Jedro

Takšna, sicer povsem jasna besedna razlaga izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES je podprta tudi s teleološko razlago. Iz določbe 3. člena Uredbe ES izhaja, da je namen celotne Uredbe ES preprečiti neupravičeno trpljenje in poškodbe živali med prevozom oziroma zagotoviti njihovo dobro počutje. V skladu z navedeno določbo je med drugim treba zagotoviti, da je vožnja za živali čim krajša, da se med njo zadovoljujejo njihove potrebe, da je živalim zagotovljena dovolj velika površina prevoznih sredstev, ki ustreza njihovi velikosti in načrtovani vožnji, da se živalim v primernem času zagotovi voda, krma, počitek in podobno. Pri določitvi izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES je očitno prevladalo iz praktičnih izkušenj izhajajoče stališče, da prevoz živali na razdalji do največ 65 km praviloma ne traja tako dolgo, da bi za počutje živali predstavljal posebno tveganje, zato tudi za njihove prevoznike ni treba, da bi imeli opravljeno ustrezno usposabljanje in pridobljeno dovoljenje za prevoz živali.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 2307/2014 z dne 7. 10. 2016 razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je z izpodbijanim plačilnim nalogom z dne 7. 2. 2014 storilcu A. K. zaradi storitve prekrška po 33. točki prvega odstavka 2. člena v zvezi s četrtim odstavkom 2. člena Uredbe ES o določitvi prekrškov za kršitve določb Uredbe ES Sveta (ES) o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njimi (v nadaljevanju Uredba Vlade) izrekel globo v znesku 1.200,00 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec prek svojih zagovornikov vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 7. 10. 2016 zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. točke prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker dejanje, za katerega je bil začet postopek, ni prekršek. Sklicuje se na določila Uredbe ES Sveta (ES) o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njimi (v nadaljevanju Uredba ES), iz katerih izhaja, da potrdilo o usposobljenosti za prevoz ni potrebno niti za lastnika, niti za prevoznika niti za morebitno spremno osebo pri prevozu živali krajšem od 65 km. V obravnavanem primeru sta prekrškovni organ in sodišče napačno uporabila materialno pravo, ker sta bila oba prevoza, ki ju je opravil storilec prekrška, krajša od 65 km, zato dokazilo o usposobljenosti voznika ali spremljevalne osebe ni bilo potrebno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovim zagovornikom, ki nanjo niso odgovorili.

B.

4. Bistvo prekrškovnega očitka v obravnavanem primeru je, da je storilec prekrška dne 16. 12. 2013 v zakol peljal perutnino, ne da bi imel opravljeno ustrezno izobraževanje za prevoz živih živali, za katerega se izda potrdilo, ki izkazuje, da je voznik usposobljen za prevoz žive perutnine, kar mu daje pravico do prevoza živih živali. Iz opisa dejanskega stanja, priloženega plačilnemu nalogu, izhaja še, da je bil storilec prekrška že pred tem večkrat opozorjen, da nima opravljenega ustreznega usposabljanja za prevoz perutnine, zaradi enakega prekrška pa mu je bil tudi že izdan plačilni nalog.

5. Storilčeva obramba je v postopku z zahtevo za sodno varstvo med drugim uveljavljala, da upoštevaje določbe Uredbe ES storilčevo ravnanje ni imelo znakov očitanega prekrška.

6. Sodišče je te navedbe zahteve za sodno varstvo v razlogih sodbe presodilo ter navedlo, da izjema, ki je urejena v sedmem odstavku 6. člena Uredbe ES, velja za rejce lastnih živali, ki živali prevažajo do 65 km od kraja odhoda do namembnega kraja, ne pa za prevoznike, ki zgolj prevažajo živali, ali za lastne potrebe ali za potrebe tretjih oseb. Ti morajo po presoji sodišča imeti opravljeno ustrezno usposabljanje, ne glede na razdaljo, na kateri prevažajo živali. Sodišče se je v razlogih sodbe oprlo še na (x) točko 2. člena Uredbe ES, ki določa, da je prevoznik katerakoli fizična ali pravna oseba, ki prevaža živali za lastne potrebe ali za potrebe tretje osebe. Na podlagi navedene določbe je zaključilo, da se izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES uporabljajo zgolj za osebe (in ne za prevoznike), ki prevažajo živali "do določene razdalje na določeni relaciji".

7. Po presoji Vrhovnega sodišča takšna razlaga Uredbe ES v delu, v katerem določa, kdo mora imeti dovoljenje za prevoz živali, ni pravilna. V prvem odstavku 6. člena Uredbe ES je določeno, da nihče ne deluje kot prevoznik, če nima dovoljenja, ki ga je izdal pristojni organ v skladu prvim odstavkom 10. člena ali za dolge vožnje v skladu s prvim odstavkom 11. člena. V četrtem odstavku istega člena Uredbe ES je določeno, da prevozniki zaupajo ravnanje z živalmi osebju, ki je opravilo ustrezno usposabljanje. Peti odstavek tega člena pa določa, da nihče ni voznik ali spremna oseba na cestnem vozilu, ki prevaža domače kopitarje ali domače govedo, ovce, koze, prašiče ali piščance, če nima potrdila o usposobljenosti v skladu z drugim odstavkom 17. člena Uredbe ES. V določbi sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES je določena izjema, po kateri se prej navedene določbe ne uporabljajo za osebe, ki prevažajo živali do razdalje največ 65 km od kraja odhoda do namembnega kraja.

