Jedro

Tudi v primeru nasilnega odvzema oziroma v konkretnem primeru izgona iz nepremičnine roki za uveljavljanje posestnega varstva iz 32. člena SPZ začno teči od dne motilnega dejanja, to je od izgube posesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 827,39 EUR nadomesti z zneskom 723,78 EUR, sicer se pritožba zavrne in sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 827,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno(1) pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14., 15. in 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa tudi po prvem odstavku tega člena, saj sodišče ni zagotovilo enakega obravnavanja pravdnih strank, in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma izpodbijani sklep spremeni tako, da o zahtevku samo odloči in mu ugodi. Navaja, da gre na aktivni strani za dve različni stranki, četudi sta prva tožnica in nosilka dejavnosti druge tožnice ena in ista fizična oseba. Na eni strani gre za fizično osebo kot solastnico hiše, v prizidku katere je zobna ordinacija, ki jo je uporabljala druga tožnica kot pravni subjekt. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker obe tožnici predstavlja ista fizična oseba, gre le za eno tožečo stranko. Izpodbijani sklep je napačen in je posledica pristranskega sojenja. Sodišče je med zaslišanjem prvega toženca dopustilo, da sta on in njegova pooblaščenka odšla iz razpravne dvorane na posvetovanje. Ne sprejema razlogovanja sodišča prve stopnje, da odhod iz razpravne dvorane ni bil namenjen posvetu med stranko in pooblaščenko, temveč temu, da bi pooblaščenka umirila prvega toženca, ki se je med zaslišanjem močno razburjal. Tudi sicer sodišče ne pojasni, kako ve, kaj se je dogajalo izven razpravne dvorane. Tožnica kot zobozdravnica zasebnica je pojasnila, da posesti ordinacije ni nikoli opustila. To izhaja tudi iz izpovedbe prvega toženca, ki je izpovedal, da je bila tožnica lahko v ordinaciji tudi po maju 2014, ker je imela ključ in je včasih kaj zmanjkalo. Tako se izkaže, da je tožnica imela ključ od ordinacije in torej tudi njeno posest in posest premičnih stvari v njej. Posestnik ima namreč posest, če lahko do nje vedno, ko to želi, dostopa. Tožnica in prvi toženec sta se do nastanka motenja dogovarjala tudi o tem, kaj bi storila z ordinacijo, kar prav tako napotuje na zaključek, da sta nad ordinacijo izvajali posredno posest. Dokazno oceno je sodišče napravilo v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Zaključek sodišča, da naj bi tožnica opustila tako neposredno kot posredno posest, je v direktnim nasprotju z izpovedbo toženca, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, v posledici je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovilo. Sodišče je zapisalo, da sta pravdni stranki v bistvu izpovedovali skladno in se razhajata le v posameznih podrobnostih, kot je, ali je tožnica po preselitvi dejavnosti iz stanovanja še občasno prihajala v sporno nepremičnino in kdaj, kar pa je po prepričanju sodišča nebistveno. Takšno razlogovanje je napačno, posest je dejanska oblast nad stvarjo, kar pa ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo, temveč je bistveno, da lahko do nje dostopa kadarkoli želi. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z dejstvom solastnine in s tem povezane soposesti, zaradi česar je sklep pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Za motilno ravnanje se šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji izvrševanja posesti (35. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). S tem, ko je prvi toženec oddal v najem prostore zobne ordinacije z vso opremo v njej, pri čemer je ordinacija sestavni del hiše, katere solastnica je tožnica do 1/8 in v kateri je opravljala svojo dejavnost, druga toženka pa je te prostore z opremo najela in jih uporabljala, je nastopilo motenje mirne posredne (so)posesti tožnice na spornih nepremičninah oziroma motenje mirne neposredne posesti tožnice na prostorih zobne ordinacije. Ker sta tožnica in prvi toženec solastnika nepremičnine, v kateri je ordinacija, bi z njo lahko razpolagala le sporazumno, saj razpolaganje z določenim fizičnim delom nerazdeljene solastne nepremičnine predstavlja posel, ki presega redno upravljanje. Napačna je tudi odmera pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje toženi stranki ne bi smelo priznati potnih stroškov njune odvetnice, ki je na obravnave prihajala iz C., saj bi toženca ob ogromnem številu odvetnikov na območju Okrajnega sodišča v Ljubljani nedvomno lahko našla odvetnika s tega območja.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP)(2). Razloge sodišča prve stopnje za zavrženje tožbe pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. V tožbi je tožnica kot tožečo stranko označila 1. „R. G. Č.“ in 2. „Z. G. Č. R. “. Sodišče je zaključilo, da gre za eno (fizično) osebo, saj je domnevna druga tožnica zgolj oznaka, pod katero prva tožnica opravlja svojo dejavnost samostojne zobozdravnice in in ne gre za dva (civilno) pravno ločena subjekta. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. Tožnica R. G. Č. ima status zobozdravnice zasebnice, torej status fizične osebe, ki samostojno opravlja dejavnost. Pravilno je zato sodišče prve stopnje obe tožnici obravnavalo kot en in enoten subjekt, kot tožnico R. G. Č.

7. Tožnica je trdila, da je bila vse do motilnega dejanja 27. 5. 2015, ko je prvi toženec zobozdravstveno ordinacijo oddal v najem drugemu tožencu, posestnica spornih nepremičnin (kakor tudi zobozdravniške in druge opreme, ki se je nahajala v zobozdravstveni ordinaciji), česar pa ji ni uspelo izkazati, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. V postopku je bilo že na podlagi v bistvenem skladnih izpovedb pravdnih strank ugotovljeno, da je tožnica zobozdravstveno dejavnost na naslovu S. opravljala (le) do 1. 4. 2014, sicer pa je bila v posesti nepremičnine še do maja 2014, ko jo je prvi toženec (po njeni izpovedbi) vrgel iz hiše in zamenjal ključavnico. Najkasneje v maju 2014 je torej tožnica posest sporne nepremičnine izgubila oziroma jo je opustila s tem, ko se je izselila iz nepremičnine (tako glede bivanja kot opravljanja dejavnosti), s čimer je opustila tudi posest nad premičninami v spornih prostorih. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da ni bistveno ali se je izselila prostovoljno ali zaradi nasilja in nagajanja prvega toženca (bivšega moža). Četudi bi bilo zadnje res, je s tem vseeno opustila posest kot dejansko oblast nad stvarjo (24. člen SPZ). Tudi takšna dejanja pomenijo dejanski stan motenja oziroma odvzema posesti in tudi v primeru nasilnega odvzema oziroma v konkretnem primeru izgona iz nepremičnine, roki za uveljavljanje posestnega varstva iz 32. člena SPZ začno teči od dne motilnega dejanja, to je od izgube posesti, v konkretnem primeru najkasneje od maja 2014. Tožba pa je bila vložena junija 2015, torej več kot leto dni po (domnevno) neprostovoljni izselitvi tožnice iz sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in zakonito zaključilo, da je bila tožba vložena prepozno in jo v posledici zavrglo.

8. Dejstvo, da se v zobozdravstveni ordinaciji še vedno nahajajo predmeti, ki predstavljajo njena osnovna sredstva, takšnega zaključka ne more spremeniti. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje gornjim ugotovitvam ne nasprotujejo niti listinski dokazi. Dejstvo, da je toženec izpovedal, da „dopušča možnost, da je bila tožnica kdaj v ordinaciji tudi po maju 2014, ker je imela ključ in je včasih kaj zmanjkalo, tudi njegove osebne stvari“ ni odločilno glede na to, da tožnica nikoli ni trdila, da je razpolagala s ključem ordinacije in hiše ter da je še po maju 2014 občasno prihajala v nepremičnino.(3) Stranke morajo namreč navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in sme sodišče le izjemoma ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale (7. člen ZPP), pri čemer ta izjema v konkretnem primeru ni podana. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi morebitno dejstvo (nikakor izkazano s stopnjo prepričanja), da je tožnica še kdaj prišla v sporno nepremičnino, nedvomno ne ustreza dejanskemu stanu posesti, kot neposredne oblasti nad stvarjo (24. člen SPZ).

9. Katerih (relevantnih) dokazov sodišče ni izvedlo in kako naj bi njihova izvedba vplivala na pravilnost odločitve, pritožba ne pove. Izpostavlja le dejstvo, da je tožnica solastnica nepremičnine, kar bi se izkazalo, da če bi sodišče prve stopnje vpogledalo v zemljiško knjigo. To(4) pa je za odločitev v pravdi zaradi motenja posesti nerelevantno kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 13. točki obrazložitve. Kot je to razvidno tudi iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 7. 9. 2016 je odhod toženca in njegove pooblaščenke iz sodne dvorane sodišče dovolilo ne zaradi njunega posveta, ampak zato, da bi pooblaščenka skušala umiriti toženca, ki se je med zaslišanjem močno razburjal. Tudi sicer pritožba ne pove, v čem naj bi (morebitna naučena) izpovedba toženca, ki jo je podal v nadaljevanju naroka po vrnitvi v dvorano, vplivala na izid postopka. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi očitanih bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo.

10. Delno utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odmero pravdnih stroškov. Oba toženca je v postopku zastopala odvetnica iz C. (pri čemer je prvi toženec iz Ljubljane, sedež drugega toženca pa je v D., obravnava pa se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani). Po ustaljeni sodni praksi se kot potrebni stroški za pravdo ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja bivališča oziroma sedeža oziroma sodišča (in ne gre za zastopanje v zapleteni zadevi, v kateri je potrebno specifično znanje). V konkretnem primeru tako potni stroški odvetnice tožencev v višini 103,61 EUR ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP).

11. Glede stroškov postopka je tako pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (3. in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za tožnico temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP, za toženca pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Glede na pomisleke tožene stranke v odgovoru na pritožbo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnica sklep prejela 7. 10. 2016, pritožba pa je bila vložena 17. 10., torej pravočasno, glede na to, da je bil 15. 10. dela prost dan (sobota).

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo le v zvezi s stransko terjatvijo - pravdnimi stroški.

Op. št. (3): Zaslišana je izpovedala, da je (v maju 2014) tožencu na njegovo zahtevo vrnila ključe stanovanja in ordinacije in po tem dogodku ni več šla v te prostore.

Op. št. (4): kot tudi ostale trditve v zvezi z nerazdeljeno solastnino