Jedro

Ker je tožnica izpovedala, da je bila žrtev spolnega nadlegovanja, ji je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini 2.500,00 EUR, čeprav tožnica zaradi spolnega nadlegovanja v tožbi odškodnine ni zahtevala. Hkrati je v celoti zavrnilo tožničine očitke glede diskriminacije in nadlegovanja, na podlagi katerega je uveljavlja tožbeni zahtevek v višini 5.000,00 EUR. Z opisano odločitvijo je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe v delu, ki se nanašajo na zavrnitev očitkov o diskriminaciji in nadlegovanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (prvi stavek izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 2.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 6. 2009 dalje in povrniti stroške postopka v višini 229,50 EUR tako, da jih za tožnico kot upravičenko do brezplačne pravne pomoči vplača na račun sodišča, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku izpolnitvenega roka vse v 15 dneh pod izvršbo (prvi stavek izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (drugi stavek izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter ponovno razsodi in spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo nadaljnje stroške postopka oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnica upravičena do dosojene odškodnine v višini 2.500,00 EUR zaradi nadlegovanja in posledic le tega. Meni, da tožeči stranka ni nastala nobena škoda in da je bilo dokazano, da do diskriminacije oz. spolnega nadlegovanja, opredeljenega v 1. in 2. odstavku. 6. a člena ZDR, ni prišlo, ampak gre za zgolj zlonamerne navedbe tožnice. Sodišče prve stopnje je neupravičeno sledilo izpovedbi po oceni psihiatrinje psihično nestabilne tožnice. Psihiatrinja, katere pričanje je sodišče prve stopnje štelo za pomembno, pa je poudarila, da je tožnica nepravilno jemala predpisana zdravila, kar je vplivalo na njeno psihološko stanje. M.P. je zanikal vsakršen nepravilen stik s tožnico in jasno obrazložil, da je s tem, ko je spreminjal in nadzoroval delo tožnice, ravnal skladno s svojimi obveznosti kot tožničin nadzornik ter v skladu s predpisi. Jasno je, da tožnici tovrstni nadzor ni ustrezal, sploh glede na dejstvo, da delo ni bilo dobro opravljeno, na kar je bila tudi korektno opozorjena. Zavedala se je, da dela ne opravlja dovolj dobro ter je pogosto bila odsotna in da zato lahko pričakuje odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre torej le za osebno zamero tožeče stranke, ki želi s svojim zahtevkom škodovati toženki in njenim zaposlenim ter očrniti njihov ogled. Glede na navedeno je jasno, da je toženkino psihično stanje razlog za neutemeljene, neopravičene in izredno nekorektne obtožbe zaposlenih pri toženi stranki, ki so hkrati tudi tisti, ki so napake pri njenem delu opazili in jih je zaradi tega krivila za izgubo zaposlitve. V psihičnem stanju, v katerem se je nahajala in na katero je opozorila tudi njena psihologinja, pa se je po izgubi zaposlitve odločila za maščevanje. Poudariti je potrebno še, da naj bi se zatrjevana nadlegovanja dogajala še preden se je pojavila grožnja z odpovedjo, kar je potrdila tudi psihologinja tožnice, vendar pa tožnica do izgube zaposlitve o tem ni obvestila nikogar. Glede na to, da je šlo po njenih besedah za zelo moteča ravnanja M.P., ki so v njej vzbujala občutek nelagodja, bi lahko o tem kadarkoli obvestila za to pristojno osebo pri toženi stranki, vendar tega kljub zatrjevanim težavam nikoli ni storila. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica že pred tem dogodkom bolna in v postopku ni uspela dokazati, v kakšni meri naj bi toženčevo ravnanje prispevalo k poslabšanju bolezni. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, posledično pa zaradi nejasnih razlogov ob ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR) v 1. odstavku 6. člena (prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov) določa, da mora delodajalec iskalcu zaposlitve pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Po določbi 1. odstavka 6.a člena ZDR pa je prepovedano spolno in drugo nadlegovanje. Spolno nadlegovanje je kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Spolno in drugo nadlegovanje se po 2. odstavku 6.a člena ZDR šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona.

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi ni navajala in dokazovala spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, v smislu določbe 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR), temveč kvečjemu drugo nadlegovanje, ki se je kazalo v neupravičenem kritiziranju njenega dela, sicer pa je tožba utemeljevala na določbi 6. člena ZDR, torej na prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov, pri čemer je sodišče prve stopnje njene očitke pravilno strnilo v več sklopov in sicer: diskriminacija zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, diskriminacija pri poizkusu oziroma ponudbi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti (bolezni) in maltretiranje zaradi neutemeljenih pripomb na njeno delo čiščenja stranišč in sledenja s strani nadrejenega delavca M.P..

Vse navedene očitke, zaradi katerih je tožnica uveljavljala odškodnino po splošnih pravilih civilnega prava v znesku 5.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje zavrnilo, zoper ta del odločitve pa se tožnica ni pritožila. Tožnica je namreč šele na glavni obravnavi dne 27. 1. 2010 izpovedala, da naj bi jo M.P. spolno nadlegoval, saj naj bi hodil za njo, se v njo navidezno zaletaval in „ovinkaril“ z rokami ter od nje zahteval, da naj ga zmasira. Ker je sodišče prve stopnje iz tega razloga tožnici prisodilo odškodnino v višini 2.500,00 EUR, čeprav tožnica zaradi spolnega nadlegovanja v tožbi odškodnine ni zahtevala, pri tem pa je v celoti zavrnilo tožničine očitke glede diskriminacije in nadlegovanja, na podlagi katerega je uveljavlja tožbeni zahtevek v višini 5.000,00 EUR, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe namreč nasprotuje razlogom sodbe v delu, ki se nanašajo na zavrnitev očitkov o diskriminaciji in nadlegovanju, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (ki je temeljil izključno na teh predpostavkah odškodninske odgovornosti) v celoti zavrniti, hkrati pa po drugi strani ni mogoče preizkusiti, zakaj je od sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici prisodilo 2.500,00 EUR odškodnine, saj v tem delu tožbe sploh ni utemeljevala.

Zaradi navedenega je bilo treba izpodbijani del sodbe (prvi stavek izreka) sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati, da substancira svoj zahtevek za plačilo odškodnine zaradi domnevnega spolnega nadlegovanja. Šele, ko bo tožba ustrezno dopolnjena, bo lahko po izvedbi dokaznega postopka presodilo o tem, ali so podani elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke iz naslova spolnega nadlegovanja tožnice, pri čemer se bo moralo opredeliti do vseh tistih navedb in dokazov pravdnih strank, ki so pravno pomembne za odločitev v predmetni zadevi.

Sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen), in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje ali pa jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj nasprotja v izreku in obrazložitvi sodbe ni mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Glede na razveljavitvene napotke bo šele po dopolnitvi tožbe mogoče ustrezno dopolniti dokazni postopek v smislu 355. člena ZPP. Odprava vseh pomanjkljivosti, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje, bi namreč pomenilo prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.