Jedro

Glede na postavljena zahtevka je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v izreku izpodbijane odločbe odločala le o dveh zahtevkih, saj je imela v 128. členu ZUP podlago za odločanje samo o tem. Ker tožeča stranka niti tekom postopka niti v tožbi ni navedla nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko upravni organ ugotovil, da želi uveljavljati še kakšne druge pravice poleg tistih, ki jih je že uveljavljala, organ pri odločanju ni mogel uporabiti določila 7. člena ZUP, saj ni mogel vedeti, da so podane dejanske okoliščine, ki bi uporabo tega določila zahtevale.

Upravni organi morajo pri svojem odločanju uporabljati predpise, ki veljajo v času izdaje odločbe prve stopnje.

Upravni organ je v predmetnem postopku pridobil mnenje pristojnega švedskega organa glede izobraževanja v tej državi, iz katerega izhaja, da je institucija akreditirana institucija in spada v javnoveljavni sistem izobraževanja na Švedskem. Pojasnjeno je bilo tudi, da se izobraževanje, ki ga je tožeča stranka zaključila, uvršča v drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja ter daje možnost vpisa na doktorski študij. S tem mnenjem je organ tožečo stranko seznanil.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se ugotovi, da je prva točka izreka izpodbijane odločbe Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo št. 60121-55/2008/12 z dne 15. 7. 2010nezakonita in se odpravi.

V preostalem delu se tožba zoper izpodbijano odločbo Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijošt. 60121-55/2008/12 z dne 15. 7. 2010 zavrne.

