Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki naj bi ugotovil, ali je bila obsojenčeva prištevnost zaradi alkoholiziranosti zmanjšana. Obsojenec sam v svojem zagovoru ni zatrjeval, da je bil v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, vinjen, in tudi sicer niso na razpolago podatki, na podlagi katerih bi izvedenec s potrebno zanesljivostjo lahko ugotovil stopnjo obsojenčeve alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja. Obramba tako s svojimi trditvami ni ponudila ustrezne podlage, iz katere bi lahko izhajala ocena verjetnosti uspeha predlaganega dokaza.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je K. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta, določilo mu je tudi poseben pogoj, da v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe oškodovancu plača znesek 738,43 EUR. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovancu pa prisodilo njegov premoženjsko pravni zahtevek v znesku 738,43 EUR. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je Višje sodišče v Celju zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje, da so podane kršitve določb kazenskega postopka, in sicer 17. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter drugega in petega odstavka 329. člena ZKP, kot tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 17. in 355. členom ZKP, in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da v celoti ali delno razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču oziroma se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je sodišče ravnalo v nasprotju s 17. in 355. členom ZKP, ker ni ugotavljalo obsojenčeve prištevnosti z izvedencem, tako kot je to predlagala obramba, in da so razlogi o prištevnosti obsojenca v času storitve kaznivega dejanja v izpodbijanih sodbah nejasni in nasprotujoči, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje navaja, da sodišče ni raziskalo, kdaj je obsojenec dne 24. 9. 2012 sploh prispel na kraj dogodka, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Sodišče je glede vprašanja, ali se je obsojenec vse popoldne nahajal v kraju Žegar, sprejelo zmotne zaključke. Če bi pravilno ugotovilo, da ni mogel biti ves dan oziroma celo popoldne v Žegarju, bi to izpovedbi prič L. V. in D. K. postavilo na laž, to pa bi moralo vzbuditi dvom sodišča v njuni izpovedbi tudi glede ostalih okoliščin dogodka. Zaradi navedenega je po mnenju vložnika podana kršitev 17. in 355. člena ZKP, ki je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

3. Vrhovna državna tožilka svetnica je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da je iz vsebine zahteve razvidna zagovornikova drugačna ocena ugotovljenih dejstev, kot sta jo sprejeli sodišči glede vprašanja obsojenčeve prištevnosti, to pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Nadalje navaja, da je iz obrazložitev obeh sodb (12. točka sodbe sodišča prve stopnje, ki ji pritrjuje pritožbeno sodišče v 9. točki svoje sodbe) tudi razvidno, da se sodišču ni postavilo vprašanje prištevnosti obsojenca (ki niti ni zatrjeval, da bi bil vinjen), tako da bi bila lahko vprašljiva njegova prištevnost. Zatrjevanje, da ni bilo ugotovljeno, kdaj je prišel obsojenec na kraj dogodka in da sodbi o tem nimata razlogov, nima osnove, saj je predvsem sodišče prve stopnje ocenilo vse izvedene dokaze ter ocenilo izpovedbi prič in v 7. točki sodbe navedlo razloge, zakaj ocenjuje izpovedbo obsojenčevega prijatelja kot neverodostojno, v 8. točki pa razloge, zakaj je poklonilo vero izpovedbi oškodovanca, natakarice in osebe, ki je bila v času dogodka z oškodovancem. Argumentom sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče pritrdilo v 7. točki svoje sodbe. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki naj bi ugotovil, ali je bila obsojenčeva prištevnost zaradi alkoholiziranosti zmanjšana. Obsojenec sam v svojem zagovoru ni zatrjeval, da je bil v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, vinjen, in tudi sicer niso na razpolago podatki, na podlagi katerih bi izvedenec s potrebno zanesljivostjo lahko ugotovil stopnjo obsojenčeve alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja. Obramba tako s svojimi trditvami ni ponudila ustrezne podlage, iz katere bi lahko izhajala ocena verjetnosti uspeha predlaganega dokaza. Z zavrnitvijo dokaznega predloga zato sodišče ni kršilo pravic obrambe, pa tudi ne 17., 355. in 371. člena ZKP.

5. Vložnik zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali se je obsojenec na dan, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, ves popoldan v kraju Žegar, kot sta trdili priči D. K. in L. V., in če bi se izkazalo, da je bil do 18.00 ure v službi, med 20.00 in 22.00 uro pa v fitnesu, bi to izpovedbi prič K. in V. postavilo na laž, to pa bi moralo vzbuditi dvom sodišču tudi o njuni izpovedbi glede ostalih okoliščin dogodka. Vložnik v zvezi s tem sam poudarja, da obe sodišči nista pravilno in popolno ugotovili vseh dejstev, pomembnih za odločitev. Uveljavlja torej nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Obramba v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala ugovora, češ da bi moralo prvostopenjsko sodišče razčiščevati, kje je bil obsojenec dne 24. 9. 2012 v popoldanskem času, ker naj bi to predstavljalo kontrolni dokaz za oceno verodostojnosti prič D. K. in L. V., tako da tudi iz tega razloga, ob upoštevanju petega odstavka 420. člena ZKP, ne more z uspehom uveljavljati kršitev 17. in 355. člena ZKP ter 29. člena Ustave Republike Slovenije.

7. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. in 98.a člena ZKP.