Jedro

Zmotno je materialno pravno stališče prvostopenjskega sodišča tudi v delu, ko zaključuje, da izjavi ne moreta nadomestiti dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je prenehala podizvajalska pogodba z dne 3. 6. 2012 in da je bila dejansko sklenjena pogodba med pravdnima strankama za ta dela. Podizvajalsko pogodbo za izvedbo strojno instalacijskih del (ki je po svoji pravni naravi podjemna pogodba; 619. člen OZ1 in nadaljnji) je namreč mogoče tako skleniti kot razvezati ustno. Ker pa za odločitev v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno, ali je podizvajalska pogodba med družbo B., d. o. o., in tožečo stranko prenehala ali ne, pa v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da poslovnega razmerja med pravdnima strankama tožeča stranka ni uspela dokazati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da po medsebojnem pobotu terjatve tožeče stranke do tožene stranke, ki na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko znaša skupaj 14.110,30 EUR (katera sestoji iz zneska glavnice 13.919,06 EUR po računu št. 81/13 z dne 21. 6. 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti računa do začetka stečajnega postopka v višini 191,94 EUR) s terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke, ki na dan začetka stečajnega postopka znaša skupaj 9.224,12 EUR (ki sestoji iz skupnega zneska glavnic 8.568,57 EUR, ki se nanaša na račune tožene stranke: račun št. 12-0397 z dne 1. 6. 2012, datum valute dne 16. 6. 2012 v znesku 191, 24 EUR, račun št. 12-0416 z dne 6. 6. 2012, datum valute dne 21. 6. 2012 v znesku 677,28 EUR, račun št. 12-0564 z dne 2. 7. 2012, datum valute dne 17. 7. 2012 v znesku 1.872,88 EUR, račun št. 12-0880 z dne 7. 9. 2012, datum valute dne 7. 10. 2012 v znesku 2.571,60 EUR, račun št. 12-1156 z dne 29. 11. 2012, datum valute dne 29. 12. 2012 v znesku 2.247,81 EUR, račun št. 13-0256 z dne 10. 5. 2013, datum valute dne 25. 5. 2013 v znesku 1.007,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupnem znesku 655,55 EUR, obračunanih od datuma valute posameznega računa do dneva začetka stečajnega postopka), obstoji na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko še preostanek terjatve tožeče stranke K s.p. do tožene stranke G. d. o. o. - v stečaju v znesku 4.886,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2013 dalje do plačila, - v izpodbijani III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.009,57 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 720,04 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „Ugotovi se, da je obstajala na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko G. d. o. o. - v stečaju (12. 9. 2013) terjatev tožeče stranke K. s.p. do tožene stranke G. - v stečaju v znesku 13.919,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2013 dalje do plačila.“ zavrže (I. točka izreka).

