Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba III U 81/2014

ECLI:SI:UPRS:2014:III.U.81.2014 Upravni oddelek

gradbeno dovoljenje pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja nezahtevni objekt kulturnovarstveno soglasje
Upravno sodišče
12. december 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Če predpisana soglasja zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja niso priložena, ne pomeni, da je vloga nepopolna, pač pa da tožnik ni izkazal enega od materialnih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Vloga je namreč nepopolna takrat, ko je zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče obravnavati po vsebini.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge (1. točka izreka), tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta-pomožno kmetijsko gozdarskega objekta (skednja) na zemljišču parc. št. 2429/2 k.o. A. (2. točka izreka) ter tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka (3. točka izreka).

V obrazložitvi navaja, da je tožnik zahteval izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, zahtevi ni pa priložil kulturnovarstvenega in naravnovarstvenega soglasja, ki bi ji morala biti priložena in se pri tem sklicuje na 74.a člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S tem ni izpolnil materialnega pogoja za vložitev zahteve. Ugotavlja, da je od Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Piran, prejel odločbo z dne 23. 1. 2013, s katero je bila tožniku zavrnjena zahteva za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za gradnjo predmetnega objekta. Prav tako pa je tudi od Agencije RS za okolje prejel zavrnilno odločbo z dne 14. 3. 2013. Pojasnjuje, zakaj v primeru izdaje zavrnilne odločbe Agencije RS za okolje ne gre za fikcijo.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi glede ugotovitev, ki se nanašajo na kulturnovarstvno soglasje navaja, da tožnik do roka, ki mu je bil določen s sklepom upravnega organa prve stopnje, kulturnovarstvenega soglasja ni mogel predložiti. Zato je predlagal, naj se z odločitvijo o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja počaka do pravnomočnosti odločitve o zahtevi za izdajo kulturnovarstvenih pogojev. Meni, da je izdaja izpodbijane odločbe na podlagi nepravnomočne odločbe pristojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine o zavrnitvi kulturnovarstvenega soglasja v nasprotju z načelom materialne resnice. Navaja, da je v prošnji za podaljšanje roka navedel opravičen razlog, ki bi ga morala toženka upoštevati.

Pojasnjuje tudi, zakaj je ugotovitev toženke, da tožnik nima naravovarstvenega soglasja, nepravilna. Pri tem se sklicuje na fikcijo po petem odstavku 50.a člena ZGO-1. Poleg tega meni, da toženka zavrnitve prošnje za podaljšanje roka ni obrazložila, zato je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb splošnega upravnega postopka. Navaja, da je toženka s tem, ko je prošnjo za podaljšanje roka zavrnila, povzročila, da je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno in napačno ugotovljeno. Meni, da dokler investitor v postopku ne predloži vseh potrebnih dokumentov in soglasij, vsebinsko ni mogoče odločati o zahtevi in izdati gradbenega dovoljenja, zato bi morala toženka tožnikov zahtevek zavreči namesto zavrniti. Sklicuje se na načelo ekonomičnosti postopka in dejstvo, da bi toženka morala konkretni postopek voditi predvsem v interesu investitorja, kar pomeni, da bi morala upoštevati njegove predloge ter možnost njegovega vplivanja na potek postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in izdajo gradbenega dovoljenja ter podrejeno odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik izpodbija odločbo z dne 9. 10. 2013 v celoti, kar pomeni, da izpodbija tako odločitev o zavrnitvi zahteve za podaljšanje roka (1. točka izreka), kot tudi odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja (2. točka izreka). Ker je odločitev o zavrnitvi zahteve za podaljšanje roka za dopolnitev vloge odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo upravnega postopka, v konkretnem primeru postopka izdaje gradbenega dovoljenja in se z njim ne odloča o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, določeni v materialnem predpisu, ne more biti predmet samostojne presoje v upravnem sporu.

Glede na to, da tožnik s tožbo izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bila po njegovem mnenju izdana preuranjeno, ker mu ni bil podaljšan rok za predložitev kulturnovarstvenega soglasja, je sodišče štelo, da tožnik z ugovori, ki se nanašajo na odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, izpodbija zakonitost odločbe.

V zadevi ni sporno, da tožnik do izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil kulturnovarstvenega soglasja k predmetni gradnji, ki bi ga moral pridobiti.

Soglasja pristojnih soglasodajalcev tudi po presoji sodišča predstavljajo materialni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta po tretji alineji prvega odstavka 74.c člena ZGO-1, investitor pa jih mora priložiti že zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja tretja alineja prvega odstavka 74.a člena ZGO-1). Toženka zato tudi po presoji sodišča ni bila dolžna ponovno podaljšati roka za predložitev kulturnovarstvenega soglasja. Sploh pa to velja v obravnavanem primeru, ko je toženka odločala po tem, ko je od Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Piran, prejela odločbo, s katero je ta tožnikovo zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za gradnjo predmetnega objekta zavrnil. Glede na navedeno toženka tudi ni imela podlage, da bi čakala na pravnomočnost navedene odločbe, kot zmotno meni tožnik.

Če soglasja zahtevi niso priložena, pa ne pomeni, da je vloga za izdajo nepopolna, kot zmotno meni tožnik, ampak da tožnik ni izkazal enega od materialnih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Vloga je namreč nepopolna takrat, ko je zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče obravnavati po vsebini.

Na drugačno odločitev zato tudi ne more vplivati dejstvo, da je Ministrstvo za kulturo z odločbo z dne 10. 2. 2014 navedeno odločbo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Piran, odpravilo. Odprava zavrnilne odločbe še ne pomeni izdaje soglasja. Poleg tega gre za novo dejstvo, ki v času odločanja še ni obstajalo, zato ga ni mogoče upoštevati (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Če bo tožnik v ponovnem postopku uspel in pridobil kulturnovarstveno soglasje, pa bo lahko na njegovi podlagi vložil novo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, kar je pravilno pojasnila že toženka.

Ker, kot rečeno, ni sporno, da tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe ni razpolagal s kulturnovarstvenim soglasjem k predmetni gradnji, ki bi ga moral priložiti predmetni zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, je odločitev toženke o zavrnitvi tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pravilna že iz tega razloga. Sodišče zato tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na ugotovitev toženke, da tožnik tudi ni pridobil naravovarstvenega soglasja, ni presojalo, saj ne bi morali vplivati na drugačno odločitev.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia