrok) ni bila plačana, a sta ugotovljeno dejansko stanje napačno presojali po prvem odstavku 913. člena ZOR. V primeru obročnega plačila premije se je treba opreti na drugi odstavek 913. člena ZOR, ki ureja primer, ko je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe, in določa, da v tem primeru začne teči jamstvo zavarovalnice na dan, ki je v pogodbi določen kot dan zavarovanja. V polici je jasno navedeno, da začne zavarovanje teči 30.3.1998, vendar ob upoštevanju navedene klavzule le, če je do tega dne plačan prvi obrok premije. V nasprotnem primeru jamstvo zavarovalnice začne šele po plačilu prvega obroka premije. Obveznost zavarovalnice, da plača zavarovalnino, tako ni nastala, saj je škodni primer nastal pred plačilom premije (prvega obroka). Odločitev sodišč, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, je tako pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso(1).

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbi VS RS III Ips 58/2002 z dne 14.11.2002 in II Ips 138/2005 z dne 25.1.2007.