Jedro

Zaradi protipravne opustitve izvršilnega sodišča, ki kljub zakonski zahtevi, da se zapisnik o rubežu objavi tudi v Uradnem listu RS, za objavo ni poskrbelo, ni nastopil učinek zaznambe izvršbe, s čimer bi tožnik kot upnik prvi pridobil poplačilno pravico ne glede na kasnejša razpolaganja z nepremičnino.

Pomen objave zapisnika o rubežu je izenačen z vpisom v zemljiško knjigo in je torej kasnejši pridobitelj nepremičnine (v primeru, ko bi bil zapisnik o rubežu, ki je bil sicer pravilno izobešen na sodni deski, še objavljen v Uradnem listu RS) nedobroveren. Kasnejši pridobitelj se na dobrovernost ne bi mogel sklicevati, če bi bil rubež objavljen v skladu z določbami ZIZ, tj. tudi v Uradnem listu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da je tožena stranka po temelju odgovorna za škodo, nastalo tožniku, v preostalem pa se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva v tem obsegu (glede višine odškodnine) vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 56.431,38 EUR s pripadki, ker je presodilo, da ne obstaja vzročna zveza med protipravnim ravnanjem izvršilnega sodišča in nastalo škodo, ker tožnik (upnik v izvršilnem postopku, kjer je bila dovoljena izvršba na nepremičnino, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo) ni trdil, da bi kasnejši pridobitelj dolžničine nepremičnine pred sklenitvijo darilne pogodbe pregledal objave v Uradnih listih RS ter zaradi neizvedene objave rubežnega zapisnika v Uradnem listu RS sklenil darilno pogodbo in kasneje sporazum o zavarovanju terjatve v zmoti, da sporno stanovanje ni predmet izvršbe. Ta zmota ni bila posledica neobjave v Uradnem listu, kasnejši pridobitelj pa bi tudi v primeru pravilnega postopanja izvršilnega sodišča v izločitveni pravdi lahko izpodbijal domnevo, da je za rubež vedel, saj se publicitetna učinka vpisa v zemljiško knjigo in objave v Uradnem listu po mnenju prvostopenjskega sodišča razlikujeta. Medtem ko je domneva, da je vsakdo seznanjen z vsemi objavami v zemljiški knjigi, neizpodbojna, je ista domneva glede objav v Uradnem listu RS izpodbojna, še meni sodišče prve stopnje.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da ni pomembno, ali bi se kasnejši pridobitelj prepričal v stanje objav glede predmetne nepremičnine v Uradnem list, saj bi ob pravilnem ravnanju izvršilnega sodišča (objavi zapisnika o rubežu v Uradnem listu) nastal učinek oziroma pomen zaznambe izvršbe, s čimer bi kot upnik prvi pridobil poplačilno pravico (v prvem vrstnem redu) ne glede na kasnejša razpolaganja s predmetno nepremičnino. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče zaznamuje sklep o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi (prvi odstavek 170. člena ZIZ). S to zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnino z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (drugi odstavek 170. člena ZIZ). Če nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, ima zapisnik o rubežu pomen zaznambe izvršbe in mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu RS (tretji odstavek 211. člena ZIZ).

6. Pri nepremičninah (ki so vpisane v zemljiško knjigo) se publicitetni učinek stvarnih pravic izkazuje z vpisom v zemljiško knjigo, za katero velja načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke. Če je vpis pravice oziroma pravnega dejstva dovoljen, se šteje, da je ta pravica oziroma to pravno dejstvo, ki je vpisano v zemljiško knjigo, vsakomur znano (…) in se nihče ne more sklicevati, da mu ta pravica oziroma to pravno dejstvo od takrat dalje ni bilo znano (prvi odstavek 6. člena ZZK-1). Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (prvi odstavek 8. člena ZZK-1). Upnik pridobi poplačilno (zastavno) pravico na nepremičnini šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi.

7. V skladu z načelom enakosti pred zakonom (oziroma enakega varstva/položaja upnikov) pridobi upnik prednostno poplačilno pravico (tj. pravico, ki ima glede poplačila enake učinke kot zastavna pravica) v izvršilnem postopku tudi takrat, kadar so predmet izvršilnega postopka nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigi. V tem primeru ima učinek zaznambe sklepa o izvršbi zapisnik o rubežu, ki mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu RS (tretji odstavek 211. člena ZIZ (1)). Tako kot dobi upnik na podlagi sklepa o izvršbi poplačilno pravico šele takrat, ko je ta zaznamovan v zemljiški knjigi, ima zapisnik o rubežu učinek zaznambe sklepa o izvršbi in s tem učinek pridobitve zastavne pravice na nepremičnini lahko samo in šele takrat, ko je navzven zaznaven. Temu, da se vsi, na katere bi se to lahko nanašalo, lahko seznanijo s tem, da je nepremičnina predmet izvršilnega postopka, torej uveljavitvi publicitetnega učinka, pa sta v primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, namenjeni razglasitev na oglasni deski in objava v Uradnem listu RS (2). Prav razglasitev in objava zapisnika o rubežu na oglasni deski sodišča in v Uradnem listu RS sta ključni za njegov stvarnopravni učinek (3).

8. Po oceni pritožbenega sodišča je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča o različnosti publicitetnih učinkov vpisa v zemljiško knjigo in objave v Uradnem listu (zemljiška knjiga naj bi bila pregledna, transparentnosti pa ni mogoče pripisati Uradnemu listu, ki je v času sklenitve sporne darilne pogodbe izhajal samo v tiskani obliki, pravi prvo sodišče). Nasprotno, publicitetna učinka sta/morata biti enaka, pri obeh pa je domneva, da je vsem udeležencem znano stanje nepremičnine, neizpodbojna. Objava zapisnika o rubežu na oglasni deski sodišča in v Uradnem listu ustvarjata/morata ustvarjati enak publicitetni učinek kot vpis v zemljiško knjigo, kar zagotavlja pravno varnost v pravnem prometu z nepremičninami. V nasprotnem primeru bi bil pomen določbe tretjega odstavka 211. člena ZIZ po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma izničen, upniki v izvršbah, kjer je dovoljena izvršba na nevpisane nepremičnine, pa bi bili v neenakopravnem položaju.

9. V obravnavani zadevi zaradi protipravne opustitve izvršilnega sodišča, ki kljub zakonski zahtevi, da se zapisnik o rubežu objavi tudi v Uradnem listu RS, za objavo ni poskrbelo, zato ni nastopil učinek zaznambe izvršbe, s čimer bi tožnik kot upnik prvi pridobil poplačilno pravico ne glede na kasnejša razpolaganja z nepremičnino(4). Sporna nepremičnina je bila z darilno pogodbo odsvojena in kasneje obremenjena s hipoteko v korist banke, kasnejši pridobitelj pa je uspel v pravdi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino. Napačen je argument prvostopenjskega sodišča, da bi do drugačne odločitve o izločitvenem zahtevku lahko privedli konkretni ugovori, s katerimi bi tožnik (toženec v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe) izpodbijal zatrjevano dobrovernost. Pomen objave zapisnika o rubežu je izenačen z vpisom v zemljiško knjigo in je torej kasnejši pridobitelj nepremičnine (v primeru, ko bi bil zapisnik o rubežu, ki je bil sicer pravilno izobešen na sodni deski, še objavljen v Uradnem listu RS) nedobroveren. Po stališču pritožbenega sodišča se kasnejši pridobitelj na dobrovernost ne bi mogel sklicevati (5), če bi bil rubež objavljen v skladu z določbami ZIZ, tj. tudi v Uradnem listu, kar v obravnavanem primeru po ugotovitvah prvega sodišča ni bil. 10. Pritožbeno sodišče zavrača sklepni argument prvostopenjskega sodišča za zavrnitev zahtevka (26. točka obrazložitve), češ da ni podana vzročna zveza med protipravno opustitvijo izvršilnega sodišča in tožniku nastalo škodo, ker tožnik ni trdil, da bi dolžničin obdarjenec pred sklenitvijo darilne pogodbe pregledal objave v Uradnem listu, se prepričal, da sporno stanovanje ni predmet izvršbe, in ga potem kupil. Argument je prepisan iz zadeve II Ips 855/2009 (6). (2. in 9. točka obrazložitve), vendar je bilo dejansko stanje v tam obravnavani zadevi drugačno/diametralno nasprotno; tam je upnik v izvršilnem postopku kljub neobjavi v Uradnem listu uspel z izvršbo na nevpisano premičnino, tretji/pridobitelj pa je ostal brez lastninske pravice in on je bil tisti, ki je tožil državo zaradi napake sodišča, ne da bi trdil, da se je pred nakupom sporne nepremičnine z vpogledom v Uradni list prepričal, da nepremičnina ni predmet izvršbe. Da bi v obravnavani zadevi tožniku, ki je bil upnik v obravnavani zadevi, nalagali takšno trditveno breme, ni prav nobenega razloga. Bil je stranka/upnik v izvršilnem postopku in če bi izvršilno sodišče svoje delo opravilo v skladu z določbami ZIZ, bi prišel do poplačila iz zarubljene nepremičnine, tako pa ni.

11. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem izvršilnega sodišča sodišča in nastalo škodo, ki je v tem, da tožnik ne more več priti do poplačila s strani svoje dolžnice. Tožnik je že v tožbi pojasnil, da dolžnica drugega premoženja nima (list. št. 5), po ugovoru tožene stranke v odgovoru na tožbo (list. št. 16) pa je svoje trditve še razširil in navedel (list. št. 36), da je v izvršilnem postopku predlagal tudi druga sredstva izvršbe, a ni bil uspešen, ter je opravljal poizvedbe o morebitnem drugem premoženju dolžnice in ugotovil, da drugega premoženja dolžnica nima. Teh konkretiziranih tožnikovih navedb tožena stranka ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa jih je povzelo v obrazložitvi svoje sodbe. S tem so, ker se tožena stranka ni razbremenila krivdne odgovornosti, kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (26. člen Ustave RS v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR, ki je veljal v času nezakonitega ravnanja sodišča) in je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

12. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo, v preostalem delu pa izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje glede višine odškodninskega zahtevka, saj je tožena stranka glede višine vtoževane terjatve podala številne konkretizirane ugovore, s katerimi se sodišče prve stopnje doslej ni ukvarjalo.

(1) Določba je odraz enakopravnega varstva upnikov – tistih, katerih izvršba meri na nepremično, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, in tistih, katerih izvršba meri na nepremično, ki je vpisana.

(2) Odločba Ustavnega sodišča RS z dne 11. 12. 2003, opr. št. Up-232/02-17

(3) Sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 20.02.2014, opr. št. II Ips 166/2012. (4) Za enako nepravilnost bi šlo, če bi izvršilno sodišče pri nepremičnini, ki bi bila vpisana v zemljiško knjigo, sklep o izvršbi na nepremičnino pozabilo poslati zemljiškoknjižnemu sodišču, tako da bi izostala zaznamba izvršbe.

(5) Enako kot se ne bi mogel sklicevati na svojo dobrovernost, če bi šlo za v zemljiško knjigo vpisano nepremičnino, sklep o izvršbi pa bi bil zaznamovan v zemljiški knjigi.

(6) Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16. 5. 2013, opr. št. II Ips 855/2009.