Jedro

Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka (v celoti) najmanj preuranjeno ugodilo. Pri tem ni upoštevalo, da v pravico do tedenskega počitka posega samo konkretna naloga, ki jo je treba opraviti prav na ta dan po odredbi oziroma ukazu nadrejenega.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača odškodnino za neizrabljene dni tedenskega počitka v višini 3.248,64 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2016 do plačila in ji povrne pravdne stroške v celoti.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožnici prisodilo odškodnino v neto znesku; takšen izrek je v nasprotju z veljavno ureditvijo in neizvršljiv. V okviru dokaznega postopka ni ugotavljalo, katero konkretno nalogo je tožnica na posamezni dan opravljala. Toženka je predložila evidence, iz katerih je razvidno, da so bili dnevi tedenskega počitka načrtovani in dejansko zagotovljeni. Tožnica evidencam ni ugovarjala. Za noben dan ni podala konkretnih navedb. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi tožnice in priče A. A., ki ga je sama predlagala. Priči B. B. in C. C. tožničinih navedb nista potrdila. Dopuščanje možnosti, da je v nedeljo opravila določeno nalogo, še ne pomeni, da je delo opravljala. Zgolj dejstvo, da se je v nedeljo nahajala v pisarni, še ne pomeni, da je delo opravljala, in še manj, da ji je bilo delo odrejeno. Upoštevaje hierarhično ureditev bi ji delo lahko odredil le nadrejeni. Ugotovitve v izpodbijani sodbi so pavšalne; dejansko stanje ni zadostno ugotovljeno. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora delavec dokazati, da je delo dejansko opravljal (sklepi VIII Ips 65/2019 z dne 25. 2. 2020, VIII Ips 32/2019 z dne 19. 11. 2019, VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020), in sicer delo po odredbi (ukazu) nadrejenega (sodba VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018). Sodišče prve stopnje bi moralo šteti evidence za verodostojne, sploh glede na časovno oddaljenost (sedem let), ne pa verjeti izpovedi priče A. A., ki se ni spomnil, katere dneve je tožnico videl v pisarni. Tožnica je delo opravljala samoiniciativno, kar še posebej velja za vročanje pošte ob nedeljah. Takrat glavna pisarna ni obratovala oziroma je bil v njej dežuren nekdo drug; enako delo kot tožnica je opravljala še D. D. Glede ER-8 obrazcev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj so bili izredni dogodki oziroma poškodbe, ki bi izpolnjevanje zahtevali. Spregledalo je izpoved priče B. B., da so bili takšni dogodki trije ali štirje. V izpodbijani sodbi je izpostavilo le 26. 10. 2014, pri čemer ni upoštevalo, da je bilo treba naloge, za katere je bila zadolžena tožnica, opraviti vnaprej. Zmotno je upoštevalo dejstvo, da so se tedenski načrti dela razlikovali od evidenc. Splošno znano je, da tedenski načrti dela ne odražajo nujno realizacije. Tožnici je toženka tedenski počitek zagotovila, če je na te dneve opravila kakšno nalogo, jo je samoiniciativno, kar v njeno pravico ne posega. Izpodbijana odločitev je najmanj preuranjena. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V kratkem odgovoru na pritožbo tožnica prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev. Prisoja odškodnine v neto znesku je zakonita. Na podlagi pravilne in vestne ocene dokazov je pravilno ugotovilo, da narava tožničinega dela na mednarodni misiji, zlasti upoštevaje delo v glavni pisarni v zvezi z vodenjem številčnega stanja in pripravo dokumentacije ob izrednih dogodkih, ni omogočala izrabe tedenskega počitka. Pravilno je štelo, da predložene evidence niso verodostojne. Upoštevalo je izpovedi tožnice in prič B. B., A. A. ter C. C., ki so potrdili neverodostojnost evidenc. Tožnica je na misiji opravljala administrativno tehnične naloge, vsak dan je morala do 9.00 ure javiti številčno stanje, kar ji je vzelo med pol in tri četrt ure. Že zaradi navedenega je šteti, da ji tedenski počitek ni bil zagotovljen. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi glede nepravilnosti odločitve, da je tožnica upravičena do plačila neto zneska odškodnine, pri čemer ne gre za vprašanje izvršljivosti sodne odločbe, ampak pravilne uporabe materialnega prava. V novejši sodni praksi je uveljavljeno stališče, da sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delodajalec glede na prisojene zneske dolžan plačati davke in prispevke, saj je to ob izplačilu prejemka stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov.1 Obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov v času odločanja o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavke, tožnice) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.; prvi odstavek 283. člena Zakona o davčnem postopku, ZDavP-2). Zahtevek glede davkov in prispevkov je tako preuranjen (311. člen ZPP).

