Jedro

Tožena stranka določbe 8. člena ZUP v konkretnem upravnem postopku ni upoštevala, saj je v celoti sledila navedbam prosilca za BPP in svojo odločitev oprla na sodbo v zadevi št. P 38/2002. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka prvenstveno ugotoviti, ali je bila navedena sodba v zadevi realizirana, toliko bolj zaradi podatka, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe (7. točka), da pred Okrajnim sodiščem v Celju poteka izvršilni postopek, št. In 229/2010, ki se nanaša na izpraznitev stanovanja, ki je predmet izvršilnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 951/2017 z dne 20. 6. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva stranke z interesom, A.A., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji A.A., prosilca, in mu odobrila izredno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), zaradi izvršitve obveznosti po sodbi Okrajnega sodišča v Celju, št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, v obliki sestave in vložitve predloga za izvršbo, od 8. 6. 2017 dalje (1. točka izreka). Odločila je tudi, da mora prosilec predlog za izvršbo vložiti do 20. 12. 2017, sicer mu preneha pravica do BPP oziroma se bo štelo, da gre za neupravičeno prejeto BPP, če bodo stroški že nastali in o vložitvi tožbe obvestiti organ za BPP (2. točka izreka). Odločila je tudi, da se za izvajanje BPP določi odvetnik B.B. (3. točka izreka).

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči za čas od 1. 4. 2017 do 30. 9. 2017, zato se mu v skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dodeli izredna pravna pomoč.

3. Pri presoji pogojev v skladu s 24. členom ZBPP je tožena stranka upoštevala, da je prosilec svojo prošnjo utemeljil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, s katero je bilo odločeno, da je tožena stranka v tej pravdni zadevi dolžna tožeči stranki v pravdni zadevi (prosilcu) omogočiti vselitev v prejšnje zakonito zasedeno stanovanje v C., kot uporabniku, ter mu povrniti nastale pravdne stroške, vse v 15. dneh pod izvršbo. Prosilec je navedel, da do dneva vložitve prošnje za BPP tožena stranka svoje obveznosti po navedeni sodbi ni izpolnila, niti mu v zameno ni ponudila druge rešitve, sam pa tudi ni imel pogojev, da bi lahko izvršil izrek navedene sodbe.

4. Tožena stranka je na podlagi dejanskega stanja razvidnega, iz prošnje in priložene sodbe št. P 38/2002, ugotovila, da tožena stranka svoje obveznosti po pravnomočni in izvršljivi sodbi št. P 38/2002 ni izpolnila, zato ugotavlja, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v izvršilni zadevi verjetne izglede za uspeh in je tako razumno vložiti predlog za izvršbo. Zadeva je pomembna tudi za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena, saj je pred Okrajnim sodiščem v Celju v teku izvršilni postopek št. In 229/2010, zaradi izpolnitve prosilčeve obveznosti po sodbi, št. P 167/96 z dne 2. 12. 1997. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da so podani tudi objektivni pogoji za dodelitev BPP v skladu s 24. členom ZBPP.

5. Tožeča stranka v tožbi odločitvi oporeka. Navaja, da je iz izvršilnega spisa št. In 229/2010 razvidno, da je pravna podlaga za izpraznitev stanovanja v Č. odpoved najemne pogodbe, sklenjene 3. 1. 2006, zaradi kršitve pogodbe na strani prosilca, ugotovljene s sodno odločbo št. P 505/2008 z dne 17. 3. 2009 in ne kot napačno navaja tožena stranka s sodbo, št. 167/96 z dne 2. 12. 1997. Prosilcu je znano, da je bila omenjena najemna pogodba z njim sklenjena z namenom realizacije sodne odločbe, št. P 38/2002 iz leta 2003, na katero se sedaj sklicuje in želi vložiti izvršilni predlog za realizacijo le-te in onemogočiti nadaljevanje izvršilnega postopka št. In 229/2010. Lastnik stanovanja prosilcu ni mogel omogočiti vselitve v zasedeno stanovanje v C., zato je prišlo do nadomestne izpolnitve in sta stranki stanje glede uporabe stanovanja v Č. uredili tako, da sta skladno s Stanovanjskim zakonom zanj sklenili najemno pogodbo, kar pomeni, da je bila sodna odločba, št. P 38/2002, že realizirana. Če je prosilec kasneje kršil najemno pogodbo in je prišlo do sodne odpovedi ter izpraznitve, sedaj ne more, po več kot 10 letih, ko je nastopilo zastaranje, ponovno realizirati vselitve v stanovanje v C., zato je zadeva absolutno nerazumna in pomeni zlorabo danih pravic. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno zadevo vrne v ponovni postopek.

