Jedro

Neutemeljen je ugovor, da je bila zahteva za denacionalizacijo prepozno vložena, če je bila vložena v zakonskem roku, vendar kot nepopolna in nejasna (glede pravnega temelja podržavljenja in akta o podržavljenju) ter jo je v tem pogledu razjasnil in dopolnil z manjkajočimi listinami sam organ po preteku roka iz 64. člena ZDen. Če namreč organ vlagateljice ni pozval k odpravi pomanjkljivosti v zahtevi v skladu s 1. odstavkom 68. člena ZUP/86, vlagateljica neugodnih pravnih posledic nepravilnega postopanja organa ne more trpeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v izvrševanju pravnomočne sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U ... z dne 18. 10. 2000 ugodila pritožbi tožeče stranke ter odpravila delno odločbo Upravne enote A. z dne 9. 5. 2000, s katero je le-ta pokojni A. A. kot upravičenki za podržavljeni nepremičnini s parc. št. 842/2 in 629, obe k.o. .., priznala odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v skupni višini 36.583,15 DEM, nato pa sama odločila, da se A. A. za podržavljeno nepremičnino s parc. št. 842/2 k.o. .. prizna odškodnina v višini 30.782,40 DEM, zavrnila pa zahtevo za odškodnino v obliki obveznic SOD v višini 5.800,75 DEM za podržavljeno parcelo s št. 629. Tožena stranka v razlogih navaja, da pri ponovnem pregledu dokumentacije ugotavlja, da dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ni bilo popolno ugotovljeno, saj prvostopni organ ni ugotavljal, kdaj je bila vložena zahteva za denacionalizacijo za parcelo s št. 629. Iz listin v spisu namreč izhaja, da v zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je vložila pravna naslednica po upravičenki B. B. dne 15. 10. 1993, ta parcela ni navedena. Zahtevo za denacionalizacijo te parcele je vlagateljica dala šele 13. 9. 1999 ustno na zapisnik, to pa je po izteku zakonskega roka za vlaganje denacionalizacijskih zahtev, ki je po 1. odstavku 64. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) štiriindvajset mesecev po uveljavitvi ZDen, to je do 7. 12. 1993, zato bi jo moral prvostopni organ zavreči. To strankino zahtevo je tako treba šteti za nov zahtevek, ker glede na določbe ZDen denacionalizacijske zahteve po 7. 12. 1993 ni mogoče razširjati. Prvostopni organ je tako odločil o stvari brez zahteve stranke, kar po 126. členu ZUP/86 in 62. členu ZDen predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in razlog za odpravo odločbe. Neupravičeno pa po mnenju tožene stranke pritožnik zatrjuje, da gre za dvakratno odločanje o isti stvari. Parcela s št. 842/2 je bila prejšnji lastnici leta 1953 res najprej podržavljena, nato pa v arondacijskem postopku dodeljena kot nadomestno zemljišče za drugo arondirano parcelo. Vendar je v postopku denacionalizacije treba ločeno obravnavati vsak akt o podržavljenju in ločeno ugotavljati upravičenost do vračila podržavljenih zemljišč. Na pravico do denacionalizacije zemljišča, ki je bilo upravičenki podržavljeno leta 1953, ne more vplivati, da ji je to zemljišče bilo dodeljeno nato z arondacijsko odločbo kot nadomestno zemljišče (kot odškodnina). Ker pa je z nadomestnimi zemljišči razpolagala, je bilo pravilno ugotovljeno, da vrnitev v naravi ni mogoča, ker na nepremičnini obstoji pravica drugih fizičnih oseb (3. odstavek 16. člena ZDen). Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni upoštevala napotil sodišča ter ni ugotavljala dejstev glede časa vložitve zahteve za denacionalizacijo, pač pa je v izpodbijani odločbi zgolj obravnavala pritožbene navedbe tožeče stranke, o katerih se je že izreklo sodišče. Tožena stranka tako ni ugotavljala, ali je bila z zahtevo, vloženo 15. 10. 1993, zahtevana vrnitev premoženja, in sicer nepremičnine s parc. št. 842 k.o. B, ki je bila podržavljena A. A. z odločbo iz leta 1953, izdano na podlagi Zakona o kmetijskem zemljiškem skladu. Tožeča stranka meni, da predmetno premoženje z osnovno vlogo z dne 15. 10. 1993 ni bilo zahtevo. Iz zahteve namreč izhaja, da je vlagateljica zahtevala nepremičnine, ki so bile upravičenki podržavljene po določbah 56. do 68. člena Zakona o izkoriščanju kmetijskih površin, Uradni list št. 43/59, na podlagi arondacijske odločbe. Na tretji strani zahteve parc. št. 842, ki je predmet tega postopka, ni navedena, temveč je navedena parc. št. 842/2. Dejansko gre za isto zemljišče, ki je bilo kot parc. št. 842 podržavljeno A. A., kot parcela s št. 842/2 pa je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednicam z arondacijsko odločbo z dne 8. 2. 1963. Upravni organ pa je prav glede te parcele vzpostavil lastninsko pravico v korist treh lastnic. Če bi vlagateljica želela vračilo istega zemljišča po drugem temelju, bi morala to izrecno navesti v zahtevi, vendar ne šele leta 1998, ko je tako ravnala. Ker tako ni postopala, je njen zahtevek prepozno vložen. Tožeča stranka meni, da odločba tožene stranke, ker je z njo meritorno odločila o zahtevku, vloženem po roku iz 64. člena ZDen, ni pravilna. Zato sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom B. B. v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in priznani odškodnini v višini 30.782,40 DEM.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 29. 8. 2002. Tožba ni utemeljena.