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožena stranka je s 1. točko izpodbijane odločbe odpravila odločbo Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, št. 60121-55/2008 z dne 9. 4. 2008. Z 2. točko izpodbijane odločbe je priznala tožnici izobraževanje, ki se dokazuje z listino o izobraževanju Examensbevis, ki jo je izdala institucija Karolinska Institutet, Švedska, kot druga stopnja visokošolskega izobraževanja po Zakonu o visokem šolstvu (ZViS, Uradni list RS, št. 119/06 – upb in nadaljnji) in ugotovila, da je smer tujega izobraževalnega programa delovna terapija. Hkrati je dovolila, da lahko tožeča stranka v Republiki Sloveniji uporablja v tujini pridobljen naslov Medicine magisterexamen i arbetsterapi, Švedska. V 3. točki izpodbijane odločbe pa je odločila, da stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jo je izdala v ponovljenem postopku, tožena stranka glede vodenja postopka navaja, da je sledila pravnemu mnenju in stališču sodišča iz sodbe opr. št. U 1217/2008. Navaja, da je tožeča stranka v svoji vlogi za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja zahtevala, da se v postopku ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program in v tujini pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov. Zahtevala je tudi, da se odloči tudi o uporabi v tujini pridobljenega naslova/naziva. Iz predložene dokumentacije je organ ugotovil, da je tožeča stranka dne 1. 6. 2001 zaključila triletno izobraževanje s področja Delovne terapije na Visoki šoli za zdravstvo Univerze v Ljubljani, za kar ji je institucija Karolinska Institutet priznala 120 kreditnih točk (180 ECTS). Njeno nadaljnje izobraževanje na instituciji Karolinska Institutet je obsegalo tri module v trajanju enega leta, katere je uspešno opravila ter ob zaključku izobraževanja uspešno opravila tudi magistrsko nalogo. Tako si je pridobila 40 kreditnih točk (60 ECS), kar znaša skupaj s predhodnim izobraževanjem 160 kreditnih točk (240 ECTS). Iz priloge k diplomi je razvidno, da 40 kreditnih točk ustreza enemu letu rednega študija. Ministrstvo je pri odločitvi upoštevalo zlasti uvrstitev opravljenega izobraževanja v šolski sistem v državi izvora listine o izobraževanju. Po poizvedbi na ENIC-NARIC Švedska je ministrstvo prejelo odgovor, da je institucija Karolinska Institutet, kjer je tožeča stranka zaključila izobraževanje in si pridobila listino Examensbevis, akreditirana institucija in spada v javnoveljavni sistem izobraževanja na Švedskem. Izobraževanje, ki ga je tožeča stranka zaključila na instituciji Karolinska Institutet, pa se uvršča v drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja na Švedskem ter daje možnost vpisa na doktorski študij. Po podatkih, ki jih tožena stranka hrani o švedskem visokošolskem sistemu izobraževanja, je na Švedskem naslov magisterexamen uvrščen v drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da se izobraževanje, ki ga je tožeča stranka opravila v tujini, po merilih za priznavanje, ki jih določa 3. člen ZPVI, in na podlagi 33. člena ZViS, uvršča v drugo stopnjo slovenskega visokošolskega sistema izobraževanja. Skladno s 5. odstavkom 11. člena ZPVI, se pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov zapiše v izvirnem jeziku, v katerem je listina sestavljena, z navedbo države izdaje listine. Tožeča stranka je bila v skladu z 9. členom ZUP pozvana, da predloži dodatna pravno relevantna dejstva in dokaze, ki bi utegnila vplivati na izpeljan ugotovitveni postopek ter na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka se je odzvala na poziv in navedla, da je njeno izobraževanje na instituciji Karolinska Institutet trajalo dve leti in ne eno leto, kot to navaja tožena stranka, ter da njeno izobraževanje na podlagi 33. člena v povezavi s 36. členom ZViS ustreza tretji stopnji in je tako tožena stranka nepravilno uporabila določbe zakona, ki v času vpisa navedenega študijskega programa v Republiki Sloveniji še ni veljal. Glede umestitve izobraževanja v drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja je organ pri svoji odločitvi upošteval zakonodajo veljavno v času vložitve vloge tožeče stranke stranke, in sicer določbe ZPVI in ZViS. Določbe 15. člena ZviS-E se nanašajo zgolj na umestitev dosedanjih slovenskih študijskih programov (programi sprejeti do 11. 6. 2004). Da bi tožena stranka v postopku dokazala, da je njen v tujini zaključen študijski program enakovreden slovenskemu in s tem uveljavljala pravice preko določb 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZViS, bi morala v postopku zahtevati tudi ugotovitev enakovrednosti naslovov (obrazec Z, V. zahteva, točka 3), česar pa ni zahtevala.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil upravnega postopka. Meni, da je tožena stranka v 1. točki izreka izpodbijane odločbe nezakonito ponovno odpravila odločbo, ki jo je odpravilo že Upravno sodišče s svojo sodbo z dne 27. 5. 2009 in tako s svojo odločbo posegla v pravnomočno odločitev Upravnega sodišča RS. Tožena stranka je kršila tudi določbo 1. odstavka 138. člena v zvezi s 9. členom ZUP, saj pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki ni dala možnosti, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere se odločba opira. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka dne 13. 2. 2008 podala poizvedbo po elektronski pošti na ENIC-NARIC Švedska, da bi pridobila uradne informacije v zvezi z izobraževanjem v tej državi, stranko pa z navedenim dejstvom, zlasti pa ne z odgovorom A.A. iz Švedske, ni seznanila. Tako ne ve, kakšna dejstva in kakšne dokaze je tožena stranka izvajala za sprejem odločitve iz izpodbijane odločbe. Tožena stranka je kršila tudi načelo varstva pravic strank iz določbe 2. in 4. odstavka 7. člena ZUP, saj tekom postopka tožeče stranke ni opozorila, da lahko uveljavlja ugotovitev enakovrednosti naslovov (po obrazcu Z, V. zahteva, točka 3). Z uvrstitvijo tožeče stranke v drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja je prekršila materialni predpis, saj bi morala upoštevati predpis, ki je veljal v času vpisa tega študija, ne pa predpisa, ki velja danes. Skladno z določbo 15. člena ZViS-E (Uradi list RS, št. 94/06) v Republiki Sloveniji raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev magisterija znanosti in raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev univerzitetne izobrazbe, skupaj s končanim študijskim programom za pridobitev specializacije, ustreza namreč ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih tretje stopnje iz 33. člena zakona. Tožena stranka je nepravilno upoštevala določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu - ZViS (Uradni list št. 94/06 z dne 8. 9. 2006), ki v času vpisa navedenega študijskega programa v Republiki Sloveniji še ni veljal, in je nezakonito s kasnejšim predpisom posegla v prej nastalo pravno razmerje, kar je nedopustno (155. člen Ustave RS). Podane pa so tudi kršitve Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (Uradni list RS, št. 73/2004). V določbi 10. člena ZPVI je določeno, kaj mora upravni organ z odločbo ugotoviti; vse to pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Tako je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Izpodbijana odločitev je nezakonita tudi iz razloga, ker odloča o uporabi tujega naslova, pri čemer je del besedila v angleščini in del v slovenščini. Po določbi 19. člena Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih se v tujini pridobljeni strokovni ali znanstveni naslov ter naziv strokovne izobrazbe lahko uporablja, če je diploma, s katero se izkazuje pridobitev naslova oziroma naziv, priznana v Republiki Sloveniji. Da je tožena stranka ugotavljala izkazovanje pridobitve naslova, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zaradi česar je odločba nezakonita. Vsa ta nezakonita ravnanja tožene stranke imajo negativni vpliv na tožničino uresničevanje svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) oziroma na enakopravnost pri dostopu do delovnega mesta (3. odstavek 49. člena Ustave). Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi in samo meritorno odloči o zadevi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v dopolnitev postopka in novo odločanje, ter naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka, povečanih za DDV, vse v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe odpravila odločbo št. 60121-55/2008 z dne 9. 4. 2008, da pa očitana kršitev ne vpliva na 2. in 3. točko izreka, v katerih je odločeno o zahtevkih tožeče stranke. Tožeči stranki je bilo dne 8. 6. 2010 vročeno vabilo na podajo izjave, v katerem jo je tožena stranka seznanila z odgovorom g. A.A. in glede uporabljenih meril, ter ji dala možnost, da predloži dodatna pravno relevantna dejstva in dokaze, ki bi utegnila vplivati na izpeljani ugotovitveni postopek. S kakšnimi "drugimi, bolj obsežnimi" informacijami, kot jih je navedla v vabilu, ni razpolagala. V izjavi tožeče stranke z dne 5. 7. 2010 je zgolj navedeno, da je njeno izobraževanje trajalo dve leti, ni pa bilo priloženih nobenih dodatnih dokazov za utemeljitev le-tega. Ministrstvo je dne 16. 1. 2008 v dopisu stranko pozvalo na dopolnitev vloge in jo opozorilo, naj se pozanima, ali zadošča, da se v postopku odloči samo o uporabi v tujini pridobljenega naziva/naslova. ZPVI v 10. členu namreč določa zgolj možnostih, o katerih je v postopku priznavanja izobraževanja mogoče odločiti, vendar pa se mora stranka o njih z vlogo izjasniti. Stranka je pri osebni zglasitvi dopolnila vlogo in vložila zahtevek tudi glede 1. točke V. poglavja Obrazca Z, ni pa se odločila za 3. točko (ugotovitev enakovrednosti). Ker morajo upravni organi pri svojem odločanju uporabljati predpise, ki veljajo v času izdaje odločbe prve stopnje (sodba Ustavnega sodišča Up-115/94), je tožena stranka upoštevala določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZviS (Zvis-E; Uradni list RS, št. 94/06 z dne 8. 9. 2006) in Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI; Uradni list RS, št. 73/04). Sklicevanje tožeče stranke na kršitev 155. člena Ustave RS (Ustava RS, Uradni list RS, št. 33I/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 69/04, 69/04, 68/06), ni pravilno. Kot je bilo že ugotovljeno v pravnomočni sodbi Upravnega sodišča št. U 151/2001-8 z dne 18. 5. 2004, tožena stranka ni posegla v pravno razmerje, saj iz same listine o izobraževanju ne izhajajo nobene pravice do ustrezne odločbe o priznavanja, torej se s tem ne posega v pravno razmerje v Republiki Sloveniji. ZPVI v 5. odstavku 11. člena določa, da se pridobljen naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe ter strokovni oziroma znanstveni naslov zapiše v jeziku, v katerem je sestavljena listina o izobraževanju oziroma transkripciji, z navedbo države izdaje. V izpodbijani odločbi je navedeno, da lahko tožena stranka v Republiki Sloveniji uporablja v tujini pridobljen naslov: Medicine magisterexamen i arbetsterapi, Švedska. Zakonska dikcija jasno nakazuje, da je potrebno pridobljeni naslov/izobrazbo zapisati v jeziku, v katerem je listina sestavljena oziroma njegov transkript („Medicine magisterexamen i arbetsterapi“), da pa ta obveznost ne velja za navedbo države, saj je z jezikovno razlago tega člena vidno, da navedba države ni zajeta pod okrilje „jeziku, v katerem je listina sestavljena oziroma njegov transkript“. Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS, Uradni list RS, št. 86/04, 91/08 Odl. US: U-I-380/06-11, 8/10) v 5. členu določa, da državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, uporabljajo slovenščino skladno z zakoni, ki urejajo njihove naloge in pooblastila. Meni tudi, da svobodna gospodarska pobuda oziroma enakopravnost pri dostopu do delovnega mesta tožeči stranki v ničemer niso bile kršene. Ker je postopek za priznavanje izobraževanja prostovoljen in v konkretnem primeru ne gre za reguliran poklic, je dostop do delovnega trga neomejen. Predlaga, da sodišče po izpeljanem dokaznem postopku tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi opozarja, da odgovor na tožbo mestoma presega odločitev tožene stranke, zaradi česar gre za nedovoljen ius novorum in ga sodišče ne sme upoštevati. To zlasti velja za navedbo glede ugotovitve uporabe tujega pravnega naslova.

V pripravljalni vlogi tožena stranka pojasnjuje, da ni navedla nobene novote in da ne gre za nedovoljen ius novorum, ampak je zgolj dodatno obrazložila in utemeljila svoje postopanje v zvezi z uporabo slovenskega jezika.

K 1. točki izreka: Tožba je delno utemeljena.

V prvi točki izpodbijane odločbe je tožena stranka odpravila odločbo Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, št. 60121-55/2008 z dne 9. 4. 2008. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v tem delu nezakonita, saj tožena stranka s tem odpravlja odločbo, ki jo je predhodno odpravilo že Upravno sodišče s sodbo opr. št. U 1217/2008 z dne 27. 5. 2009. Upoštevaje navedeno je sodišče, ob uporabi določbe 1. odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka izpodbijane odločbe ugodilo in izpodbijani akt v tem delu odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Navedena nepravilnost ni vplivala na zakonitost preostalega dela izpodbijane odločbe.

K 2. točki izreka: V preostalem delu je tožba neutemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor glede priznavanja izobraževanja, ki ga je tožeča stranka pridobila v tujini. Po določilu 128. člena ZUP sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek, le če je taka zahteva podana. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka pri toženi stranki vložila vlogo za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja na podlagi tuje listine Examensbevis, ki jo je izdala institucija Karolinska Institutet, Švedska, da je tožeča stranka v tujini pridobila naslov Medicine magisterexamen i arbetsterapi, in da je zahtevala, da se odloči samo o uporabi v tujini pridobljenega naziva/naslova (obrazec Z, poglavje V., 2. točka). Predmetni postopek se je torej začel na podlagi zahteve tožeče stranke. Tekom upravnega postopka je tožeča stranka svoj zahtevek razširila in dodatno zahtevala še, da se v postopku ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, in strokovni oziroma znanstveni naslov (obrazec Z, poglavje V., 1. točka). Glede na tako postavljena zahtevka je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v izreku izpodbijane odločbe odločala le o teh dveh zahtevkih, saj je imela v 128. členu ZUP podlago za odločanje samo o tem. Ker tožeča stranka niti tekom postopka niti v tožbi ni navedla nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko upravni organ ugotovil, da želi stranka v postopku uveljavljati še kakšne druge pravice poleg tistih, ki jih je že uveljavljala, organ pri odločanju ni mogel uporabiti določila 7. člena ZUP, saj ni mogel vedeti, da so podane dejanske okoliščine, ki bi uporabo tega določila zahtevale (tako sodba opr. št. U 519/2008). Res mora v skladu z določbo 7. člena ZUP organ paziti na pravice strank, vendar pa je ta dolžnost organa (in pravica stranke) pogojena z dejstvom, da mora predhodno uradna oseba, glede na podano dejansko stanje, na nek način zaznati, izvedeti ali presoditi, da ima stranka v postopku poleg pravice, ki jo je že uveljavljala, tudi podlago za uveljavljanje še kakšne druge pravice. Posledično to pomeni, da se lahko stranka na to določbo ZUP sklicuje le, kadar je že v upravnem postopku v zadostni meri izkazala določene dejanske okoliščine, ki imajo v konkretnem primeru za posledico aktiviranje navedene obveznosti upravnega organa. V predmetni zadevi pa tožeča stranka ni izkazala niti ni zatrjevala, da so obstajale dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi moral oziroma mogel upravni organ to ugotoviti.

Priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja ureja III. poglavje Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI, Ur. l. RS, št. 73/2004). Določilo 10. člena ZPVI tako določa, da je priznavanje za namen zaposlovanja postopek, v katerem se imetniku tuje listine z odločbo ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, v tujini pridobljen naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe, strokovni oziroma znanstveni naslov oziroma enakovrednost v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu. Prvi odstavek 11. člena ZPVI določa, da se postopek za priznavanje za namen zaposlovanja začne na zahtevo imetnika tuje listine o v celoti opravljenem izobraževalnem programu, ki jo vloži na predpisanem obrazcu pri ministrstvu; ministrstvo pa izda odločbo (2. in 3. odstavek 11. člena ZPVI). Upravni organ je v predmetnem postopku pridobil mnenje pristojnega švedskega organa (ENIC-NARIC Švedska) glede izobraževanja v tej državi, iz katerega izhaja, da je institucija Karolinska Institutet iz Stockholma akreditirana institucija in spada v javnoveljavni sistem izobraževanja na Švedskem. Pojasnjeno je bilo tudi, da se izobraževanje, ki ga je tožeča stranka zaključila, uvršča v drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja na Švedskem ter daje možnost vpisa na doktorski študij. S tem mnenjem je organ tožečo stranko seznanil v dopisu „Vabilo na podajo izjave o dejstvih in okoliščinah pred izdajo odločbe“. Nanj je tožeča stranka odgovorila tako, da je izrecno izjavila, da se strinja, da je listino Examenbevis pridobila drugo stopnjo izobrazbe; da pa je njeno izobraževanje na instituciji Karolinska Institutet trajalo dve leti in da bi moral organ upoštevati predpise, ki so veljali v času vpisa tožeče stranke na študij in ji na podlagi določbe 15. člena ZViS-E priznati tretjo stopnjo izobrazbe. Odgovoru tožeča stranka ni predložila nobenega dokazila. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi povzela ugovore tožena stranke, ki jih je ta podala pred izdajo odločbe, in se do njih argumentirano opredelila. Na podlagi zgoraj navedenega sodišče zaključuje, da je tožbeni ugovor, da stranki ni bila dana možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba, pritispisen in da tožeči stranki v upravnem postopku ni bila kršena pravica do izjave iz 9. člena ZUP.

Glede tožbenega ugovora, da bi morala tožena stranka pri odločanju uporabiti predpis, ki je veljal v času, ko se je tožeča stranka vpisala v študij in ne predpis, ki je veljal v času odločanja upravnega organa, se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je svojo odločitev utemeljil upravni organ. Takšno pa je tudi stališče ustaljene sodne prakse (npr. sklep Ustavnega sodišča Up-115/94). Z uporabo predpisa, ki je veljal v času odločanja tudi ne gre za kršitev ustavne pravice iz 155. člena URS, ki jo uveljavlja tožeča stranka. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče na obrazložitev izpodbijane odločbe glede tega vprašanja v celoti sklicuje (ZUS-1, 2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, in nadaljnji).

Sodišče pa zavrača tožbeni ugovor pomanjkljive obrazložitve odločbe glede uporabe tujega naslova, ki je delno v tujem jeziku, delno pa v slovenščini. Izpodbijana odločba je v tem delu res delno pomanjkljivo obrazložena, vendar pa ta pomanjkljivost ni takšne narave, da bi vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (ne gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 2. odstavka 237. člena ZUP), saj je odločitev tožene stranke glede naziva, ki ga tožeča stranka lahko v RS uporablja, pravilna. Širšo obrazložitev in razlago zakonske podlage je tožena stranka res podala šele v odgovoru na tožbo, vendar pa je pravno podlago 5. odstavka 11. člena ZPVI, na podlagi katerega je odločila o uporabi naziva, pravilno navedla že v obrazložitvi odločbe.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je v tem delu izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena ter da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Glede zatrjevane kršitve 74. člena (podjetništvo) in 3. odstavka 49. člena URS (svoboda dela) pa sodišče ugotavlja, da je navedba tožnice povsem pavšalna, tako da ni jasno, kako naj bi izpodbijani akt, ki je izdan v skladu z zakonom, neposredno posegel v podjetniško svobodo in svobodo dela tožnice, zato sodišče ta tožbeni ugovor zavrača kot očitno neutemeljen.

Ker dejansko stanje, ki je bilo glede pravno relevantnih okoliščin dejanska podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, odločbe tožene stranke št. 60121-55/2008/12 z dne 15. 7. 2010, med strankama ni sporno, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo na seji, čeprav je tožeča stranka v tožbi navedla, da je potrebna izvedba dokazov (ki pa jih ni določno in opredeljeno navedla, niti ni obrazložila, kaj naj bi se z izvedbo tako neopredeljenih dokazov v konkretnem primeru na glavni obravnavi sploh ugotavljalo oziroma dokazovalo) in je s tem smiselno predlagala izvedbo glavne obravnave, vendar ni z ničemer utemeljila, zakaj oziroma kako bi lahko bila dodatna izvedba kakšnega dokaza na glavni obravnavi pomembna za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K 3. točki izreka: V tretji točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožečo stranko je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato so ji bili na podlagi 2. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. K navedenemu znesku 350,00 EUR je sodišče priznalo še 20 % DDV (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008). Sodišče je v tretji točki izreka s sklepom torej odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker je toženec država, je sodišče v tretji točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.