6. Stranka z interesom, A.A., v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in predlaga, da sodišče tožbo zavrne, ter mu prizna stroške odgovora na tožbo, skupaj z zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je spregledala razlog odobritve izredne BPP, ki je utemeljen s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju, št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003. Do dneva vložitve prošnje za BPP Republika Slovenija svoje obveznosti ni izpolnila, niti stranki z interesom ni ponudila nobene druge rešitve, zato sam izreka navedene sodbe ni mogel izvršiti. Ob izdaji izpodbijane odločbe BPP je tožena stranka razpolagala tudi s pisnim poročilom odvetnika B.B. z dne 25. 5. 2017, ki ga je ta prosilcu pripravil v zadevi, št. Bpp 752/2017 z dne 11. 5. 2017. Tožeča stranka te odločbe ni izpodbijala. Pravno zmotno je tudi sklicevanje tožeče stranke na domnevno zastaranje v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, št. P 38/2002. Iz navedene sodbe namreč izhaja dolžnost izpolnitve - vzajemne izpolnitve, kar pomeni, da stranka svoje obveznosti, če je ne izpolni tudi nasprotna stranka, ni dolžna izpolniti. V zvezi s tem je v pravdnem postopku tožeča stranka vložila predlog za izvršbo in je bil izdan sklep o izvršbi dne 23. 8. 2010, št. In 229/2010. Šele od izdaje sklepa o izvršbi, torej od dne 23. 8. 2010, bi lahko govorili o teku zastaranja. Sodišču stranka z interesom predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov, tožbo v celoti zavrne.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama upravnega spora ni sporno, da je prosilec prejemnik denarne socialne pomoči za čas od 1. 4. 2017 do 30. 9. 2017, kar pomeni, da izpolnjuje pogoje, določene v prvem odstavku 12. člena ZBPP za dodelitev BPP, pod pogojem, da izpolnjuje tudi pogoje za dodelitev BPP iz 24. člena tega zakona.

10. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o dodelitvi izredne BPP prosilcu A.A., zaradi izvršitve obveznosti po sodbi Okrajnega sodišča v Celju, št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, v obliki sestave in vložitve predloga za izvršbo, od 8. 6. 2017 dalje, torej odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP (t.i. objektivnega pogoja za dodelitev BPP).

11. Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji upravičenosti do BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena (2. alineja). V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je nato dodatno opredeljeno, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna. V skladu s citirano pravno podlago je treba torej pri presoji izpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP presojati oba tam primeroma našteta pogoja (da zadeva ni očitno nerazumna in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena).

12. Tožena stranka je odločitev, da je v zadevi izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, oprla na prošnji za dodelitev BBP priloženo sodbo Okrajnega sodišča, št. 38/2002 z dne 4. 9. 2003 in prosilčevo navedbo, da tožena stranka, vse do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP, svoje obveznosti iz navedene sodbe ni izpolnila, zato sam ni imel pogojev, da bi lahko izvršil izrek te sodbe ter ugotovitev, da pred Okrajnim sodiščem v Celju vzporedno teče izvršilni postopek št. In 229/2010, zaradi izpolnitve prosilčeve obveznosti po sodbi št. P 167/96 z dne 2. 12. 1997. 13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, katere odločitev mora skladno z določbo drugega odstavka 34. člena ZBPP temeljiti tudi na spoštovanju postopkovnih pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), preuranjena.

14. Odločba o dodelitvi BPP mora temeljiti na resnično ugotovljenem dejanskem stanju. To pomeni, da mora tožena stranka v ta namen ugotoviti vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Gre za upoštevanje načela materialne resnice, ki zahteva takšno izpeljavo ugotovitvenega postopka, da se v njem skladno z določbo 138. člena ZUP, ugotovijo vsa dejstva in okoliščine, ki so bistveni in odločilni za zakonito in pravilno odločbo. Upoštevanje navedenega načela pomeni, da se organ, ki vodi upravni postopek, ne more omejiti samo na tista dejstva in okoliščine, ki jih navaja stranka in so njej v korist, ampak mora z namenom ugotovitve materialne resnice izvesti ugotovitveni postopek tako, da tudi po uradni dolžnosti (preiskovalno načelo) odredi (ali pridobi) izvedbo vsakega dokaza relevantnega za rešitev zadeve.