Razsodilo je, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da po medsebojnem pobotu terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz točke 1 izreka te odločbe, ki na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko znaša skupaj 14.110,30 EUR (katera sestoji iz zneska glavnice 13.919,06 EUR po računu št. 81/13 z dne 21. 6. 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti računa do začetka stečajnega postopka v višini 191,94 EUR) s terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke, ki na dan začetka stečajnega postopka znaša skupaj 9.224,12 EUR (ki sestoji iz skupnega zneska glavnic 8.568,57 EUR, ki se nanaša na račune tožene stranke: račun št. 12-0397 z dne 1. 6. 2012, datum valute dne 16. 6. 2012 v znesku 191, 24 EUR, račun št. 12-0416 z dne 6. 6. 2012, datum valute dne 21. 6. 2012 v znesku 677,28 EUR, račun št. 12-0564 z dne 2. 7. 2012, datum valute dne 17. 7. 2012 v znesku 1.872,88 EUR, račun št. 12-0880 z dne 7. 9. 2012, datum valute dne 7. 10. 2012 v znesku 2.571,60 EUR, račun št. 12-1156 z dne 29. 11. 2012, datum valute dne 29. 12. 2012 v znesku 2.247,81 EUR, račun št. 13-0256 z dne 10. 5. 2013, datum valute dne 25. 5. 2013 v znesku 1.007,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupnem znesku 655,55 EUR, obračunanih od datuma valute posameznega računa do dneva začetka stečajnega postopka), obstoji na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko še preostanek terjatve tožeče stranke K s.p. do tožene stranke G d. o. o. - v stečaju v znesku 4.886,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2013 dalje do plačila.“ zavrne (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.254,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka citirane odločitve je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odločitev v izpodbijani II. in III. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške pravdnega in pritožbenega postopka. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da odločitev v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožene stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je upoštevaje končni seznam preizkušenih terjatev z dne 22. 5. 2014 (ki je sestavni del izreka sklepa o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 1778/2013 z dne 5. 6. 2014) v obravnavanem postopku zahtevala ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Slednjo je temeljila na ustnem dogovoru pravdnih strank, po katerem naj bi se dela, ki so bila (sicer) dogovorjena v podizvajalski pogodbi št. BI-02-2012 z dne 3. 6. 2012 za izvedbo strojno instalacijskih del med tožečo stranko in družbo B., d. o. o., s strani tožeče stranke zaključila, račun zanje (tj. za nadaljnja opravljena dela) pa tožeča stranka izstavi neposredno novemu naročniku - toženi stranki (ker se je preostanek posla z družbe B., d. o. o., prenesel neposredno na toženo stranko)(1). Za izvedbo teh (naročenih) del je (zatrjevano) material nabavljala pri toženi stranki, vrednost dobavljenega materiala pa je imela namen kompenzirati z izvedenimi deli, katera je izvedla na projektu X po naročilu tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek (v tem delu) zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da tožeča stranka ni uspela dokazati poslovnega razmerja s toženo stranko. Prav tako ni uspela izkazati, da je podizvajalska pogodba, sklenjena med tožečo stranko in B., d. o. o., prenehala. Iz pisnih izjav prič V. Č. in S. O. sicer izhaja, da je tožeča stranka opravljala delo na podlagi naročil tožene stranke, vendar pa ti izjavi po stališču sodišča prve stopnje ne moreta nadomestiti dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je prenehala podizvajalska pogodba z dne 3. 6. 2012 in da je bila dejansko sklenjena pogodba med pravdnima strankama za ta dela.

7. Pritožnica takšno dokazno oceno graja. Ponovno izpostavlja pisne dokaze (elektronsko korespondenco ipd.), ki po njenem mnenju smiselno „nakazujejo“, da predhodni ustni dogovor o medsebojnem sodelovanju pravdnih strank je bil dosežen oziroma da sta pravdni stranki neposredno sodelovali v zvezi deli na objektu X. Sklicuje se tako na izpovedbe kot na pisne izjave prič ter sodišču prve stopnje očita, da je dalo preveliko težo potrebi po pisnem medsebojnem poslovanju - temu, da je za obstoj neposrednega poslovnega sodelovanja odločilen pisni dokument oziroma temu, da ustni dogovori ne morejo nadomestiti listinske dokumentacije. Stališče prvostopenjskega sodišča, da mora biti poslovanje med gospodarskimi subjekti zgolj pisno, ni v skladu z zakonskimi določili in je zato v tem delu materialno pravo zmotno uporabljeno. Upoštevaje določila Obligacijskega zakonika(2) (v nadaljevanju OZ) bi do neposrednega poslovnega razmerja med pravdnima strankama namreč lahko prišlo tudi na podlagi sklenjene ustne podizvajalske pogodbe (in to je bilo po mnenju pritožnice dokazano z zaslišanjem prič, pisnimi izjavami prič, elektronsko korespondenco ter ostalo listinsko dokumentacijo v spisu).

8. Da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi sprejelo zmotno materialnopravno stališče se strinja tudi pritožbeno sodišče. Meni namreč, da prekinitev poslovnega sodelovanja med B., d. o. o., in tožečo stranko oziroma prenehanje podizvajalske pogodbe z dne 3. 6. 2012 nima tako ključnega pomena, kot mu ga pripisuje sodišče prve stopnje, kot tudi - kar pravilno izpostavlja pritožnica - da je skladno z določili OZ do neposrednega poslovnega odnosa med pravdnima strankama (lahko) prišlo tudi na podlagi sklenjene ustne podizvajalske pogodbe (zaradi česar je sodišče prve stopnje posledično zmotno zaključilo, da izjavi prič ne moreta nadomestiti dokumentacije v zvezi s sklenitvijo pogodbe).

