30. 9. 2013

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Jože Hribernik, Ljubljana, ki ga zastopa Rok Petrič, odvetnik v Ljubljani, na seji senata 30. septembra 2013 in v postopku po drugem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 2457/2010 z dne 2. 10. 2012 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 2457/2010 z dne 25. 7. 2012 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bila pritožniku, zagovorniku v kazenskem postopku, zaradi žalitve sodišča v pisni vlogi, naslovljeni "Izjava zagovornika", na podlagi 78. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) izrečena denarna kazen v višini 1000 EUR.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 23., 25., 27., 39. in 137. člena Ustave. Navaja, da je sodišču posredoval izjavo zagovornika kot procesno sredstvo, s katerim naj bi izrazil svoje nestrinjanje z vodenjem kazenskega postopka. Pritožnik naj bi izjavo, v kateri naj ne bi bil žaljiv, podal izključno z namenom obrambe pravic svoje stranke in naj bi v njej izražena stališča oprl na svoje dolgoletne izkušnje, na izhodišča pravne teorije, sodne prakse in pozitivnega prava. Po navedbah pritožbe zagovornik v primeru, ko bi bil pri obrambi interesov svoje stranke omejen z bojaznijo, da bi sodišče njegovo pravno argumentacijo razumelo kot rušenje sodne avtoritete ali kot žalitev in ga "discipliniralo" z izrekom denarne kazni, svojega poklica ne bi mogel normalno opravljati. Zato naj bi bila podana kršitev 137. člena Ustave. Pravica odvetnika do izjave v postopku naj bi bila zaradi 137. člena Ustave močnejša od "klasične" pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Možnost sodišča, da zagovornika disciplinsko kaznuje, bi po mnenju pritožnika morala biti nujno omejena s pravico zagovornika, da svobodno opravlja svoj poklic, in predvsem s pravico njegove stranke, da se v kazenskem postopku "odkrito razčistijo vsi procesni in materialno pravni pomisleki zadeve ter s tem obranijo interesi in pravice obdolženca." Po navedbah pritožbe naj bi bilo poseženo tudi v pritožnikovo pravico do sodnega varstva ter do neodvisnega in nepristranskega sodnika (prvi odstavek 23. člena Ustave). Sankcija bi naj bila namreč izrečena zaradi žalitve sodnice, ki naj bi sankcijo izrekla (šlo naj bi za negativno vrednostno oceno njene osebnosti in njenih osebnih lastnosti), zato naj pri odločanju ne bi mogla biti objektivna. Sodišče naj v zadevi sploh ne bi ugotavljalo pritožnikovega namena, na kar naj bi opozoril že v pritožbi, zaradi česar naj bi mu bila odvzeta pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 27. člena Ustave, ki naj bi bila podana, ker naj v postopku ne bi bila ugotovljena pritožnikova krivda.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Za take zadeve na podlagi drugega odstavka 55.a člena ZUstS med drugim štejejo tudi ustavne pritožbe zoper posamične akte, izdane v sporih majhne vrednosti po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, oziroma v drugih sporih, če vrednost spornega predmeta za pritožnika ne presega zneska, ki je določen za opredelitev spora majhne vrednosti v zakonu, ki ureja pravdni postopek (prva alineja drugega odstavka 55.a člena ZUstS). V teh zadevah lahko Ustavno sodišče na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS o ustavni pritožbi odloča le izjemoma in v posebej utemeljenih primerih, ko gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. To merilo dovoljenosti ustavne pritožbe, ki je v ZUstS določeno na podlagi tretjega odstavka 160. člena Ustave, vlogo Ustavnega sodišča v takih zadevah omejuje na zagotavljanje odgovorov na najpomembnejša ustavnopravna vprašanja s ciljem razvoja in usmerjanja (sodne) prakse, da se zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.Pogoje za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo mora izkazati pritožnik (prvi odstavek 53. člena ZUstS). Na podlagi drugega odstavka 55.a člena ZUstS velja, da kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevah, kot je obravnavana (četudi bi bila izkazana), za pritožnika nima hujših posledic. Pritožnik mora zato v ustavni pritožbi zoper tak posamični akt izkazati več, kot le zatrjevati obstoj kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (druga alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS), ter navajati razloge, s katerimi kršitev utemeljuje (tretja alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS).[1] Pritožnik mora za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izkazati, da je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS, to je da iz okoliščin konkretne zadeve izhaja ustavnopravno vprašanje, ki presega njegov posamični interes za izid postopka in ki je pomembno za varstvo človekovih pravic nasploh. Pri presoji, ali je z razlogi ustavne pritožbe to merilo izkazano, Ustavno sodišče ne upošteva navedb, glede katerih ni izpolnjen pogoj materialnega izčrpanja pravnih sredstev (prvi odstavek 51. člena ZUstS), saj mora biti ta zahteva izpolnjena ob preizkusu vsake ustavne pritožbe.

5.Pritožnik izpodbija sodno odločbo o kaznovanju, s katero mu je bila na podlagi 78. člena ZKP (disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev) izrečena kazen 1000 EUR. Ustavno sodišče je že odločalo o dovoljenosti ustavne pritožbe zoper sklepe o t. i. disciplinskem kaznovanju z vidika prve alineje drugega odstavka 55.a člena ZUstS. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča ustavna pritožba na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS (praviloma) ni dovoljena, ko gre za sklepe o kaznovanju, izdane na podlagi 109. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP).[2] Pri tem za opredelitev narave zadeve z vidika navedenih določb ZUstS ni štelo kot odločilno vrednost spornega predmeta v postopku o glavni stvari, temveč višino izrečene disciplinske denarne kazni. Disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev namreč pomeni posebno, od narave glavne stvari različno, sporno pravno razmerje. Nobenih razlogov zato ni, da bi bil sklep o kaznovanju procesnih udeležencev z vidika kriterijev dovoljenosti ustavne pritožbe iz 55.a člena ZUstS obravnavan drugače zato, ker je bil izdan v kazenskem postopku na podlagi 78. člena ZKP in ne na podlagi 109. člena ZPP. Namen navedenih določb o kaznovanju je namreč v teh postopkih enak, primerljiva pa je tudi sankcija (denarna kazen v sicer različnem razponu). Če izrečena redovna globa po višini ne presega zneska, določnega za spor majhne vrednosti, torej ustavna pritožba v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS ni dovoljena ne glede na to, v katerem postopku je bila izrečena, razen pod pogoji iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS.[3]

6.Višina denarne kazni, izrečene z izpodbijanima sklepoma, ne presega zneska, ki je v prvem odstavku 443. člena ZPP določen za opredelitev spora majhne vrednosti (to je 2000 EUR). Ustavna pritožba bi bila zato v tej zadevi na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS dovoljena le izjemoma, če bi šlo za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki bi preseglo pomen konkretne zadeve. Pritožnik tega ne zatrjuje izrecno. Glede na utemeljitev pritožbe pa bi nekatera zatrjevanja lahko kazala, da gre za tak primer.

7.Z vidika tretjega odstavka 55.a člena ZUstS bi tako lahko bil ustavnopravno upošteven očitek, da je izpodbijani sklep na prvi stopnji izdala sodnica, na katero naj bi se žalitev nanašala, in da pritožniku zato ni bila zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave). Vendar pa pritožnik tega zatrjevanja ni uveljavljal v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. Ker glede teh navedb zato ni izpolnjen pogoj materialnega izčrpanja (prvi odstavek 51. člena ZUstS), jih Ustavno sodišče pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izjemno obravnavo te ustavne pritožbe, ni moglo upoštevati.

8.Pritožnik izpostavlja tudi vprašanja, povezana z vlogo zagovornika v kazenskem postopku z vidika pravice do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave). O teh vprašanjih je Ustavno sodišče že odločalo. Vendar je v tej zadevi pomembno predvsem to, da pritožnik tega očitka ni uveljavljal v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, zato tudi v tem delu ni izpolnjen pogoj materialnega izčrpanja (prvi odstavek 51. člena ZUstS).

9.Glede na navedeno je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Za zavrženje ustavne pritožbe so se izrekle sodnice Jadek Pensa, Klampfer, Korpič-Horvat, Pogačar in Sovdat ter sodnik Mozetič.

dr. Ernest Petrič Predsednik

[1]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-175/12 z dne 8. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 22/12).

[2]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-308/11 z dne 6. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 34/12). Ustavno sodišče v takih zadevah sicer v skladu s četrtim odstavkom 55.c člena ZUstS praviloma odloči s sklepom, ki v obrazložitvi vsebuje samo navedbo razloga iz 55.b člena ZUstS. Člen 109 ZPP se v skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1) primerno uporablja tudi v upravnem sporu.

[3]Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-836/12 z dne 28. 1. 2013 na tej podlagi že zavrglo tudi ustavno pritožbo zasebnega tožilca zoper sklep o kaznovanju po 78. členu ZKP.

[4]V zvezi s tem primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Alenka Pečnik proti Sloveniji z dne 27. 9. 2012.

[5]Glej zlasti odločbo Ustavnega sodišča št. Up-309/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08, in OdlUS XVII, 33).