7. Tožnica je s tožbo, v kateri je navedla, da je bila na mednarodni misiji od 17. 10. 2014 do 29. 4. 2015 razporejena na dolžnost vojak za administrativno tehnične zadeve in da je delo opravljala vse dni v tednu, in sicer naloge glavne pisarne, administrativne naloge, vročanje sodnih pošiljk, vodenje številčnega stanja za Slovensko vojsko in številčnega stanja za nacijo Italija, vodenje evidenc za pripadnike Slovenske vojske in tako dalje, po ukazu poveljnika Nacionalnega podpornega elementa (NPE) B. B., uveljavljala zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka. Pri zahtevku za plačilo odškodnine v višini 3.248,64 EUR je izhajala iz več opravljenega dela, ko bi izrabila tedenski počitek; za vsak dan je zahtevala plačilo v višini plače za osem ur dela. Toženka je njene navedbe konkretizirano prerekala z navedbo datumsko opredeljenih dni, ko je tožnica izrabila tedenski počitek (navedla je, da bi bila tožnica glede na trajanje misije upravičena do 24 dni tedenskega počitka; za toliko dni tožnica vtožuje odškodnino; zagotovljenih pa ji je bilo 26 dni tedenskega počitka).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vsakodnevno (tudi ob nedeljah oziroma, ko bi izrabila tedenski počitek) vodila evidenco številčnega stanja; da je navedena naloga trajala med pol in tri četrt ure. Ugotovilo je še, da je občasno ob nedeljah tožnica vročala pošto, v zvezi z izrednimi dogodki, izpolnjevanjem potnih nalogov in obrazcev ER-8 pa je le povzelo izpovedi tožnice ter prič, ni pa jih dokazno ocenilo. Izpostavilo je določene dneve (26. 10. 2014, 9. 11. 2014, 8. 3. 2015, 26. 4. 2015), ko je zaradi izpovedi priče, nepredložitve evidenc ali vsebine tedenskega načrta štelo, da predložene evidence, ki jih je sicer tožnica podpisala, ne odražajo realnega stanja glede izrabe tedenskega počitka. Na podlagi navedenega in upoštevaje dosegljivost je ob zmotni materialnopravni presoji, da že vsak poseg v pravico do tedenskega počitka utemeljuje zahtevek za plačilo odškodnine, kot da bi delavec delo opravljal osem ur, zahtevku ugodilo v celoti.

9. Člen 156 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člen Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) urejata pravico do tedenskega počitka. Kot utemeljeno opozarja toženka v pritožbi, je za presojo, da vojaku na mednarodni misiji, kot je tožnica, ni bil omogočen tedenski počitek, bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti.2 Zgolj ugotovitev, da je bila tožnica dosegljiva in da je morala po potrebi opraviti kakšno nalogo, še ne pomeni, da je dejansko opravljala delo.3 Poleg tega je glede na to, da tožnica uveljavlja odškodnino zaradi opravljenega dela na dneve, ko bi ji pripadal tedenski počitek, bistveno, koliko dela je opravila. Le za ure dela je njen zahtevek utemeljen, ne pa pavšalno za osem ur na dan.4

10. Izpodbijana odločitev je materialnopravno zmotna; sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka (v celoti) najmanj preuranjeno ugodilo. Pri tem ni upoštevalo, da v pravico do tedenskega počitka posega samo konkretna naloga, ki jo mora pripadnik Slovenske vojske opraviti prav na ta dan po odredbi oziroma ukazu nadrejenega. S tem v zvezi se ni opredelilo do toženkinih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da je bil v nedeljo v NPE določen dežurni (navedba glede D. D. je kot pritožbena novota neupoštevna; prvi odstavek 337. člena ZPP), in ni ugotavljalo, kateri izredni dogodki so zahtevali tožničino delo, kar predvsem velja za vročanje pošte, izpolnjevanje ER-8 obrazcev in izdajo potnih nalogov. Poleg tega ni upoštevalo, da zaradi določenih neskladnosti še ne pomeni, da so evidence v celoti neverodostojne (toženka je celo navedla, da je tožnici zagotovila dva dodatna dneva tedenskega počitka).

11. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženke ugodilo, na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj, ne le ugotovi konkretne naloge, ki jih je tožnica (po ukazu nadrejenega; sama je navedla, da ji je naloge odrejal B. B.) opravljala na dneve, ko bi izrabila tedenski počitek, ampak predvsem, koliko ur so te naloge trajale oziroma koliko ur je na posamezni dan opravljala delo.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba glede za odločitev bistvenih dejstev v pomembnem, širšem sklopu na novo oblikovati dokazno oceno in po potrebi dopolniti dokazni postopek, namen instančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo huje kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za tožnico, ki ima prebivališče izven sodnega okrožja Ljubljana, bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Mariboru bolj ekonomična.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sodbi VSRS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, VIII Ips 68/2019 z dne 19. 10. 2021, sodba in sklep VSRS VIII Ips 88/2019 z dne 9. 11. 2021. 2 Sklepi VSRS VIII Ips 32/2019 z dne 19. 11. 2019, VIII Ips 65/2019 z dne 26. 2. 2020, VIII Ips 18/2020 z dne 9. 6. 2020. 3 Sklep VSRS VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020; podobno sklep VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020 – QRF. 4 Sklep VSRS VIII Ips 41/2022 z dne 31. 1. 2023.