Jedro

V pravdi za plačilo zavarovalnine po policah o kolektivnem nezgodnem zavarovanju je treba ugotoviti, kakšne poškodbe je dobil tožnik v nezgodi in kako so te poškodbe ocenjene v tabelah invalidnosti kot sestavnih delih Splošnih pogojev. V primeru dvoma v pravilnost oz. prepričljivost izvedenskih mnenj oz. v primeru neskladij med mnenjema dveh sodnih izvedencev, je potrebno oba izvedenca zaslišati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v celoti ugodilo zvišanemu tožbenemu zahtevku in sicer je tožniku prisodilo v zvezi s škodnim dogodkom dne 22.5.1993 zavarovalnino v znesku 2,326.388,00 SIT po polici št. ... in zavarovalnino v znesku 1,909.700,00 SIT po polici št. .... Nadalje je prisodilo tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 108.200,00 SIT. Šlo je za plačilo stroškov izvedenke za izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano sodbo, ker je prvostopno sodišče upoštevalo kot osnovo za svojo odločitev mnenje le enega izvedenca psihiatra zgolj zato, ker je drugi izvedenec kirurg. Edino relevantno za odločanje naj bi bilo tožnikovo psihično stanje, glede katerega izvedenec kirurg napotuje na s strani tožeče stranke pridobljeno predpravdno mnenje psihologinje A.S., kateremu je tožena stranka nasprotovala, vsebini katerega pritrjuje tudi psihiater tako, da mnenje kirurga ni uporabno. Po videnju tožene stranke predmet spora ni tožnikovo psihično, temveč fizično stanje, ki ga mnenje kirurga dr. P. precej bolje opredeljuje kot psihiater dr. D. in od katerega ni za oceno poškodbe glave nič manj kompetenten. Iz obeh mnenj je videti podobne ugotovitve, iz pogovora s tožnikom in njegovega pregleda, oba izvedenca tudi omenjata, da so vse nevrološke preiskave (CT, EEG, MG) in celo psihološki izvid z dne 13.6.1994, ki ga dr. D. ne omenja, pokazale, da je stanje tožnikovega živčevja normalno, kar navaja tudi psihologinja S. v prvem odstavku na zadnji strani mnenja. To je poglavitni razlog za utemeljen dvom toženke v pravilnost ugotovitev izvedenca psihiatra, saj prav zato, ker udarnina možgan ni bila potrjena z objektivnimi nevrološkimi preiskavami (izkazalo se je prav nasprotno), tožnikovega psihičnega stanja ni mogoče pripisati njegovemu fizičnemu stanju po nezgodi. Tožena stranka opozarja na določilo 2. tč. četrtega odst. 5. čl. Splošnih pogojev, da za nezgodo ne štejejo bolezni, ki nastanejo zaradi psihičnih vplivov, zato je toženka na stališču, da je dr. P. pravilneje pristopil k obravnavi primera, saj je za podlago mnenju pravilno vzel ugotovitve o tožnikovem fizičnem stanju, ki se je izkazalo kot povsem normalno. Iz tega je logično sklepal, da tožnikovih težav ni mogoče pripisati nezgodi. Drugi izvedenec je nasprotno in po toženkino neosnovano, iz tožnikovih psihičnih težav sklepal na njegovo fizično stanje, ob tem, da mu je bilo znano, kar je komaj omenil, da so vse preiskave izkazale neobstoj fizičnih poškodb, kar zanesljivo ne bi bil primer, ko bi bile tožnikove psihične težave posledica v nezgodi utrpele poškodbe. Pri tem se dr. D. sklicuje predvsem na razne izvide iz obdobja štiri in več let po nezgodi, kar po mnenju tožene stranke ni v skladu z drugim odst. 14. čl. Splošnih pogojev, da se za oceno poškodbe upošteva zdravstveno stanje najkasneje tri leta po nezgodi. Sodišče je v svoji osredotočenosti na mnenje dr. D. prezrlo navedbe dr. P. o vsebini tožnikove zdravstvene dokumentacije, predvsem pred in tudi po nezgodi, ki kaže na razne psihične in tudi fizične težave, in je bila dr. P. trden argument za presojo, da ob povsem normalnem nevrološkem statusu tožnika, njegove v različnih oblikah, trajanju in intenzivnosti že prej prisotne psihične težave z nezgodo ne morejo biti v vzročni zvezi. Tožena stranka zato ne vidi, da bi bilo mnenje kirurga nekompleksno, pač pa je najmanj prenagljeno, če že ne zaradi jasnih izsledkov preiskav, neutemeljeno sklepanje psihiatra. Tožena stranka meni, da je zahtevek za povrnitev stroškov izdelave mnenja psihologinje nepravilno postavljen, razen tega tudi neosnovan, saj njeno mnenje ni moglo biti pogoj za postavitev izvedenca dr. D. Pravilno bi sodišče postopalo, če bi tedaj najprej zaslišalo dr. P. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in meni, da pritožba zgolj pavšalno navaja, da je mnenje izvedenca psihiatra dr. D. neutemeljeno in da naj bi bila utemeljena sklepanja in izsledki sodne izvedenke dr. S. Oba sodno zaprisežena izvedenca sta na koncu prišla do enakega zaključka in sicer postavila diagnozo, da je pri tožniku podana difuzna možganska poškodba s klinično evidentiranimi posledicami psihoorganskega sindroma in se v celoti strinjala tudi s stopnjo ugotovljene invalidnosti.

