Jedro

V primeru, ko tranzitno blago ni bilo v roku predano namembni carinarnici, je sicer res carinski zavezanec prevoznik, vendar le v primeru, če carinske obveznosti ni prevzel kdo drug.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 503/96-6 z dne 13.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.2.1996. S to je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice S. z dne 17.8.1994, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v določbah carinskega zakona. Soglaša tudi z razlogi, s katerimi je tožena stranka zavrnila pritožbo. Tožena stranka je pritožbo zavrnila, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da blago - aparat za zobozdravstveno ordinacijo, ki je bilo z enotno carinsko listino (ECL) z dne 26.5.1994 Carinske izpostave J. napoteno Carinski izpostavi K. z rokom predaje dne 27.5.1994, navedeni izpostavi ni bilo predano, kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in sicer iz obvestila namembne carinarnice. V pritožbi je tožnik skušal dokazati, da je navedeno blago izstopilo iz Slovenije in sicer na Hrvaško in bilo tam ocarinjeno, kar pa iz listin - fotokopije uvozne carinske deklaracije L. Š. in fotokopije prijave za uvoz in prevoz blaga pri Carinski izpostavi P. na Hrvaškem, ki jih je predložil pritožbi, ne izhaja. V teh listinah navedeni podatki se glede teže in vrednosti blaga razlikujejo od podatkov za blago, ki je bilo z navedeno carinsko listino prijavljeno Carinarnici J., zato jih ni mogoče šteti kot dokaz o tem, da je blago izstopilo iz Slovenije. Glede na navedeno je bilo tožeči stranki utemeljeno naloženo plačilo carine. Podlaga za to je v določbi 2. odstavka 249. člena Carinskega zakona (CZ/76).

Prevoznik je bil oproščen plačila varščine, ki bi jo bil sicer dolžan plačati glede na določbo 1. odstavka 200. člena CZ zato, ker se je tožeča stranka, s tem, ko se je v ECL v polju 50 vpisala kot glavni carinski zavezanec, prevzela obveznost, da bo sporno blago predano namembni carinarnici. In ker prevoznik blaga ni predal namembni carinarnici je tožeča stranka postala carinski zavezanec.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Navaja, da ni carinski zavezanec, kar utemeljuje z določbo 2. odstavka 24. člena CZ. Glede na navedeno določbo je carinski zavezanec prevoznik, naveden v ECL, v rubriki 44. Ta je s podpisom v navedeni rubriki stopil v razmerje s carinskim organom in je torej stranka v tem postopku. Navaja, da CZ ne pozna instituta poroštva. Poroštvo je institut civilnega prava. Po civilnem pravu pri poroštvu nastopata dve osebi, to pomeni, da če prevoznik, ki je stranka v tem postopku ne plača carinskega dolga, se dolg izterja od špediterja, vendar ne v upravnem, ampak v pravdnem postopku. Glede na navedeno je bilo v tem postopku odločeno o stvari iz sodne pristojnosti, kar je ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS/86), na katerega pazi sodišče po uradni doložnosti. Tožeča stranka še navaja, da sodišče ne bi smelo utemeljevati sodbe na podzakonskem aktu. Polje 50 v ECL namreč ni urejeno v CZ, ampak v Pravilniku o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (pravilnik, Uradni list RS, št. 8/93). Navedeni pravilnik je izdal direktor carinske uprave, ne da bi za to imel pooblastilo. Za izdajo navedenega pravilnika je namreč pooblaščen minister. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, št. US U - I. 87/96 (Uradni list RS, št. 56/98). Navaja še, da ni imel možnosti sodelovanja v upravnem postopku, s čemer je kršena določba 143. člena ZUP.

Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče o zadevi odločilo ne da bi prej razpisalo glavno obravnavo. Glede na vse navedeno so kršene določbe Ustave RS, in sicer 1., 2., 3. člena, 2. odstavka 120. člena in 153. člena. Predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke in prvostopnega organa ter odloči, da je Carinarnica S. dolžna vrniti tožeči stranki znesek 567.539,00 SIT z obrestmi od dneva izplačila oziroma, da izreče izpodbijani upravni akt za ničen.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Carinski zakon - CZ/76, ki je podlaga za odločanje v tej zadevi, je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen. Ta zakon vsebuje številne določbe procesne narave, ki jih morajo upoštevati stranke v carinskem postopku, če se želijo izogniti domnevi, da je bilo blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek in so bile plačane carina ter druge uvozne davščine (2. odstavek 249. člena), ki je podlaga za uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti. Med te določbe sodi tudi obveznost prevoznika, prijaviti blago, ki je poslano prevzemni carinarnici, in ga na zahtevo carinarnice predati v dobrem stanju in v določenem roku (1. odstavek 202. člena), kar smiselno velja tudi za blago v tranzitu (300. člen). Izvajanje te določbe se izkazuje s potrdilom namembne (2. odstavek 202. člena) oziroma s potrdilom izhodne carinarnice (2. odstavek 299. člena), torej z javno listino. Če, tako kot v tem primeru, tako potrdilo ni bilo izdano, se navedena domneva lahko izpodbija z drugo javno listino, tudi s carinsko listino tretje države, ki jo je tožeča stranka predložila v pritožbenem postopku. Tožena stranka je takšen dokaz v pritožbenem postopku obravnavala in ker je ugotovila, da se v teh listinah navedeni podatki o teži in vrednosti blaga ne ujamejo s podatki o blagu, ki je bilo z ECL z dne 26.5.1994 prijavljeno Carinarnici J. kot tranzitno blago, kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da blago ni zapustilo Republike Slovenije in je zato dana podlaga za carinjenje tega blaga. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, uveljavljan že v tožbi, da tožeča stranka kot špediter ni carinski zavezanec. Že iz določbe 24. člena CZ namreč izhaja, da so poleg prevoznika carinski zavezanci tudi druge osebe. Res je sicer, da je glede na določbo 1. odstavka 200. člena CZ prevoznik, ki je prijavil blago v tranzitu, carinski zavezanec, če tranzitno blago ni bilo v roku predano namembni carinarnici, vendar le v primeru, če te obveznosti ni prevzel kdo drug. Ker je v tem primeru, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, tožeča stranka tako obveznost prevzela, kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in sicer iz enotne carinske listine, v kateri je navedena kot glavni carinski zavezanec, je sodišče tožbeni ugovor utemeljeno zavrnilo. Ker je bilo v carinskem postopku odločeno o carinski obveznosti tožeče stranke, pritožbeno sodišče zavrača njen ugovor, da ni stranka v postopku. Glede na navedeno carinski organ ni odločal o civilnih pravicah, temveč o carinski obveznosti ob pravilni uporabi CZ, zato v upravnem postopku izpodbijani akt ni ničen.

Ker je pravna podlaga za določitev carinskega zavezanca in plačilo carinske obveznosti Carinski zakon in ne Pravilnik, pritožbeni ugovor, da direktor Carinske uprave RS za izdajo Pravilnika ni imel zakonskega pooblastila ne more vplivati na odločitev v zadevi, kot tudi ne sklicevanje tožnika na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U I. 87/96. Z navedeno odločbo je ustavno sodišče odločilo, da se ne sme uporabljati Pojasnilo Carinske uprave RS z dne 27.12.1995, navedeno Pojasnilo pa v tem postopku ni bilo uporabljeno.

Ker je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbenega ugovora o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Po noveli ZUS/2000 je namreč pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati le, kadar in kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje s tem, da ni opravilo glavne obravnave, ki je tožnik niti ni zahteval, ni kršilo določb postopka.

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena in ker tudi niso podani razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.