Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 14.7.1996, ko je tožniku na motornem kolesu na njegovi strani ceste nasproti pripeljal voznik osebnega avtomobila in ko je tožnik zaradi trčenja pretrpel nepopolno amputacijo leve podlahti, zlom tretje dlančnice, zlom desne ključnice ter številne rane in udarnine, je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku 19,000.000 SIT odškodnine. Za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem mu je prisodilo 5,000.000 SIT od zahtevanih 7,000.000 SIT, za strah 2,000.000 SIT od zahtevanih 3,000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 9,000.000 SIT od zahtevanih 14,000.000 SIT, za skaženost 3,000.000 SIT od zahtevanih 4,000.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izreku o pravdnih stroških razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje; pritožbo prve tožene stranke z dne 13.6.2001 je zavrglo, pritožbi te stranke z dne 7.6.2001 pa je ugodilo in prvostopenjsko sodbo tako spremenilo, da je odškodnino znižalo na 15,000.000 SIT (odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je znižalo z 9,000.000 SIT na 5,000.000 SIT); pritožbo tožeče stranke je v ostalem zavrnilo.

Proti tej sodbi je vložil tožnik revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal njeno spremembo tako, da mu bo poleg na prvi stopnji prisojenih 19,000.000 SIT prisojenih še nadalje 9,000.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2001 dalje. Poudarja, da ne gre le za odškodnino za prestane telesne bolečine marveč tudi za neprijetnosti med zdravljenjem in še posebej za sedanje bolečine, pri čemer je treba upoštevati, da je bil ob nesreči star 24 let. Tako primarni kot sekundarni strah sta bila intenzivna, tožnik pa ima še vedno sanje z morami, sekundarni strah pa je bil še dolgotrajen, ker ni vedel, "ali se bo roka prijela". Zelo skažena ni samo prišita roka, ki je vedno otečena in preprežena s številnimi brazgotinami, marveč so vidne brazgotine tudi na gležnju in ključnici. Skaženost je odbijajoča ne le za ženske, in tako ne more uporabljati niti zimskih bazenov. Odškodnina za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti je nesorazmerno nizka v primerjavi z odškodnino za telesne bolečine. Gre za kar 40-odstotno trajno zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti, zlasti zaradi zmanjšane fizične zmožnosti, preživlja pa se z gostinstvom.

Sodišče je vročilo revizijo nasprotnima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki sledi iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Zato ni mogoče upoštevati tistih dejstev v reviziji, ki merijo na izpodbijanje dejanskega stanja, bodisi da so v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, bodisi da so dodana. To velja zlasti za trditev o 40-odstotnem zmanjšanju življenjske aktivnosti, kakršne ocene ni sprejelo ne sodišče prve stopnje in izrecno ne pritožbeno sodišče; nadalje za sedanje stanje z morami, za trditev o tem, da se bodo v starosti povečevale tegobe zaradi artroz in drugih oblik poslabšanja, in za trditev o tem, kako hude bolečine naj bi trpel še sedaj.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi osnovni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli in pri tem tudi vse posebnosti obravnavanega primera, ki jih še posebej izpostavlja revizija.

Zato je treba zavrniti tudi posebej omenjeno trditev o nesorazmerju med odškodninami za telesne bolečine, neprijetnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na prvi pogled je takšno nesorazmerje morda res videti, vendar je treba upoštevati, da so pri prvi obliki škode zajete tudi sedanje bolečine. Sicer pa je bistveno, da tako zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). V tej luči gledana prisojena odškodnina je vsekakor primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi, saj je ob izdaji prvostopenjske sodbe 6.3.2001 predstavljala 115 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v naši državi, kar jo uvršča v skupino zelo hudih primerov v razvrstitvi odškodninskih primerov glede na težo poškodbe in razmerja med odškodninami.

Preizkus višine odškodnine za posamezne oblike škode in skupni znesek je tako pokazal, seveda ob upoštevanju dejanskih nadrobno opisanih ugotovitev nižjih sodišč, da pomeni prisojeni znesek 15,000.000 SIT pravično zadoščenje. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).