Jedro

Sodišče prve stopnje je prezrlo pravno relevantne navedbe in dokaze stranke, s čimer je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic in pravico do izjave.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, vmesna sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženi stranki tožeči stranki odškodninsko odgovorni za škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 15. 9. 2009. 2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe toženi stranki. Prvo tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja, drugo tožena stranka pa vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvo tožena stranka odločitve pritožbenemu sodišču ne predlaga, drugo tožena stranka pa se zavzema za spremembo izpodbijanega dela odločitve oz. njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Obe pritožnici priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožeča stranka sama pripoznala dejstvo, da je nasproti vozeče vozilo vozilo nepravilno, saj trdi, da se je zaradi srečanja s tem vozilom morala umakniti s ceste na bankino. V kolikor bi nasproti vozeče vozilo vozilo pravilno, izogibanje ne bi bilo potrebno. Opozarja na svoje navedbe v prvi vlogi in očita sodišču, da je zgolj na podlagi izpovedbe tožnika in policista zaključilo, kolikšna je širina obeh pasov ceste in koliko je širok tovornjak. Pri tem pa ne eden ne drugi za to nista strokovno usposobljena. V tem delu se sodbe ne da preizkusiti. Da je nasproti vozeče vozilo vozilo nepravilno, izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik odškodnino terjal od Slovenskega zavarovalnega združenja. Ali je bila vožnja tožnika pravilna in skladna s predpisi, bi lahko povedal zgolj izvedenec cestnoprometne stroke. Ta pa ni bil postavljen in zato ni mogoče govoriti o tem, da je tožnik vozil pravilno. Takšne ugotovitve se ne da preizkusiti. Dokazno breme, da je vozil pravilno, o širini vozila in o širini vozišča, je na tožeči stranki. To bi lahko dokazala le z izvedencem prometne stroke, ki pa ga ni predlagala. Sodbe ni mogoče preizkusiti niti v delu, ko sodišče zaključuje, da je krivda toženih strank, da bankina ni bila utrjena. To namreč ne drži. Iz izpovedbe priče S. izhaja, da so se ta dela izvajala na razdalji od 0,8 do 1 m od ceste, kar pa ni na bankini, saj ta sega zgolj 0,5 m od cestišča. V kolikor na bankini ni bilo kopano in se na njej dela niso izvajala, je nelogičen zaključek, da sta toženi stranki krivi za to, da se je le-ta udrla. Tožeča stranka navedb tožene stranke, da je bilo kopano šele 0,8 do 1 m stran od bankine, ni prerekala. Izvedenec gradbene stroke ni opravil svoje naloge. Le on je tisti, ki bi lahko na podlagi načrtov in skic ter ogleda na kraju samem, ugotovil, kje se optično omrežje nahaja in povedal, kje je bil izkop narejen. Izpoved priče P. ne dokazuje ničesar, prav tako tudi ne izpovedba priče S. Nihče ni odgovoril na bistveno vprašanje, kje so se dela izvajala – na bankini ali izven bankine. Tudi sodišče zaključi, da je videti, da je bilo kopano kakšnega pol metra stran od roba cestišča, kar pomeni že izven bankine. Sodišče napačno ugotavlja, da sta toženi stranki odgovorni za vdor na bankini, saj so se dela opravljala izven območja ceste in bankine. V kolikor bankina ni bila utrjena, je to krivda občine. Sodišče tudi ni ugotavljalo morebitnega soprispevka tožnika, česar pa sicer tudi ni moglo, saj ni razpolagalo z izvedeniškim mnenjem, ki bi lahko potrdilo ali ovrglo navedbe, ali je tožnik ravnal v skladu s prometnimi predpisi. Dejansko stanje je bilo po vpogledu ugotovitve, da je bilo delo opravljeno na bankini, zmotno ugotovljeno. Sodišče ni ugotovilo, ali je bilo vozilo preobremenjeno, kot je to trdila tožena stranka. Tudi to bi lahko po opravljenih meritvah ugotovil zgolj izvedenec. V spis vlaga sodbo II Cp 169/2010, ki se nanaša na podobno dejansko stanje.

4. Drugo tožena stranka v pritožbi navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti in je zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je v svojih navedbah in tudi v izpovedbi njenega zakonitega zastopnika vseskozi trdila, da so se dela izvajala 0,8 do 1 m od cestišča, to je izven bankine. Obrazložila je, da je poleg optičnega kabla polagala tudi električni kabel za javno razsvetljavo ter da so obstoječe luči javne razsvetljave nameščene točno na mestu jaška izkopa. O tem je predložila fotografije, iz katerih izhaja, da se te luči nahajajo izven bankine. V bankino se tako z deli toženih strank ni posegalo. Bankino sta po zaključenih delih le dodatno posuli in utrdili, da je bila bolj vidna in utrjena kot pred polaganjem kablov. Sodišče je v nasprotju s tem zgolj na podlagi prič, ki so izpovedale, da je bilo ob cesti nekaj prekopanega oz. nekako prekopano, zaključilo drugače, to je, da sta toženi stranki z deli posegli v bankino. Pri tem pa sodišče celo samo ob ogledu fotografij ocenjuje, da je bilo kopano kakšnega pol metra stran od roba cestišča, kar pomeni izven bankine. Sodišče v postopku sploh ni ugotovilo, ali so se dela izvajala na ali izven bankine. Tožeča stranka navedb drugo tožene stranke, da so se dela izvajala od 0,8 do 1 m od roba cestišča, nikoli ni prerekala. Edino izvedenec gradbene stroke bi lahko na podlagi ogleda povedal, kje je bilo dejansko kopano. Že iz dejstva, da gradbenega dovoljenja ni, izhaja, da so bila dela izvedena izven cestnega telesa. Opozarja, da je dokazno breme v tem delu na tožeči stranki. Ker sodišče ni ugotovilo, kje so se dela dejansko izvajala in tudi ne, ali je do nesreče resnično prišlo zaradi neutrjene bankine, sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik je povrnitev škode zahteval najprej od Slovenskega zavarovalnega združenja. Menil je torej, da je bilo za nesrečo odgovorno nasproti vozeče vozilo. Tudi v tožbi je navedel, da se je zaradi nepravilne vožnje moral umakniti s ceste na bankino. Ne drži, da bi bilo v postopku dokazano, da za nezgodo tretje vozilo ni krivo. Ugotovljeno je bilo, da po cestišču poteka vzdolžna črta, kar pomeni, da po cesti lahko normalno poteka dvosmerni promet. Tožniku se zato ne bi bilo potrebno umikati na bankino. Sodišče zgolj na podlagi navedb tožnika in policista R. zaključuje, kakšna je širina cestišča in tožnikovega vozila in kakšna vožnja je življenjsko logična. Ne tožnik in ne policist, prav tako pa tudi sodišče ne, niso strokovno usposobljeni, za takšne ugotovitve. Le izvedenec ustrezne stroke bi lahko ugotavljal tudi morebitno deljeno odgovornost tožnika. Iz priloženih fotografij in izpovedbe tožene stranke izhaja, da ponekod ob cesti že pred izvajanjem del ni bilo bankine. Postavlja se vprašanje, kako bi se tožnik srečeval z nasproti vozečimi vozili na takih odsekih. Vožnja tožnika zato nikakor ni mogla biti pravilna. V postopku izvedenec, ki bi ocenil pravilnost vožnje, ni bil postavljen. Ta dejstva bi moral dokazati tožnik tudi v primeru, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da je do nezgode prišlo zaradi neutrjene bankine. Krivde za to ni mogoče avtomatično naprtiti toženima strankama. Kot sta izpovedali, so dela potekala izven bankine in se v bankino sploh ni posegalo. Za ceste, ki so v lasti občine, pa je v skladu z veljavno zakonodajo dolžna skrbeti občina. Iz fotografij trdnosti bankine ni mogoče ugotoviti. Fotografije so bile posnete šele po tem, ko je tožnik naročil avtovleko in kamion izvlekel in pri tem povsem poškodoval bankino in je bilo nanjo nanešeno tudi veliko zemlje. Ker sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

5. Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila. Meni, da sta neutemeljeni in predlaga njuno zavrnitev. Opozarja, da je prva tožena stranka predlog za izvedenca cestnoprometne stroke umaknila. Dokazno breme, da je do nesreče prišlo zaradi protipredpisne vožnje tožnika, je bilo na toženi strani. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da neznano vozilo ni vozilo po njegovem voznem pasu, temveč blizu neprekinjene črte. Ugotovitev, da je bilo z gradbenimi deli poseženo tudi v bankino, je pravilna. Izvedenec gradbene stroke mnenja ne more izdelati, saj toženi stranki dokumentacije nista predložili. Ugovor pasivne legitimacije je neutemeljen. Drugo tožena stranka navedb, da z gradbenimi deli ni bilo poseženo v bankino, ni z ničemer dokazala. Ni jasno, zakaj bi občina v tem primeru naročila dodatne utrditve in ureditev bankin.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. V tej zadevi je bila izdana vmesna sodba. Z njo sodišče odloči o podlagi tožbenega zahtevka. V odškodninskem sporu mora v zvezi s tem ugotoviti vse elemente civilnega delikta, to je nedopustno ravnanje, škodo, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode. Pri tem se sodišče z obsegom škode ne ukvarja, mora pa ugotoviti obstoj škode vsaj z veliko stopnjo verjetnosti. Glede odgovornosti povzročitelja škode velja načelo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da je na toženi stranki breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde, ostale elemente pa mora dokazati tožeča stranka.

8. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje glede prvega elementa odškodninske odgovornosti, to je nedopustnega ravnanja, ugotovilo, da sta toženi stranki z gradbenimi deli, ki sta jih izvajali po naročilu Občine D. T., to je izkopom in polaganjem optičnega in električnega kabla za javno razsvetljavo, posegli tudi v bankino ceste v D. S., pri čemer gradbenih del nista izvedli ustrezno, saj bankine po zaključku del nista utrdili oz. je nista utrdili dovolj.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje obema pritožbama, da je dejansko stanje v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta toženi stranki z deli posegli v bankino, nepopolno ugotovljeno. Takšna ugotovitev (posledično pa tudi očitek, da sta bili toženi stranki bankino po opravljenih delih dolžni ustrezno utrditi), je vsaj preuranjena. V tej zvezi je sodišče prve stopnje storilo tudi kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero smiselno opozarja druga tožena stranka.

10. Med strankami tega postopka je bilo ves čas postopka sporno, kje sta toženi stranki izkop za potrebe polaganja optičnega in električnega kabla dejansko opravljali in ali sta s tem posegli tudi v bankino na način, da je le ta izgubila svojo trdnost. Toženi stranki sta to zanikali.

11. Tako je drugo tožena stranka trdila, in na to opozarja tudi v pritožbi, da so se dela (po naročilu glavnega izvajalca) izvajala 0,8 m do 1 m od roba cestišča, to je izven bankine. Ker se je poleg optičnega kabla polagal tudi električni kabel za javno razsvetljavo in so obstoječe luči javne razsvetljave nameščene točno na mestu izkopa, je mogoče tudi sedaj točno določiti, v kakšni oddaljenosti od ceste in bankine so se dela izvajala. Bankina ni bila poškodovana in zaradi del, ki so se izvajala, ni izgubila trdnosti. Bankina se je po zaključku del le posula in povaljala zaradi boljše vidnosti. V dokaz svojih trditev je sodišču predložila fotografije, ki na spornem delu, kjer je prišlo do nesreče, kažejo lokacijo luči javne razsvetljave, ta lokacija pa je izven območja bankin (priloge B 16 do B 20). Da so dela potekala izven bankine in sicer minimalno 1,5 m od asfaltne površine, ter zato na stabilnost bankine niso vplivala, je trdila tudi prvo tožena stranka. Tožeča stranka je prerekala, da z gradbenimi deli v bankino ni bilo poseženo (primerjaj navedbe na obravnavi dne 27. 9. 2011, list. št. 35), ni pa prerekala trditve, da se luči javne razsvetljave nahajajo na mestu izkopa. Predlagala je izvedenca gradbene stroke.

12. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane vmesne sodbe, je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da sta toženi stranki z deli posegli tudi v bankino (zaradi česar sta jo bili dolžni po zaključku del ustrezno utrditi), oprlo na fotografije, ki so jih naredili policisti, in iz katerih po ugotovitvi sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo pred nezgodo v bližini asfalta kopano; na zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, iz katerega izhaja, da so policisti ugotovili vidno sled vožnje tožnika po neutrjeni bankini; izpovedbo prič A. S., R. P. ter J. G., ki so po nesreči na kraju samem zaznali, da bankina ni bila utrjena. Do (neprerekanih) trditev drugo tožene stranke, da je lokacijo izkopa mogoče ugotoviti preko lokacije luči javne razsvetljave ter z njene strani predloženih fotografij se ni opredelilo, prav tako tudi ni postavilo izvedenca gradbene stroke.

13. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, tudi, če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo (1).

14. Predvsem druga tožena stranka v svoji pritožbi, po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno, sodišču prve stopnje smiselno očita prav to, saj opozarja na svoje zgoraj povzete navedbe in dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje prezrlo. Nobenega dvoma ne more biti, da gre za navedbe, ki so relevantne oziroma niso očitno neutemeljene in bi se sodišče prve stopnje do njih zato moralo opredeliti. Očitno je spregledalo, da lokacija obstoječe javne razsvetljave in s tem optičnega in električnega kabla, če se res nahaja izven bankine, vzbuja vsaj dvom (2) v trditve tožeče stranke, da je z izkopom prišlo do posega v bankino in s tem tudi dvom v pravilnost takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje kršilo pravico druge tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in posledično storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že to, upoštevajoč 354. člen ZPP narekuje razveljavitev vmesne sodbe. Pritožbeno sodišče namreč te kršitve, glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

15. Ker sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zgoraj omenjenih fotografij (priloge B 16 do B20), ki jih je sicer vpogledalo, ni tudi ocenilo (8. člen ZPP), pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

16. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotovljeni kršitvi odpraviti. Do navedb o lokaciji javne razsvetljave oziroma položenega kabla in s tem trditev o lokaciji izkopa ter do s temi navedbami povezanih dokazov se bo moralo ustrezno opredeliti in nato, upoštevajoč tudi ostale izvedene dokaze, ponovno pretehtati, ali je dokazano, da sta toženi stranki z deli posegli tudi v bankino oziroma njeno trdnost. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je dokazno breme glede tega dejstva na tožeči stranki, zato naj sodišče ponovno pretehta tudi svojo odločitev glede izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke. Zaenkrat namreč ni videti razloga, da izvedenec, ne glede na to, da gradbena dokumentacija sodišču ni bila predložena, ne bi mogel podati mnenja, ali je na območju, kjer je prišlo do nesreče, izkop posegel (tudi) v bankino ali ne in da bi, v kolikor bi to bilo potrebno, pojasnil tudi pravilnost izvedbe gradbenih del (v smislu pravilnosti sanacije bankine). V kolikor pa sodišče po tako dopolnjenem dokaznem postopku in z upoštevanjem vseh izvedenih dokazov (8. člen ZPP), dejstva, da sta toženi stranki z gradbenimi deli res posegli v bankino oziroma njeno trdnost, ne bi moglo z gotovostjo ugotoviti, bo o njem moralo sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

17. O ostalih pritožbenih očitkih se pritožbeno sodišče ne izjavlja, ker to zaenkrat ni potrebno.

18. Ker je bila vmesna sodba razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo končni odločbi (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-P 373/97. (2) Lokacija izven bankine namreč sama po sebi še ne izključuje možnosti, da je do posega v bankino oz. njeno trdnost ob izvedbi del kljub temu prišlo (če se je na primer delal dovolj širok izkop), je pa po drugi strani to dejstvo podlaga, ki omogoča tudi drugačen zaključek.