Jedro

Tudi če je sodišče prve stopnje kljub ugovoru tožene stranke res upoštevalo fotokopije listin, ki jih je predložila tožeča stranka, je to le relativna kršitev postopka, ki pa po mnenju pritožbenega sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe, saj sicer tožena stranka ni uspela izkazati, da prevozi s strani tožeče stranke niso bili opravljeni in blago ne izročeno.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje 1.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 5.541.110,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.08.2001 dalje do plačila ter iz naslova povračila izvršilnih stroškov v znesku 133.592,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2001 dalje do plačila; 2.) ugotovilo, da v pobot uveljavljeni terjatvi tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.365.255,72 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2000 dalje do plačila in 211.352,69 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.07.2000 dalje do plačila ne obstajata; 3.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr.št. Ig 2001/00691 z dne 23.10.2001 vzdržalo v celoti v veljavi v točki 1 in 3 izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8-ih dni plačati glavnico v znesku 5.541.110,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.08.2001 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 133.592,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2001 dalje do plačila in 4.) glede pravdnih stroškov odločilo tako, da jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči v roku 15 dni v znesku 474.399,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.11.2003 dalje do plačila. Na predlog tožene stranke je sodišče prve stopnje izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je izrek v točki 2 dopolnilo, tako da se ugotovi, da ne obstajata niti v pobot uveljavljani terjatvi v znesku 68.617,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2000 dalje do plačila ter terjatev v znesku 32.824,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.08.2000 dalje do plačila.

Zoper samo sodbo, ne pa tudi zoper dopolnilno sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določilom 107.čl. ZPP, ko je upoštevalo s strani tožeče stranke predložene fotokopije listin, ki jim je tožena stranka z vlogo z dne 28.09.2003 tudi oporekala verodostojnost. Gre za relativno kršitev postopka, ki pa je vplivala na pravilnost sodbe. Ker ni točen zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovarjala tožena stranka vtoževanim terjatvam le glede aktivne in pasivne legitimacije pravdnih strank, ampak je ugovarjala tudi glede tega, da same prevozne pogodbe niso bile sklenjene, pa tudi s strani tožeče stranke ne izvršene. O tem pa v izpodbijani sodbi sploh ni razlogov. Tožeča stranka ni izkazala obstoja prevoznih pogodb, na podlagi katerih bi lahko terjala plačilo vtoževanih računov. Prav tako tožeča stranka ni izkazala upravičenosti cene, zaračunane v prevoznih pogodbah. Iz prevoznih listin, ki so predložene, tudi ni razvidno, da bi bilo blago sploh izročeno prejemnikom. Iz 30.čl. konvencije CMR in 87.čl. Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP) ne izhaja, da bi bilo potrebno pri prevozniku pismeno reklamirati primanjkljaj blaga. V primerih, ko je tožena stranka tožeči prevoz v celoti plačala, se tudi ni mogoče sklicevati na to kot dokaz, da je bil prevoz v redu opravljen. Vsekakor pa je tožena stranka upravičena do vračila sorazmernega dela prevoznine v znesku 68.617,08 SIT ter 32.824,00 SIT v zvezi s prevozi pri izvrševanju katerih je prišlo do manjka ali izgube blaga.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo upoštevati pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tudi če je sodišče prve stopnje kljub ugovoru tožene stranke res upoštevalo fotokopije listin, ki jih je predložila tožeča stranka, je to le relativna kršitev postopka, ki pa po mnenju pritožbenega sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe, saj sicer tožena stranka ni uspela izkazati, da prevozi s strani tožeče stranke niso bili opravljeni in blago ne izročeno. Tudi ni točna trditev tožene stranke, da je pravočasno ugovarjala obstoj prevozne pogodbe, veljavno sklenitev teh pogodb in veljavno izpolnitev s strani tožeče stranke. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ugovarjala le aktivno in pasivno legitimacijo. Tudi sicer so njene navedbe, da prevozne pogodbe sploh niso bile sklenjene in da ni izkazano, da bi bilo blago izročeno prejemnikom, kar naj bi izhajalo iz formalnih pomanjkljivostih na prevoznih listinah, nedopustne novote, saj česa takega tožena stranka med postopkom ni zatrjevala, ne izkazuje pa tudi, da jih brez svoje krivde ni mogla prej navesti (1.odst. 337.čl. ZPP). Tudi ni pravilna navedba tožene stranke o tem, da 30.čl. CMR konvencije ne govori o pisnih reklamacijah prejemnika pri prevozniku, saj to določilo od prejemnika zahteva prav reklamacijo za poškodbo in izgubo blaga pri prevozniku v pisni obliki, da pa tega tožena stranka ni napravila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in je imelo za to podlago v izpovedih prič M. F. in B.B. Okoliščino, da je tožena stranka v celoti plačala prevoz, pa je sodišče prve stopnje uporabilo le kot dodatno okoliščino za zaključek, da reklamacije ni bilo. Kar pa se tiče tistega dela terjatve tožene stranke, ki jih ugovarja v pobot, in sicer glede povrnitve prevoznine v znesku 68.617,08 SIT in 32.824,00 SIT, o katerih je odločilo sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo, pa pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da zoper dopolnilno sodbo tožena stranka sploh ni vložila posebne pritožbe. V kolikor pa je mogoče njene navedbe v zadnjem odstavku pritožbe razumeti tudi kot pritožbene navedbe zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje, pa so te pritožbene navedbe povsem nekonkretizirane. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.