9. Tako pritožbeno sodišče v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da niti iz dokumentacije niti iz zaslišanja priče M. Z. (ki je bil direktor B., d. o. o.) ne izhaja, da je podizvajalska pogodba, sklenjena med B., d. o. o., in tožečo stranko prenehala, izpostavlja, da bi slednje - torej še vedno veljavno sklenjena pogodba med B., d. o. o., in tožečo stranko - lahko predstavljalo kvečjemu indic, da sta v zvezi z deli na objektu X v poslovnem odnosu (še vedno) samo B., d. o. o., in tožeča stranko, ni pa prekinitev podizvajalske pogodbe z dne 3. 6. 2012 pogoj za veljavno sklenitev pogodbenega razmerja (v zvezi z istimi deli) med drugima, tj. pravdnima strankama. Stališče sodišča prve stopnje, po katerem je eden izmed nosilnih razlogov za zavrnitev predmetnega tožbenega zahtevka ugotovljena okoliščina, da pogodba med B., d. o. o., in tožečo stranko ni prenehala (pri čemer bi po njegovem mnenju tožeča stranka prenehanje pogodbe lahko izkazala zgolj z dokumentacijo oziroma pisnimi listinami), je zato materialnopravno zmotno. Takšen ugovor, na katerem je obrambo gradila tožena stranka, ni utemeljen. Ena in druga pravdna stranka sta se lahko brez prekinitve podizvajalske pogodbe z dne 3. 6. 2012 veljavno zavezali v zvezi z izvedbo istih del (del, vsebovanih v pogodbi z dne 3. 6. 2012). Tožena stranka pa tudi ni trdila, da je izvedena dela dolžna plačati samo družbi B., d. o. o. (na podlagi njunega poslovnega razmerja), oziroma da je slednji vsa opravljena dela, vključno s tožničinimi, že plačala. Nasprotno, v postopku na prvi stopnji toženka ni prerekala trditev tožnice, da za izvedena dela, katerih plačilo uveljavlja tožeča stranka od tožene stranke v stečajnem postopku, tožena stranka zahtevanega zneska ni nikoli plačala ne tožeči stranki ne svojemu prvotnemu podizvajalcu B., d. o. o. 10. Zmotno pa je materialno pravno stališče prvostopenjskega sodišča tudi v delu, ko zaključuje, da izjavi ne moreta nadomestiti dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je prenehala podizvajalska pogodba z dne 3. 6. 2012 in da je bila dejansko sklenjena pogodba med pravdnima strankama za ta dela. Podizvajalsko pogodbo za izvedbo strojno instalacijskih del (ki je po svoji pravni naravi podjemna pogodba; 619. člen OZ(3) in nadaljnji) je namreč mogoče - kot že nakazano - tako skleniti kot razvezati ustno. Ker pa za odločitev v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno, ali je podizvajalska pogodba med družbo B., d. o. o., in tožečo stranko prenehala ali ne, pa v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da poslovnega razmerja med pravdnima strankama tožeča stranka ni uspela dokazati.

