Jedro

Čeprav pisno dodatna dela, ki jih je tožnica opravila, niso bila dogovorjena in odobrena, pa tožena stranka neupravičeno odklanja njihovo plačilo, saj so bila očitno dogovorjena ustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80405/2009 z dne 12.6.2009 v 1. točki izreka za glavnico v višini 4.215,98 EUR in znesek 1.310,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 4. točki izreka za stroške v višini 52,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), da se v preostalem delu 1. točke izreka sklep o izvršbi razveljavi in postopek ustavi (II. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 823,10 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. V pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je bilo v četrtem odstavku 2. člena povsem jasno navedeno, da je za odreditev in potrditev (oboje mora biti pisno) pristojen samo R. S. (ne zakoniti zastopnik tožene stranke ali morebiti drug pooblaščenec). Pogodba med strankama je avtonomno pravo, pravo pa pozna sodišče po uradni dolžnosti. Mimo (pisno) sklenjene pogodbe sodišče ne bi smelo ugotavljati, kdo je bil pristojen za odreditev dodatnih del. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na 643. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj sta pravdni stranki s pogodbo drugače uredili pravice in obveznosti v primeru dodatnih del (načelo dispozitivnosti). Podredno pa tožena stranka meni, da je tudi na podlagi ugotovljenih okoliščin sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil J. P., pooblaščenec tožene stranke. Tožena stranka je slednje skozi ves postopek izrecno zanikala. Tožeča stranka je vedela, da je pogodbo podpisal R. S. in da je bil on pooblaščen za odreditev dodatnih del. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe M. E. na naroku 8.4.2013, da je bil J. P. vodja gradbišča in da od njega ni zahteval pooblastila, s čimer je ta kot zakoniti zastopnik tožeče stranke v času sklenitve pogodbe ovrgel navedbo same tožeče stranke, da je mislila, da je J. P. „predstavnik“ tožene stranke. Ni upoštevalo dela izpovedbe Z. C. na istem naroku, iz katere prav tako izhaja, da je bil J. P. vodja gradbišča s strani „avstrijske firme“, ki je delala za C. d.o.o.. Prezrlo je jasno izpovedbo J. P. v njegovi pisni izjavi 28.1.2013, da je bil vodja gradbišča (ne za mizarska dela), da je bil v tistem času zaposlen v družbi G. GmbH in da ni bil pooblaščen za zastopanje nasproti družbi F. d.o.o., ali kateremu drugemu gradbenemu podjetju. Iz pisne izjave J. P. z dne 28.1.2013 izhaja tudi, da je, v zvezi z zneskom 2.900,00 EUR, sicer šlo za njegov predlog, vendar je pogovor na upravi centra organiziral z namenom, da se tožeča stranka dogovori z M. K., torej za sklenitev takšnega dogovora sploh ni bil pooblaščen S. P., ampak le, da je bil pooblaščen za zastopanje tožene stranke v vseh pravnih razmerjih, čeprav ostaja slednje neobrazloženo. Samo dejstvo, da je J. P. nadzoroval izvajanje del na gradbišču, da je on večinoma kontaktiral s tožečo stranko, da je tožena stranka v svojih dopisih navedla, da se tožeča stranka za morebitna vprašanja obrne nanj, ne izkazuje, da je bil pooblaščenec tožene stranke. Upoštevaje jasno pogodbeno določbo, kdaj se dodatna dela priznajo, tožeča stranka do kakršnihkoli plačil ni upravičena. Glede na dolžno skrbnost in dejstvo, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe sama navedla, da se je potreba po dodatnih delih pojavila takoj po podpisu pogodbe (neupoštevna je izpovedba M. E., da je bilo šele pet dni pred rokom ugotovljeno, da je materiala premalo), bi morala tožeča stranka takoj po podpisu pogodbe stopiti v stik z R. S., ali pa neposredno toženo stranko. Neskrbnost ravnanja tožeče stranke ne sme in ne more biti v škodo toženi stranki.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzame stališče, da so bila dodatna dela, ki jih je opravila tožeča stranka, nujna in potrebna, in da je bila tožena stranka o njih obveščena. Zaključi, da so izpolnjeni pogoji tretjega odstavka 643. člena OZ.

6. Toženka ne nasprotuje ugotovitvam sodbe, da je tožeča stranka opravila v sodbi ugotovljena dodatna dela, in da so bila ta dela nujna in potrebna. Oporeka pa plačilu, ker sodba ne upošteva pogodbenega dogovora glede dodatnih del (1) in da pooblaščenec tožene stranke ni bil J. P., kot zmotno ugotavlja sodba.

7. Pritrditi je pritožbi, da sta se stranki s pogodbo glede dodatnih del (četrti odstavek 2. člena Delovršne pogodbe z dne 6.8.2007, v nadaljevanju Pogodba (2)) dogovorili drugače, kot ureja tretji odstavek 643. člena OZ (3). Ob (neizpodbijani) ugotovitvi sodbe, da je toženka opravila dodatna dela, t.j. dela, ki niso bila zajeta v osnovni pogodbi, in ker je bila tožeča stranka utemeljeno prepričana, da ima J. P., kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pooblastilo tožene stranke za odobritev dodatnih del, dejstvo, da pogodbene določbe niso bile upoštevane (pisna odreditev in odobritev del s strani R. S.), ne more imeti za posledico neplačila teh del, kot se zavzema pritožnica. Še zlasti, ker so, kot ugotavlja sodba, izpolnjeni pogoji tretjega odstavka 643. člena OZ (nujnost in potrebnost dodatnih del, seznanjenost tožene stranke).