8. Že iz jezikovne razlage določbe sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES jasno izhaja, da se izjema, po kateri ni treba imeti posebnega dovoljenja oziroma potrdila o usposobljenosti, nanaša na vse osebe, ki prevažajo živali do razdalje največ 65 km, ne glede na to, ali gre za rejce lastnih živali ali za prevoznike, ki živali le prevažajo. Za kmete, ki opravljajo prevoz lastnih živali, je izjema opredeljena le v drugem odstavku 1. člena Uredbe ES, ki določa, da se za prevoz živali, ki ga opravljajo kmetje s kmetijskimi vozili ali lastnimi prevoznimi sredstvi, kadar je treba zaradi geografskih okoliščin opraviti prevoz zaradi sezonske selitve nekaterih vrst živali, ter v primeru prevoza lastnih živali, ki ga opravljajo kmetje s svojimi prevoznimi sredstvi na razdalji manj kot 50 km od svojega kmetijskega gospodarstva, uporabljata zgolj 3. in 27. člen Uredbe ES.

9. Takšna, sicer povsem jasna besedna razlaga izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES je podprta tudi s teleološko razlago. Iz določbe 3. člena Uredbe ES izhaja, da je namen celotne Uredbe ES preprečiti neupravičeno trpljenje in poškodbe živali med prevozom oziroma zagotoviti njihovo dobro počutje. V skladu z navedeno določbo je med drugim treba zagotoviti, da je vožnja za živali čim krajša, da se med njo zadovoljujejo njihove potrebe, da je živalim zagotovljena dovolj velika površina prevoznih sredstev, ki ustreza njihovi velikosti in načrtovani vožnji, da se živalim v primernem času zagotovi voda, krma, počitek in podobno. Pri določitvi izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES je očitno prevladalo iz praktičnih izkušenj izhajajoče stališče, da prevoz živali na razdalji do največ 65 km praviloma ne traja tako dolgo, da bi za počutje živali predstavljal posebno tveganje, zato tudi za njihove prevoznike ni treba, da bi imeli opravljeno ustrezno usposabljanje in pridobljeno dovoljenje za prevoz živali.1

10. Kot v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, je glede na določila Uredbe ES treba imeti opravljeno posebno usposabljanje za prevoz živali zgolj v primeru, ko so te izpostavljene prevozu na razdalji več kot 65 km, ne glede na to, ali jih prevažajo prevozniki ali pa njihovi lastniki oziroma rejci. Tako razumevanje določbe sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES potrjujeta tako jezikovna in namenska razlaga kot tudi primerjava drugih jezikovnih različic Uredbe ES2. Pravilna uporaba prava EU je po presoji Vrhovnega sodišča tako očitna, da ne dopušča nobenega prostora za kakršenkoli razumen dvom o načinu reševanja postavljenega vprašanja3 in to kljub temu, da je nižje sodišče v izpodbijani sodbi določbo razlagalo nasprotno kot Vrhovno sodišče ter posledično sprejelo drugačno odločitev.4

11. Ni pa mogoče slediti predlogu Vrhovnega državnega tožilstva v zahtevi za varstvo zakonitosti, da Vrhovno sodišče postopek o prekršku na podlagi 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 ustavi, ker je bila v obravnavanem primeru razdalja obeh prevozov, ki sta očitana storilcu prekrška, krajša od 65 km. Trditev zahteve, da sta bila prevoza opravljena na razdalji 31 in 35 km, se opira na nova dejstva, ki v izpodbijani pravnomočni odločbi (plačilnem nalogu oziroma sodbi) niso bila ugotovljena, zato po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

12. Vendar pa v primeru, ko nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, to je tistih dejstev, na katere je vezana uporaba materialnega prava, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva, s sodbo, s katero je odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Če bi se v obravnavanem primeru izkazalo, da drži trditev zahteve, da je bila razdalja prevozov živali 31 in 35 km, bo sodišče pri ponovnem odločanju o zahtevi za sodno varstvo moralo to dejstvo upoštevati in pravilno uporabiti izjemo, določeno v sedmem odstavku 6. člena Uredbe ES.

C.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo (427. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1 Gl. tudi uvodno izjavo št. 18 k Uredbi ES. 2 Vrhovno sodišče je primerjalo angleško, nemško in francosko besedilo Uredbe ES. 3 Doktrina acte clair. Gl. sodbo Sodišča EU v zadevi C-283/81 (CILFIT) z dne 6. 10. 1982, tč. 16. 4 Gl. sodbo Sodišča EU v zadevi C-160/14 (Ferreira da Silva) z dne 9. 9. 2015, tč. 41.