Sodišče se s tožečo stranko ne strinja, da naj bi tožena stranka v postopku za izdajo nove odločbe, ki jo je izdala v izvrševanju sodbe upravnega sodišča z dne 16. 1. 2002, ne upoštevala napotil sodišča. Namreč iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka pred ponovno odločitvijo pregledala spisno dokumentacijo ter na tej podlagi ugotovila, da je bilo dejansko stanje v prvostopnem postopku nepopolno ugotovljeno glede zemljišča s parc. št. 629, ter da navedene nepremičnine vlagateljica v zahtevi za denacionalizacijo, prejeti dne 15. 10. 1993, ni navedla, pač pa je zahtevo zanjo dala šele 13. 9. 1999 ustno na zapisnik. Glede nepremičnine s parc. št. 842 tožena stranka zadržkov za denacionalizacijo ni ugotovila. Tudi sodišče se strinja, da je za nepremičnino s parc. št. 842 zahteva za denacionalizacijo bila podana pravočasno. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je BB zahtevo za denacionalizacijo, iz katere je kot dan prejema s strani prvostopnega organa razviden 15. 10. 1993, za navedeno nepremičnino vložila kot vlagateljica in pravna naslednica po prejšnji lastnici A. A. kot upravičenki. Res je v zahtevi opredeljena s številčno oznako 842/2 (v aktu o podržavljenju z oznako 842 - del), sicer pa s pravilno izmero 24.961 m2, in res sta nepravilno navedena kot pravni temelj podržavljenja Zakon o izkoriščanju kmetijskih zemljišč ter kot listina o podržavljenju arondacijska odločba, ni pa tudi razvidno, da bi zahtevi bila priložena kakršnakoli listina. S tako vlogo bi prvostopni organ moral postopati kot z nepopolno in nerazumljivo (nejasno) vlogo - taka njegova dolžnost izhaja tako iz Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo, 24. člen (Uradni list RS, št. 32/92 in 34/93), kot tudi iz določbe 1. odstavka 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP/86) - ter bi moral vlagateljico pozvati k odpravi pomanjkljivosti. Iz upravnega spisa pa je razvidno, da prvostopni organ tako ni ravnal, pač pa je brez poziva stranki v več let trajajočem postopku sam dopolnil manjkajoče listine in na taki dejanski podlagi, kot je izhajala iz listin, zahtevo (med drugim) za to parcelo obravnaval s strankami v postopku ter o njej odločil. Po presoji sodišča je zahteva vlagateljice tako res bila v času vložitve nepopolna in nejasna, in če bi prvostopni organ postopal po zakonu, bi morala v odrejenem roku pomanjkljivosti odpraviti (v nasprotnem primeru pa bi jo organ moral zavreči), tako pa so bile pomanjkljivosti vloge sanirane z njegovo aktivno udeležbo v okviru posebnega ugotovitvenega postopka. Glede na povedano pa je po presoji sodišča kljub vsemu treba v smislu 2. odstavka 68. člena ZUP/86 šteti, da je bila zahteva od samega začetka v redu. Pomanjkljivosti zahteve so bile namreč sanirane, in to ni sporno (pojasnjen je pravilni pravni temelj podržavljenja, pridobljen akt o podržavljenju ter upoštevana pravilna številčna oznaka zemljiške parcele). Če pa pomanjkljivosti ni odpravila vlagateljica sama, in to takoj, še pred meritornim obravnavanjem zahteve, ker je k temu organ ni pozval, čeprav bi jo moral, vlagateljica, ker je ne zadane krivda za to, neugodnih posledic nepravilnega postopanja organa ne more trpeti. Glede na to obstaja torej razlika med parcelama s št. 629 in 842 - del v pogledu zahtev za njuno vračilo, saj po presoji sodišča prve vlagateljica ni zahtevala (pred 6. 12. 1993), drugo pa je zahtevala (v zahtevi z dne 15. 10. 1993) s sicer nepopolno vlogo, katere pomanjkljivosti pa so bile naknadno odpravljene, zaradi česar je vlogo od vsega začetka šteti kot popolno, ter je po presoji sodišča za drugo parcelo utemeljeno bila priznana denacionalizacija. Tožbene trditve tožeče stranke so tako neutemeljene. Že iz povedanega izhaja, da sodišče meni, da tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da bi vlagateljica, da bi lahko bila v denacionalizacijskem postopku uspešna, morala že v vlogi z dne 15. 10. 1993 opredeliti pravilni pravni temelj podržavljenja in navesti pravilni akt o podržavljenju. Prav tako se s tožečo stranko sodišče ne strinja, da če je bila sporna parcela v zahtevi opredeljena kot 842/2, da naj bi to pomenilo, da jo je vlagateljica zahtevala kot parcelo, ki je bila podržavljena njej kot upravičenki z arondacijsko odločbo. Namreč v listini o podržavljenju, izdani A. A., je ta parcela res opredeljena kot 842 - del, vendar je zaradi zemljiškoknjižne izvedbe podržavljenja te parcele bila leta 1959, kot izhaja iz naznanilnega lista 4354-4355/59, izvedena delitev parcele na poddelilki 842/1 in 842/2 (z enakima izmerama 24.961m2), torej obravnava zemljiške parcele z novo številčno oznako ne more biti nepravilna.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.