Pritožba je utemeljena.

V tej pravdni zadevi gre za plačilo zavarovalnine po dveh policah o kolektivnem nezgodnem zavarovanju, zato je bilo treba ugotoviti, kakšne poškodbe je dobil tožnik v prometni nesreči dne 22.5.1993 oziroma kako so te poškodbe ocenjene v tabelah invalidnosti, ki sta sestavna dela splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-88 in NE-93, ki pa so sestavni del pogodb o nezgodnem zavarovanju oseb. V sporu, ali je tožnik v nesreči dobil difuzne poškodbe možganov s klinično evidentiranimi posledici psihoorganskega sindroma, za kar je v navedenih tabelah določena 40 - 60 % invalidnost ali post-komocionalni sindrom po možganski travmi, za kar je po tabeli invalidnosti kot prilogi Splošnih pogojev NE-88 določena invalidnost do 10 %, po tabeli invalidnosti kot prilogi Splošnih pogojev NE-93 pa invalidnost do 5 %, je prvostopno sodišče razsodilo, da so podane poškodbe glave po I/1-B navedenih tabel in 50 % invalidnost, zaradi česar je v skladu z nespornimi zavarovalnimi vsotami po obeh zavarovalnih policah prisodilo zavarovalnino v znesku 4,236.088,00 SIT.

Podlaga za razsojo prvostopnega sodišča so bila tri izvedenska mnenja, pri čemer se je prvostopno sodišče oprlo predvsem na izvedensko mnenje izvedenca nevropsihiatra dr. K.D., delno tudi na izvedensko mnenje klinične psihologinje dr. A.S., ni pa sprejelo izvedenskega mnenja kirurga dr. B.P.. Tu je treba opozoriti, da se je prvostopno sodišče neutemeljeno oprlo na izvedensko mnenje dr. A. S. (A11 in A12), ki ga je tožeča stranka pridobila zasebno pred pravdo in med pravdo, z upoštevanjem katerega se tožena stranka ni strinjala. Po določbah čl. 250 do 261 ZPP se izvede dokazovanje z izvedenci, ki jih določi sodišče med pravdo, izvenpravdno zasebno pridobljena izvedenska mnenja pa se lahko upoštevajo kot dokazno sredstvo samo v primeru, da se obe stranki z uporabo takega mnenja kot dokaznega sredstva strinjata. V obravnavanem primeru tožena stranka ni dala soglasja, da se obravnava mnenje dr. A.S. kot pravo izvedensko mnenje v smislu 250. do 261. čl. ZPP. Prvostopno sodišče zato sodbe na mnenje dr. A.S. ne bi smelo opreti.

Prvostopno sodišče se je res pretežno oprlo na izvedensko mnenje neuropsihiatra dr. K.D., ki je bil v skladu s procesnimi določbami pravilno določen za izvedenca in le v manjši meri na mnenje dr. A.S. Po drugi strani pa izvedenskega mnenja kirurga dr. B.P. ni upoštevalo s pojasnilom, da se izvedenec dr. P. v svojem mnenju ne spušča v oceno tožnikovega psihičnega stanja oziroma popoškodbenega počutja, ki pa je v predmetni zadevi edino relevantno oziroma je predmet spora, kar pa je v mnenju neuropsihiatra dr. K.D. podrobno obravnavano. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno trditvijo, da predmet spora ni tožnikovo psihično, temveč fizično stanje in da torej ne drži stališče prvostopnega sodišča, da je tožnikovo psihično stanje edino relevantno oziroma predmet spora. Predmet spora so v resnici tožnikove poškodbe v nesreči dne 22.5.1993 oziroma je za prisojo zavarovalnine pravno odločilna ugotovitev, ali je tožnik v nesreči oziroma v zvezi z njo dobil post-komocionalni sindrom po možganski travmi ali pa difuzne poškodbe možganov s klinično evidentiranimi posledicami psihoorganskega sindroma. Pritožba pravilno poudarja, da je dr. P. pristopil k obravnavanju primera predvsem z ugotovitvami o tožnikovem fizičnem stanju, dr. D. pa je pretežno na podlagi sedanjega psihičnega stanja oziroma psihičnih težav sklepal na tožnikovo fizično stanje. Pritožbeno sodišče meni, da je vsaka od metod lahko pravilna, vendar sta izvida in mnenji obeh sodnih izvedencev tako neskladna, da bi bilo nujno zaslišanje izvedencev v smislu 261. čl. ZPP. Prvostopno sodišče se je opredelilo drugače, češ da je eno mnenje popolnejše in pravilnejše, drugo pa pomanjkljivo in netočno. Pritožbeno sodišče nasprotno meni, da je taka ocena preuranjena in da je prvostopno sodišče nekritično sledilo dr. D., ki je namreč v nasprotju z izvedencem kirurgom dr. P. in v nasprotju s številnimi zdravniki, ki so tožnika zdravili in pregledovali po poškodbi, ocenil, da je tožnik med prometno nesrečo utrpel tudi obtolčenino možganov. Drugi zdravniki in izvedenec kirurg dr. B.P. pa so menili, da je pri tožniku podano stanje po pretresu možganov. dr. D. je svoje mnenje o poškodbi podal na podlagi anamnestičnih podatkov tožnika o trajanju nezavesti in zmedenosti po nesreči in na podlagi sedanje tožnikove osebnostne motenosti. Ugotovitev in mnenja izvedenca ni mogoče sprejeti kot prepričljivih ob drugačnem mnenju izvedenca dr. B.P. in ob odsotnosti podatkov o trajanju tožnikove nezavesti in zmedenosti po nesreči, ki jih po podatkih spisa doslej nihče ni ugotovil v takem obsegu oziroma trajanju kot dr. D. Za sedanje tožnikove psihične motnje pa izvedenec dr. D. ni prepričljivo pojasnil, ali so v celoti v vzročni zvezi z nezgodo, saj tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na razne tožnikove psihične in fizične težave pred nezgodo in po nezgodi, ki jih dr. D. ni ustrezno obravnaval. Ocenil je sicer, da nevrotskim težavam tožnika deset let pred poškodbo ni treba pripisati posebne teže, ni pa se opredelil do leta 1993 ugotovljenih degenerativnih sprememb vratne hrbtenice, za katere je izvedenec dr. P. menil, da so bile relativno hude in so lahko zelo vplivale na simptomatiko s strani osrednjega živčnega sistema. Prav tako se ni ukvarjal z leta 1996 ugotovljenim bolezenskim stanjem oči in sicer serozno horioretinopatijo in z leta 1996 ugotovljeno boreliozo ter njenimi posledicami ter končno nekaterimi nepojasnjenimi izgubami zavesti, zaradi katerih je bil tožnik hospitaliziran na internem oddelku. Opisane pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, na katerega se opira prvostopno sodišče, zbujajo dvom v zaključek, da je tožnik v nezgodi dobil obtolčenino možganov, to je difuzno poškodbo možganov v smislu 50 % invalidnosti, zaradi česar je podan pritožbeni razlog, ki ga je uveljavlja tožena stranka, torej zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Po 370. čl. ZPP, je bilo zato potrebno pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno dvome v izvedenska mnenja oziroma pomanjkljivosti odpraviti z zaslišanjem obeh sodnih izvedencev. Ponovno bo potrebno presoditi tudi utemeljenost zahtevka za povrnitev materialne škode v znesku 108.200,00 SIT. Po ustaljeni sodni praksi namreč stroški pribave izvedenskega mnenja pred pravdo ali izven nje ne morejo biti obravnavani kot premoženjska škoda, temveč kot pravdni stroški, saj so lahko izdatki, ki nastanejo zaradi postopka (prvi odst. 151. čl. ZPP). Ali se taki stroški lahko naložijo v povrnitev nasprotni stranki, pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč ali so bili za pravdo potrebni.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odst. 166. čl. ZPP.