15. Po presoji sodišča tožena stranka določbe 8. člena ZUP v konkretnem upravnem postopku ni upoštevala, saj je v celoti sledila navedbam prosilca za BPP in svojo odločitev oprla na sodbo priloženo prošnji, št. P 38/2002. Prav tako je po presoji sodišča tožena stranka opustila ugotavljanje ali gre oziroma ali obstoji pravno pomembno dejstvo, ki bi lahko njeno odločitev v smislu zgoraj navedenega načela spremenilo. Tožena stranka bi namreč morala ugotoviti, ne glede na spisu priloženo poročilo odvetnika B.B. z dne 25. 5. 2017, ki ga je izdelal v skladu z odločbo št. Bpp 752/2017, ali je sodba, št. P 38/2002, edini dokaz za utemeljenost prosilčeve prošnje za dodelitev BPP, s katero je želel vložiti izvršilni predlog in zahtevek o začasni odredbi in s tem preprečiti izselitev iz stanovanja v Č. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka prvenstveno ugotoviti, ali je bila sodba v zadevi št. P 38/2002 realizirana, toliko bolj zaradi podatka, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe (7. točka), da pred Okrajnim sodiščem v Celju poteka izvršilni postopek, št. In 229/2010, ki se nanaša na izpraznitev stanovanja, ki je predmet izvršilnega postopka. Gre za postopek in sklep, s katerega vsebino je sodišče seznanila tožeča stranka v tem upravnem sporu in tožbi priložila sklep Višjega sodišča v Celju, št. I Ip 197/2017, zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine in izterjave 362,84 EUR s pp, ki jo je zoper dolžnika A.A. vložilo Ministrstvo za obrambo. V tej zadevi je Višje sodišče v Celju presojalo utemeljenost dolžnikove pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju, št. 0052 In 229/2010 z dne 7. 4. 2017 in dolžnikovo pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki je ugovor dolžnika po izteku roka in predlog za odlog izvršitve zavrnilo. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja ugotovitev, da je iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju, št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Cp 1748/03 z dne 24. 3. 2005, upnik res dolžan zagotoviti sočasno, z izpraznitvijo stanovanja na naslovu Č., vselitev v prejšnje zasebno stanovanje v C. in da je upnik zatrjeval in dokazoval, da je to svojo obveznost izpolnil s sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje v Č. Višje sodišče je v obrazložitvi tega sklepa ugotovilo, da ni sporna dolžnost sočasne izpolnitve na podlagi sodbe, št. P 38/2002, do katere pa ni nikoli prišlo, ker je upnik z dolžnikom v letu 2006 sklenil najemno pogodbo za to stanovanje, ki jo je dolžnik podpisal, kar seveda pomeni, da je bila dolžnikova pravica iz sodbe iz leta 2003 oziroma 2005 s tem že realizirana oziroma je upnik dokazal, da je svojo vzajemno obveznost dolžniku izpolnil na drug način.

16. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka, ki se je sklicevala na tek izvršilnega postopka In 229/2010, to dejstvo oziroma dokaz, na katerega je oprla svojo odločitev, presoditi oziroma preveriti, ali so prosilčeve navedbe v prošnji utemeljene (s stopnjo verjetnosti) oziroma podprte z ustreznimi dokazili. Ker tožena stranka presoje dokazov, na katerih temelji izpodbijana odločitev, ni izvedla v skladu s pravili ZUP, je po presoji sodišča njena odločitev oprta na nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo, relevantne določbe ZBPP.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki, da opravi ponoven postopek.

K točki II izreka:

18. Stranka z interesom v tem upravnem sporu je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče upoštevaje določbo 22. člena ZUS-1 ugotavlja, da je A.A. izkazoval pravni interes, da v tem upravnem sporu uspe tožena stranka (prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato je moralo sodišče njegovo zahtevo, upoštevaje odločitev v obravnavani zadevi, ob uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP zavrniti.