8. Stališče sodbe da je bila tožeča stranka upravičeno prepričana, da je bil J. P. pooblaščen za odreditev in odobritev dodatnih del, temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) da se je direktor tožnice z J. P. dogovarjal o vsebini Pogodbe, o ceni in sestavi Pogodbe, 2) da je bil ob podpisu pogodbe prisoten le J. P., 3) da se je o nujnosti oprave dodatnih del direktor tožnice pogovarjal le z J. P., 4) da je J. P. za plačilo dodatnih del ponudil plačilo 2.900,00 EUR, kar je tožena stranka tudi plačala, 5) da je tožena stranka sama v dopisih navajala, da se tožeča stranka z morebitnimi vprašanji obrača na J. P., in 6) da se je J. P. predstavljal za predstavnika tožene stranke. Pritožbene trditve, da je bil J. P. vodja gradbišča, da je bil zaposlen v družbi G. GmbH (ni bil zaposlen pri toženi stranki), da je bilo v pogodbi izrecno zapisano, da se dodatna dela priznajo po odreditvi in potrditvi R. S., ne vzbujajo dvoma v pravilnost zavzetega stališča sodbe. Tožnica je opravljala dela (izvedla in montirala je opremo v kitajski restavraciji v C.) za podjetje K. d.o.o. (predstavnik je C.), ki se je po dogovoru s toženo stranko (za predstavnika tožene stranke se je predstavljal J. P.), moralo preseliti, tožena stranka pa se je zavezala plačati potrebne stroške (za demontažo in ponovno montažo mizarske opreme za kitajsko restavracijo na preseljeni lokaciji, ki jo je opravila tožeča stranka). Življenjsko logično je, čeprav tožena stranka zanika, da je za dogovarjanje o delih pooblastila J. P., ki je bil sicer vodja gradbišča pri izgradnji kitajske restavracije. Okoliščine primera, ki jih izpostavlja sodba (7. točka obrazložitve), da so se dela dejansko opravljala za kitajsko restavracijo (C.), da se je J. P. predstavljal za predstavnika tožene stranke, da sta bila s potrebo dodatnih del seznanjena C. in J. P., da je tožena stranka tožeči stranki dodatna dela delno plačala (plačala je 2.900,00 EUR, kolikor je sicer v popolno poravnavo obveznosti, ponudil J. P.) ter, da je tožena stranka, kot sicer priznava, v dopisih sama navajala, da se tožeča stranka z morebitnimi vprašanji obrne na J. P., nudijo podlago za zaključek, da je bila tožeča stranka upravičeno prepričana, da je bil J. P. upravičen odobriti dodatna dela. Za povrh pa je J. P. ob zaslišanju (izjava 28.1.2013, priloga B14) sam povedal, da je o delih, ki so se izvajala (v novem lokalu kitajske restavracije), obveščal gospoda R. S. (4). Navedeno nedvomno govori v prid ugotovitvi, da je J. P. v razmerju do tožeče stranke deloval kot pooblaščenec tožene stranke. Čeprav pisno dodatna dela, ki jih je tožnica opravila, niso bila dogovorjena in odobrena, pa tožena stranka neupravičeno odklanja njihovo plačilo. Dodatna dela so bila očitno ustno dogovorjena z J. P. (predstavljal se je kot predstavnik tožene stranke) in C. (predstavnik K. d.o.o.). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral direktor tožeče stranke zahtevati, da se J. P. izkaže s pooblastilom (pritožbeno sklicevanje, da direktor tožeče stranke ni zahteval pooblastila). Glede na navedbo tožene stranke v dopisih, da naj se tožeča stranka obrača z vsemi vprašanji na J. P., bi slednji, če za dogovarjanje o dodatnih delih ne bi bil pooblaščen s strani tožene stranke, moral tožečo stranko s tem seznaniti. Samo dejstvo, da je tožeča stranka vedela, da je pogodbo podpisal R. S., ne nudi podlage za dvom v pravilnost stališča sodbe. Ni pomembno kdaj se je pojavila potreba po dodatnih delih (takoj po podpisu pogodbe ali kasneje). Za dodatna dela gre, ker v pogodbenem predračunu, ki so bil podlaga za sklenitev pogodbe, niso bila zajeta, čemur pa tožena stranka ne nasprotuje. Da je oblog, ki so bile najprej demontirane, potem pa spravljene v skladišču in so se začele (ponovno) montirati na preseljeni lokaciji, premalo, je tožeča stranka lahko ugotovila šele ob sami montaži, ne že ob sestavi predračuna. Ob prepričanju tožeče stranke, da se glede oprave dodatnih del dogovarja z upravičeno osebo, je neupravičen očitek pritožbe, da ni ravnala z dolžno skrbnostjo (5).

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.

10. Toženka s pritožbo ni uspela in do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavke 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožničini stroški za odgovor na pritožbo, glede na njegovo vsebino, niso potrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

(1) Pritožba se sklicuje na četrti odstavek 2. člena Delovršne pogodbe z dne 6.8.2007, kjer je navedeno, da je za odreditev in potrditev (oboje mora biti pisno) pristojen samo R. S..

(2) Za morebitne potrebe dodatne storitve in režijska dela je za odreditev in potrditev pristojen R. S., in mora oboje odrediti pisno.

(3) V primeru, če je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna brez izrecnega podjemnikovega jamstva za njegovo pravilnost in se med delom izkaže, da je prekoračitev neogibna, mora podjemnik o tem nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov.

(4) Na vprašanje tožeče stranke, komu je gospod P. poročal o delih, ki so se izvajali v lokalu, je J. P. odgovoril: „Na zahtevo g. S.“.

(5) Glede na dolžno skrbnost tožeče stranke bi ta morala torej že takoj po podpisu pogodbe stopiti v stik z RS ali pa neposredno s toženo stranko (oziroma vsaj poskusiti), vendar tega neupravičeno ni storila.