Jedro

Sodišče je na podlagi določbe 7. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS), s katero je uzakonjeno načelo materialne resnice, dolžno ugotoviti dejansko podlago odločbe in zato tudi samo skrbeti za izvedbo dokazov, ki po njegovi oceni pripomorejo k ugotavljanju resnice (tretji in četrti odstavek). Vendar pa glede na načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke. Sodišče druge stopnje se je zato v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopnega sklepa v mejah razlogov iz drugega odstavka 365. člena ZPP pravilno oprlo na ugotovljeno dejansko podlago. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica vsaj v marcu 1993 zvedela za domnevno kršitev svoje pravice, je imelo pritožbeno sodišča za svojo pravno pravilno presojo oporo tudi v določbi drugega odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 31.12.1992, s katerim je M.S. istega dne prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da za meritorno obravnavanje in odločanje o tožbenem zahtevku tožnice ne obstoji procesna predpostavka iz drugega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da tožnici sklep o prenehanju delovnega razmerja, izdan na podlagi 1. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, nikoli ni bil vročen, zato je za odločanje o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka podana procesna predpostavka. Zmoten zaključek obeh sodišč, da obstaja ovira za izdajo meritorne sodbe, po mnenju revidentke, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče prve stopnje ni dopustilo niti izvedlo vseh po tožeči stranki predlaganih dokazov. V posledici kršitev procesnega zakona je bilo kršeno tudi materialno pravo, to je Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Če sta sodišči zmotno ugotovili, da ustrezno notranje varstvo tožnici ni bilo zagotovljeno, bi sodišče prve stopnje moralo samo odločati o njeni uveljavljeni pravici iz delovnega razmerja. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da se zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Ur. list RS, št. 35/92 in 19/94 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sklepa prve in druge stopnje procesnopravno in materialnopravno pravilna.

Procesne predpostavke so okoliščine in lastnosti, ki morajo biti podane ali ne smejo biti podane, da je sojenje dopustno; nanašajo se torej na vprašanje dopustnosti procesa (83. člen, četrti odstavek 109. člena, 282. člen, drugi odstavek 288. člena, 301., 366., 367., drugi odstavek 369. člena ZPP itd). Če procesne predpostavke niso dane, je vsebinsko odločanje sodišča o spornem predmetu nedopustno. Splošne predpostavke se nanašajo na ves potek postopka, posebne pa samo na posamezna procesna dejanja. V prvem odstavku 282. člena ZPP so določene posebne procesne predpostavke, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, med drugim tudi na pravočasnost tožbe, če je s posebnimi predpisi določen rok za njeno vložitev.

Po prvem odstavku 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ima delavec, nezadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali če ta organ ne odloči v tridesetih dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico zahtevati v nadaljnjih petnajstih dneh varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Sodno varstvo pa po izrecnem določilu drugega odstavka istega zakonskega določila ni dopustno, če se delavec za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ delodajalca. Postopek poprejšnjega obveznega varstva pri delodajalcu je tedaj procesna predpostavka za dopustnost sodne poti, razen v primeru, če delavec uveljavlja denarno terjatev.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke potem, ko je ugotovilo, da tožnica zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni vložila ugovora, sodno varstvo pa je zahtevala daleč po preteku zakonitega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR (skoraj leto dni po prenehanju delovnega razmerja). Svojo odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, izhajajoče iz pisne izjave (priloga A4) in izpovedbe priče, da je bila vročitev izpodbijanega sklepa tožnici opravljena dne 10.12.1992. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo oporo tudi v dejstvu, da je tožnica že naslednji dan to je 11.12.1992 na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vložila zahtevo za priznanje pravice do predčasne pokojnine, kateri je bil priložen sporni sklep. Takšna dokazna presoja sodišča, sprejeta po njegovem prepričanju, ni vzbujala dvoma v pravilno odločitev. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti in presojati dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, sodišče druge stopnje pa zgolj zaradi tega prvostopnega sklepa razveljaviti. Sodišče prve stopnje je prosto presojalo verodostojnost v postopku zaslišane priče in dokazno vrednost tako njene izpovedbe kot listin v spisu. Če ni razsodilo tako, kot bi bilo po mnenju tožeče stranke pravilno, to ne predstavlja bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče je na podlagi določbe 7. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS), s katero je uzakonjeno načelo materialne resnice, dolžno ugotoviti dejansko podlago odločbe in zato tudi samo skrbeti za izvedbo dokazov, ki po njegovi oceni pripomorejo k ugotavljanju resnice (tretji in četrti odstavek). Vendar pa glede na načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke. Sodišče druge stopnje se je zato v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopnega sklepa v mejah razlogov iz drugega odstavka 365. člena ZPP pravilno oprlo na ugotovljeno dejansko podlago. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica vsaj v marcu 1993 zvedela za domnevno kršitev svoje pravice, je imelo pritožbeno sodišča za svojo pravno pravilno presojo oporo tudi v določbi drugega odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja.

Zato v reviziji uveljavljenih revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizija ni dopustna (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizija si tudi zmotno razlaga uporabo določila tretjega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v danem primeru, ki nalaga sodišču, da samo odloči o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja (načelo polne jurisdikcije). To pooblastilo je dano sodišču samo v primeru, če v ugovornem postopku ni bilo odločeno o delavčevi zahtevi za uveljavljanje oziroma varstvo pravic (tretji odstavek 23. člena ZDSS). V tem zakonskem določilu je urejen položaj, ki nastane, če v predsodnem postopku ne pride do odločitve (molk organa) in je zato dana pristojnost sodišču, da samo ugotovi dejansko stanje in o stvari meritorno odloči. V obravnavanem primeru, ko tožnica sploh ni uveljavila zahteve za varstvo pravic pri toženi stranki, ne gre za dejansko in pravno situacijo, ki je urejena z omenjenimi določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen v zvezi z 10. točko drugega odstavka 354. člena ZPP), je bila revizija zavrnjena kot neutemeljena.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).