Jedro

Dopis sklenitelja zavarovanja zavarovalnici naj zavarovalnino izplača njemu in ne tretjemu, ne pomeni preklica pogodbe v korist tretjega.

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko obvezalo, da mora plačati tožeči stranki D. L. 7.500 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju N. d.d. L. na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 8.12.1993 dalje do plačila in sicer v tolarski protivrednosti po obrestni meri, po kateri N. d.d. L. obrestuje devizne vloge na vpogled. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 116.401,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1999 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, torej iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi zatrjuje, da je dejstvo, da polica ni bila podpisana in da sta pogodbeni stranki svojo obveznost izpolnili. Kljub temu pa sodišče ni v zadostni meri upoštevalo namena, zaradi katerega je oblika pri zavarovalnih pogodbah predpisana. Iz določila 1. odst. 902. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) jasno izhaja, da mora biti polica podpisana s strani obeh pogodbenih strank. Zavarovanje med podjetjem L. iz L. in toženo stranko v korist tožnice je potrebno presojati v skladu z določili čl. 149 ZOR in naslednjimi. Iz 1. odst. 150. čl. ZOR je razbrati, da pogodbenik, ki si je izgovoril korist za tretjega, to lahko prekliče ali spremeni vse dokler tretji ne izjavi, da sprejema tisto, kar je v pogodbi izgovorjeno. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, da je bila dana izjava s strani podjetja L., s katero je pozvalo toženo stranko naj izplača zadevno zavarovalnino na račun podjetja. Upoštevaje navedeno tožena stranka ocenjuje, da je podjetje L. z dopisom z dne 8.11.1993 preklicalo pogodbo v korist tretjega.

Pritožba ni utemeljena.

Nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar pritožba tudi priznava, da polica ni bila podpisana. Polica pa je dokaz, o sklenjeni zavarovalni pogodbi (901. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilno stališče o konvalidaciji zavarovalne pogodbe saniranju oblične pomanjkljivosti z realizacijo. Gre za popolno izpolnitev obveznosti obeh pogodbenih strank, kot to zahteva 73. čl. ZOR, plačilo premije in izplačilo zavarovalnine, čeprav je tožena stranka zavarovalnino izplačala podjetju L. in ne tožeči stranko kot bi to po zavarovalni pogodbi morala storiti. Res je, da je zavarovalna pogodba najpogostejši primer pogodbe v korist tretjega, s tem se pritožbeno sodišče strinja. Tudi to drži, da pogodbenik, ki si je izgovoril korist za tretjega, jo lahko prekliče ali spremeni vse dokler tretji ne izjavi, da sprejema tisto, kar je v pogodbi dogovorjeno v njegovo korist (1. odst. 150. čl. ZOR). Ne drži pa pritožbena trditev, da je preklic podjetja L. izkazan že z dopisom, katerega je to podjetje poslalo toženi stranki. Iz tega dopisa le izhaja naj tožena stranka zavarovalnino izplača na račun podjetja. Ta dopis pa ne pomeni preklica v smislu določil 150. čl. ZOR, kot napačno trdi pritožba.

Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo za tem, ko je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.