Jedro

Ob dogodku so bile udeležene samo pravdne stranke, ki so imele interes za izid spora, zato vzroka škodnega dogodka ob odsotnosti za izid spora nezainteresiranih prič ni bilo mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja in je sodišče pravilno uporabilo merilo mejnega praga zadostne verjetnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko po temelju utemeljen do višine 75 %.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija prvotožena stranka, in sicer zaradi absolutno bistvene kršitve postopka ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi izpostavlja, da je sodišče uporabilo kriterij pretežne verjetnosti in ne kriterij prepričanja. Za pritožnika ni spora o okoliščini, da je 28. 3. 2014 okoli 14.00 ure v čevljarski delavnici tožencev prišlo do škodnega dogodka. Vztraja pa, da je tožnik vstopil v čevljarsko delavnico s pretvezo, da potrebuje ključ sanitarij, da se je lahko znesel nad tožencema. Da je tožnik vstopil z namenom, da s tožencema obračuna sledi iz dejstva, da ni vstopil skozi vhodna vrata, ampak je vstopil v notranjost delavnice z dvorišča. Sodišče je prezrlo, da do konflikta med strankami ne bi prišlo, če tožnik kritičnega dne ne bi prišel v čevljarsko delavnico ali vstopil skozi vhodna vrata ali pa takoj za tem, ko mu je toženčeva žena izročila ključe sanitarij, dejansko zapustil delavnico. Prepričan je, da tožniku ni povzročil poškodbe prsta. Z vloženo tožbo skuša tožnik upravičiti prihod v delavnico tožencev, pretep in poškodbo reber toženca. Zato tožnik niti policistoma, ki sta prišla na kraj dogodka, ni povedal, da je poškodovan in v klinični center odšel šele naslednji dan po dogodku. Policisti so plačilni nalog zaradi kršitve javnega reda in miru izdali samo tožniku.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je temeljil tožbeni zahtevek na dejanskih trditvah, da je 28. 3. 2014 odšel v čevljarsko delavnico toženca po ključe sanitarij, ki mu jih je bil toženec dolžan izročiti. Pri zadnjem vhodu je naletel na njegovo ženo, ki mu je ključe izročila, a je kasneje ugotovil, da niso pravi. Ko se je v poslovni prostor vrnil, je privihral toženi in priprl vrata tako, da mu je priščipnil prst. Toženec je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da si je tožnik prst priprl kar sam, ko je drugič odhajal iz lokala in tresknil z vrati.

6. Pravilno je stališče pritožbe, da je dokazno breme za trditve, da je ravno toženec poškodoval tožnika na tožnikovi strani, hkrati pa bi moral toženec dokazati, da ni poškodoval tožnika oziroma da je potek dogodka drugačen od tistega, ki je zatrjevan v tožbi. Dokazno breme o utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako porazdeljena med obe stranki, zaradi česar je med njiju porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti dokaznega bremena pa ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti.

7. V pritožbenem postopku ni sporno: da je tožnik vstopil v delavnico in zahteval ključ sanitarij; da mu je bil ključ, četudi ne pravi, izročen; da se je tožnik nahajal nekje med vrati in vznemirjal toženca z besedami, da bo treba podreti garaže in narediti parkirišče in da je toženec tedaj pristopil do vrat, da bi jih priprl, a se tožnik ni umaknil. Poškodbeni list, izdan naslednji dan po poškodbi, potrjuje poškodbo drugega prsta desne roke, vidna je bila oteklina in majhna rana s krasto. Geneza spora so nerazrešeni medsosedski odnosi.

8. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ustreza standardom skrbnosti oziroma je preverljivo obrazložena. Tožnik je prišel v čevljarsko delavnico tožencev, ker so vodovodni inštalaterji potrebovali dostop do WC-ja. Zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je v čevljarsko delavnico prišel z namenom, da obračuna s tožencema, prav nasprotno, v čevljarsko delavnico se je vrnil, ker mu je toženčeva žena izročila napačen ključ. Povod za zaostritev konflikta je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejstvo, da je toženi ob drugem prihodu tožnika v čevljarsko delavnico, ko je ta stal med vrati, vrata priprl oziroma zaloputnil, in takrat tožniku povzročil poškodbo, ki je navedena v poškodbenem listu.

9. V konkretnem primeru so bile ob dogodku udeležene samo pravdne stranke, ki so imele interes za izid spora, zato vzroka škodnega dogodka ob odsotnosti za izid spora nezainteresiranih prič, ni bilo mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja in je sodišče pravilno uporabilo merilo mejnega praga zadostne verjetnosti. V obravnavanem primeru je sodišče z več kot 50 % stopnjo verjetnosti jedrnato, vendar logično, zaključilo, zakaj in kako je prišlo do dogodka. Pri tem se je pravilno oprlo na objektivne dokaze – poškodbeni list, ki ne nasprotuje izpovedbi policistov, ki so prišli na kraj dogodka, in na nesporne okoliščine, ki potrjujejo mehanizem nastanka poškodbe. Glede na dokazno oceno sodišča prve stopnje je resničnostna vrednost trditev o poteku škodnega dogodka, ki jih je navedel tožnik, večja od tistih, ki jih je navedel toženec. Takšna dokazna ocena izkazuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati nastanek zatrjevane škode (poškodba drugega prsta na roki), ki je posledica protipravnega ravnanja prvotoženega.

10. Ker tožnik odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija, je podana podlaga za toženčevo odškodninsko odgovornost do 75 %. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno v končni odločbi (165. člen ZPP).