11. Tako pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožeča stranka v zvezi s spornim ustnim dogovorom v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je v času izvajanja podizvajalske pogodbe z dne 3. 6. 2012 (ki je bila sklenjena torej med družbo B., d. o. o., in tožečo stranko) družba B., d. o. o., prišla v likvidnostne težave in da je bil zato naknadno med tožečo in toženo stranko (ter družbo B., d. o. o.,) sklenjen dogovor, da se dela, dogovorjena v omenjeni podizvajalski pogodbi, s strani tožeče stranke zaključijo in da tožeča stranka za nadaljnja opravljena dela izstavi račun neposredno novemu naročniku - tj. toženi stranki. Navedla je tudi, da je bil dogovor usten oziroma da sta dogovor o medsebojnem sodelovanju sklenila K s.p. in direktor tožene stranke Ž. L. 12. Sodišče prve stopnje pa je za ugotovitev obstoja zatrjevanega poslovnega razmerja (kateremu je tožena stranka oporekala zgolj v smislu, da tožeča stranka ni izkazala, da je bila ustna pogodba sploh sklenjena, niti kdaj in kdo jo je sklenil - list. št. 16) sicer zaslišalo direktorja tožene stranke Ž. L. ter vpogledalo v pisni izjavi prič V. Č. (vodje projekta pri toženi stranki) in S. O. (zaposlene pri tožeči stranki). A slednjih zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni upoštevalo. Ker je namreč sodišče prve stopnje zmotno menilo, da bi morala biti predložena (pisna) dokumentacija v zvezi s sklenitvijo pogodbe med pravdnima strankama, zmotno tudi izjavama prič, skladno s katerimi je tožeča stranka opravljala dela na podlagi naročil G. d. o. o. (tj. tožene stranke), ni pripisalo nobenega pomena. Ustni dogovori pa se dokazujejo ravno z zaslišanjem prič oziroma tistih, ki naj bi ga sklenili.

13. Ker torej skladno z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča iz pisnih izjav prič V. Č. in S. O., danih na podlagi določb 236a. člena ZPP, izhaja, da je tožeča stranka opravljala delo na podlagi naročil G. d. o. o. (A 29 in A 38) in ker je v postopku na prvi stopnji ostalo neprerekano tako dejstvo, da so bila vsa (zaračunana) dela na objektu X s strani tožeče stranke v celoti izvedena (račun št. 81/13 z dne 21. 6. 2013 zanje pa izstavljen toženi stranki), kot tudi dejstvo, da za izvedena dela tožena stranka zahtevanega zneska ni nikoli plačala ne tožeči stranki ne svojemu prvotnemu izvajalcu, tj. B., d. o. o., pritožbeno sodišče pritrjuje tožničinim navedbam, da ji je v obravnavani zadevi uspelo dokazati obstoj poslovnega razmerja s toženo stranko oziroma da njena terjatev do tožene stranke obstoji. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP).

14. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

15. Po spremembi izpodbijane odločitve je tožena stranka v sporu popolnoma propadla. Tožeči stranki mora zato povrniti stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

16. Tožničine stroške je pritožbeno sodišče skladno z Zakonom o odvetniški tarifi, Zakonom o sodnih taksah in specificiranim stroškovnikom (list. št. 45) odmerilo v znesku 1.009,57 EUR. Priznalo ji je namreč nagrado za narok v višini 234,00 EUR, nagrado za postopek v višini 253,50 EUR, 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, potne stroške v znesku 111,00 EUR (3 x 100 x 0,37), 22 % DDV na odvetniške stroške ter sodno takso za tožbo v višini 255,00 EUR. Ni pa pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo potnih stroškov za pričo v znesku 91,20 EUR, saj spisovno ni izkazano, da so nastali. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da so bili povrnjeni priči M. Z. 17. Tožeča stranka pa je v celoti uspela tudi z obravnavano pritožbo. Tožena stranka ji mora zato povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Te ji pritožbeno sodišče odmerilo na 720,04 EUR, in zajemajo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v višini 312,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, 22 % DDV na odvetniške stroške ter sodno takso za pritožbo v višini 315,00 EUR.

18. Tako pravdne kot pritožbene stroške je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Tožeča stranka je pojasnila, da je kot podizvajalec z naročnikom - izvajalcem del B., d. o. o., sklenila podizvajalsko pogodbo št. BI-02-2012 z dne 3. 6. 2012 za izvedbo strojno instalacijskih del - prezračevanje in klimatizacija na objektu X. Glavni naročnik za izgradnjo X (investitor) je bila Mestna občina ..., ki je naročila izvedbo del glavnemu izvajalcu C., d. d., kateri je izvedbo del nadalje naročil družbi V., d. d., slednja družbi G. d. o. o. (toženi stranki), ta družbi B., d. o. o., tožeča stranka pa je - kot navedeno - naročilo za izvedbo del na objektu X prejela s strani B., d. o. o. s sklenitvijo podizvajalske pogodbe z dne 3. 6. 2012. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (3): S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal.