Jedro

SPZ kot primarni način delitve stvari v solastnini v sodnem postopku narekuje fizično delitev. Slednja ima prednost pred ostalimi načini delitve ne glede na to, ali se z njo strinjajo vsi solastniki ter ne glede na to, ali vsi izkažejo upravičen interes za določen del stvari v naravi. Osnovna predpostavka fizične delitve pa je, da je takšna delitev dejansko in pravno možna. Stvar je deljiva, če jo je mogoče razdeliti na stvari iste vrste, pri čemer se nesorazmerno ne zmanjša njena vrednost niti se ne uniči njen osnovni namen. Deljivost se presoja tudi po tem, ali je stvar mogoče razdeliti v skladu s solastninskimi deleži solastnikov, da torej vsak solastnik prejme del stvari, hkrati pa potrebna izplačila razlike v vrednosti prejetih delov niso pretirana in nesorazmerna. Pravno je delitev nemogoča, če predpis prepoveduje delitev stvari, ki je sicer fizično deljiva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se opravi delitev solastne nepremičnine parc. št. 1705/2 k. o. X, katere solastniki so predlagatelj do 2/3 in nasprotna udeleženca vsak do 1/6, tako da po pravnomočnosti sklepa nepremičnino v last in posest pridobi predlagatelj, ki mora najkasneje v 3 mesecih vsakemu nasprotnemu udeležencu izplačati 2.235,66 EUR s pripadajočimi obrestmi, v zavarovanje česar imata slednja zakonito zastavno pravico. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Zoper sklep se pritožujeta nasprotna udeleženca iz vseh razlogov po prvem odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). V pritožbi navajata, da Stvarnopravni zakonik (SPZ) kot osnovno načelo delitve stvari v solastnini določa fizično delitev. Protispisna je ugotovitev sodišča, da fizična delitev solastne nepremičnine ni mogoča, saj iz ugotovitev izvedenca kvečjemu izhaja, da se mu takšna delitev ne zdi smiselna. Fizična delitev ne bi v ničemer okrnila funkcije garaže, saj bi ob oddelitvi parcele v izmeri 26 m2 predlagatelju ostal tudi prostor za njeno vzdrževanje. Ker sta nasprotna udeleženca pripravljena prevzeti tudi takšno nepremičnino, bi sodišče temu moralo slediti oziroma postaviti izvedenca geodetske stroke, ki bi ugotovil, ali je predlagana delitev mogoča, za kakšno nepremičnino bi s tem šlo ter, ali bi bila nasprotna udeleženca z njeno dodelitvijo sploh prikrajšana. Sodišče je pri odločitvi o načinu delitve nepravilno upoštevalo načeli smotrnosti in urbanistične vpetosti nepremičnine, saj tovrstnega kriterija SPZ in ZNP ne predvidevata.

3. Predlagatelj je vložil odgovor na pritožbo ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stvarnopravni zakonik (SPZ) način delitve stvari v solastnini ureja v 70. členu. Solastniki sporazumno določijo način delitve stvari, če se ne morejo sporazumeti, pa o njem odloči sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (prvi in drugi odstavek 70. člena SPZ). Če fizična delitev v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče na podlagi četrtega odstavka 70. člena SPZ odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev). V skladu s petim odstavkom 70. člena SPZ pa lahko sodišče na predlog solastnika odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. 6. SPZ torej kot primarni način delitve stvari v solastnini v sodnem postopku narekuje fizično delitev. Slednja ima prednost pred ostalimi načini delitve ne glede na to, ali se z njo strinjajo vsi solastniki, ter ne glede na to, ali vsi izkažejo upravičen interes za določen del stvari v naravi. Osnovna predpostavka fizične delitve pa je, da je takšna delitev dejansko in pravno možna. Stvar je deljiva, če jo je mogoče razdeliti na stvari iste vrste, pri čemer se nesorazmerno ne zmanjša njena vrednost niti se ne uniči njen osnovni namen. Deljivost se presoja tudi po tem, ali je stvar mogoče razdeliti v skladu s solastninskimi deleži solastnikov, da torej vsak solastnik prejme del stvari, hkrati pa potrebna izplačila razlike v vrednosti prejetih delov niso pretirana in nesorazmerna. Pravno je delitev nemogoča, če predpis prepoveduje delitev stvari, ki je sicer fizično deljiva.1

7. Predmet delitve v obravnavanem postopku je nepremičnina parc. št. 1705/2 k. o. X., v izmeri 83 m2, ki v naravi predstavlja del zidane garaže, tlakovano pot okoli garaže, asfaltno površino pred vhodom v garažo in nepozidano zemljišče ob garaži. Predlagatelj je solastnik do 2/3, nasprotna udeleženca pa vsak do 1/6 nepremičnine.

8. Predlagatelj je po pridobitvi in dopolnitvi izvedenskega mnenja predlagal, da se delitev opravi na način, da nepremičnina v celoti pripada njemu, sam pa izplača nasprotnima udeležencema sorazmerni del prodajne cene. Slednja sta vztrajala pri fizični delitvi nepremičnine, pri čemer sta predlagala, da del nepremičnine, na katerem stoji garaža in ki je potreben za njeno vzdrževanje, pripade predlagatelju, njima pa se dodeli nepozidano zemljišče na severu nepremičnine.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da fizična delitev nepremičnine ni možna. Razloge za takšno ugotovitev je mogoče strniti v tri sklope: 1) z oddelitvijo nepozidanega dela zemljišča od zemljišča, na katerem stoji garaža, bi nastala parcela v izmeri približno 26 m2, takšna delitev pa niti približno ne odraža deležev solastnikov, 2) fizična delitev bi bila nesmotrna in v nasprotju z načelom urbanistične vpetosti, saj bi nasprotnima udeležencema pripadla premajhna dela, da bi lahko predstavljala samostojni parceli ter 3) z delitvijo nepremičnine v naravi bi se nadaljevali spori med udeleženci postopka.

10. Pritožnika utemeljeno grajata navedene zaključke kot preuranjene, delno tudi kot materialnopravno nepravilne.

11. Nasprotna udeleženca sta v postopku izrazila interes za pridobitev nepozidanega dela zemljišča na severnem delu nepremičnine v približni izmeri 26 m2 ter predlagala izvedenca geodetske stroke, ki bi ugotovil, kakšne parcele bi ob predlagani delitvi nastale ter ali in kakšna bi bila potrebna izplačila v vrednosti prejetih delov glede na solastninske deleže. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo, svoj zaključek o nemožnosti fizične delitve pa je oprlo na ugotovitev izvedenca gradbene stroke, da predlagana delitev niti približno ne bi ustrezala solastninskim deležem udeležencev. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikoma, da je takšen zaključek prenagljen, saj bi navedeni argument predstavljal oviro za predlagano fizično delitev šele, če bi ta terjala pretirane in nesorazmerne denarne izravnave, katerih višine pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

12. Preuranjen je tudi zaključek, da bi s predlagano fizično delitvijo nasprotnima udeležencema pripadla premajhna dela (vsakemu 13 m2), da bi lahko predstavljala samostojni parceli. Za ugotovitev pravne nemožnosti delitve ne zadostuje neobrazloženo sklicevanje na načeli smotrnosti in urbanistične vpetosti, temveč mora biti predlagana delitev (parcelacija) v nasprotju s predpisi oziroma veljavnimi prostorskimi akti. Tudi tega dejstva sodišče prve stopnje ni raziskalo.

13. Sodišče o delitvi solastnine odloča le, če se solastniki ne morejo sporazumeti o načinu delitve. Spor med solastniki glede načina delitve je torej predpostavka odločanja v sodnem postopku, ne pa kriterij, ki ga sodišče upošteva pri izbiri načina delitve. Preprečitev potencialnih sporov med solastniki tako ne predstavlja utemeljenega razloga za zavrnitev fizične delitve, če je ta dejansko in pravno mogoča. Protispisno je tudi utemeljevanje sodišča prve stopnje, da bi bilo z oddelitvijo dela nepremičnine v izmeri 26 m2 okrnjeno vzdrževanje garaže, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je ta interes predlagatelja pri oceni navedene površine že upoštevan.

14. Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo določbo 70. člena SPZ, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi nasprotnih udeležencev ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje, saj bo sodišče prve stopnje lažje in hitreje dopolnilo dokazni postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek (z izvedencem geodetske stroke, po potrebi tudi z dopolnitvijo mnenja izvedenca gradbene stroke) ter ugotoviti, ali je fizična delitev nepremičnine z oddelitvijo nepozidanega dela skladna s predpisi in prostorskimi akti in s tem pravno dopustna; kako bi ta delitev vplivala na vrednost nepremičnine ter kakšne parcele bi s takšno delitvijo nastale in kakšne denarne izravnave bi bile potrebne, da bi vsak solastnik prejel pripadajoči mu delež. Na podlagi ugotovljenih dejstev in ob upoštevanju zgoraj navedenih pravnih izhodišč bo moralo nato znova presoditi, ali je možna delitev nepremičnine v naravi ali pa obstajajo dejanske in pravne ovire, ki takšno delitev izključujejo in zato narekujejo civilno delitev. Upoštevajoč navedbe udeležencev ni odveč opozorilo na stališče sodne prakse, da se lahko tudi po zaključku postopka delitve solastnine ohrani solastninska skupnost bodisi z manjšim številom solastnikov bodisi v manjšem obsegu, če je takšna soglasna volja tistih, ki v takšni skupnosti ostanejo.2

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

1 Primerjaj N. Podobnik Oblak, Delitev solastnine - predstavitev problemov iz sodne prakse, Pravosodni bilten, št. 1/2015, str. 53 in A. Javh, Fizična delitev solastne nepremičnine, Podjetje in delo 3-4/2017, str. 509 ter sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2056/2014 z dne 3. 9. 2014, I Cp 2427/2014 z dne 17. 12. 2014, II Cp 1337/2014 z dne 12. 11. 2014, II Cp 1170/2015 z dne 21. 10. 2015, I Cp 820/2015 z dne 17. 6. 2015 in III Cp 2867/2010 z dne 8. 10. 2010 2 Primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4925/2010 z dne 11. 5. 2011, I Cp 3817/2011 z dne 23. 5. 2012 in I Cp 3033/2016 z dne 15. 3. 2017