Jedro

Voznik avtomobila je nasproti pešcu odškodninsko odgovoren ne glede na to, ali je s svojo vožnjo kršil cestnoprometne predpise oziroma ali mu je moč v tem oziru očitati malomarnost (krivdo).

Pogoj razbremenitve objektivne odškodninske odgovornosti voznika (imetnika vozila) je postavljen zelo visoko (najvišje). Komplementarno temu je enako visoko postavljeno merilo potrebne skrbnosti, ki se od njega pričakuje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6.1.2014: - odločilo, da sta dolžna toženca tožniku nerazdelno plačati znesek 16.249,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2010 dalje do plačila, v višjem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo (vse I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati 2.195,08 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in prvotoženka.

3. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (posledično pa tudi zoper odločitev o stroških) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi (vse s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje naj bi napačno ocenilo, da je do trka prišlo izven prehoda za pešce v smeri proti Š. Iz fotografije št. 3 (na list. št. 15) naj bi bilo jasno razvidno, da je bila površina, kjer je prehod za pešce, prehodna iz obeh strani ceste. Ni logično (kot je prikazano na policijski skici), da bi tožnik prečkal cesto 16 m stran od prehoda v smeri Š., saj tam ceste zaradi gradbenega materiala, strojev in traku (vrvica z zastavicami), kot je razvidno iz fotografij 1, 2 in 3, ni bilo mogoče prečkati. Bilo bi tudi povsem nesmiselno, da bi si tožnik pot podaljševal v smeri Š., ko pa je bil namenjen v dom, ki se nahaja v nasprotni smeri, to je ravno v smeri svoje hoje preko prehoda za pešce. Ni verjetno, da bi izbral drugačno pot kot tisto, ki mu je bila najbližja, to pa je pot preko prehoda za pešce. Iz sodbe ni razvidno, kje konkretno je mesto trčenja in koliko je oddaljeno od prehoda za pešce. Ugovarja, da je hodil po prehodu za pešce in da je bilo tam tudi trčenje. Razlogi v sodbi si v tem oziru nasprotujejo, saj, če bi cesto res prečkal pri vertikalni tabli, ki se nahaja le 3 m od prehoda za pešce, potem ne bi moglo priti do trčenja v bližini obstanka vozila (to je približno 16 m od prehoda za pešce). Namenjen je bil v dom (in sicer v smeri trgovine I.) in ne v Š. V pripravljalnih vlogah z dne 29.6.2013 in 25.8.2014 je grajal mnenje izvedenca C. in terjal dopolnitev mnenja ter konkretne odgovore zaradi odprave nejasnosti in nelogičnosti, a sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo niti ni ugodilo njegovemu predlogu za postavitev tretjega izvedenca, ki ga je podal v vlogi z dne 24. 9. 2013. Iz sodbe ni razvidno, zakaj sodišče tem dokaznim predlogom ni ugodilo, saj je bilo to potrebno glede na to, da je mnenje izvedenca C. v nasprotju z mnenjem izvedenca P. Priča S. M. je jasno potrdila, da je B. videla nesrečo točno na prehodu za pešce (tako kot je zapisano v pisni izjavi B.), zaradi česar ni jasno, zakaj sodišče tega dejstva ne sprejema. Toženec je na glavni obravnavi sam povedal, da je tožnika zaznal nenadoma in da je ta tako rekoč stopil v njegov avto. To kaže, da ga je opazil šele takrat, ko ni mogel več reagirati. Če je temu tako, potem ni mogel zavreti pravočasno in je vanj trčil s hitrostjo, kot jo je imel pred zaviranjem (ta pa je po njegovih lastnih besedah znašala 40 km/h). Ob predpostavki, da je hitrost v fazi trka znašala 40 km/h, pa je celo izvedenec C. mesto trčenja določil v neposredno bližino prehoda za pešce. Pri omenjeni hitrosti bi lahko toženec, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, avto zaustavil na razdalji le 28,9 m. Sodišče ugotavlja, da je bila pregledna razdalja manjša od 30 m, ne navede pa koliko točno je znašala. Ker te ugotovitve v sodbi ni, ni mogoče trditi, da je toženec svojo hitrost prilagodil razmeram na cesti oziroma vidljivosti. Tožnik opozarja, da je bilo vprašanje konkretne preglednosti oziroma vidljivosti v postopku nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni upoštevalo njegovih pripomb iz vloge z dne 25.8.2013. Tako je ostala nepojasnjena izvedenčeva nelogična trditev, da bi voznik lahko pešca v najboljših tehničnih zmožnostih zaznavanja v nočnih pogojih vožnje zaznal le na razdalji 30 m, kjer snop zelo dobro osvetljuje vozišče, čeprav je snop kratkih luči potrditvah izvedenca dolg vsaj 60 m. Izvedenec tudi ni odgovoril na vprašanje, na kolikšni razdalji je bilo mogoče zaznati pešca, ki bi v desni roki nosil belo plastično vrečko, ki odbija svetlobo. Sodišče je odsotnost izvedenčevega odgovora nadomestilo z lastno nedokazano laično trditvijo, pri čemer pa je spregledalo, da ravno fotografija št. 7 jasno prikazuje, da bela vrečka, ki leži na cesti, izredno močno (tako kot registrske tablice) odbija svetlobo. Ob ugotovitvi, da prehod za pešce ni bil osvetljen z javno razsvetljavo in ob očitnem dejstvu, da javna razsvetljava ni zagotavljala dobre osvetljenosti, je jasno, da je bil toženec skladno z 61. členom ZVCP dolžan že pred prehodom za pešce vključiti in voziti z dolgimi lučmi. Ne drži zaključek sodišča, da bi moral slednji šele po izhodu iz križišča vključiti dolge luči. Kršitev 61. člena ZVCP je v vzročni zvezi z nezgodo. Če bi toženec vozil z dolgimi lučmi, bi znašala preglednost vsaj 38 m, kar bi povsem zadoščalo, da bi lahko pred tožnikom pravočasno ustavil svoje vozilo celo v primeru, če bi vozil s hitrostjo 50 km/h. Ker je toženec vozil s kratkimi lučmi, je bila preglednost ustrezno manjša, tej okoliščini pa ni prilagodil svoji hitrosti, kot zahteva 30. člen ZVCP. Toženec je kršil tudi 45. člen ZVCP in 46. člen ZVCP. Sporno križišče je najbolj obremenjena prometnica v mestu. Tožencu kot domačinu pa je bilo to povsem znano, zaradi česar je bil dolžan še toliko bolj pozorno voziti skozi križišče ter svojo hitrost prilagoditi značilnostim naselja in razmeram na cesti. Tožnik sam ni v ničemer prispeval k nastanku nezgode. V nadaljevanju navaja, kako naj bi takrat ravnal oziroma postopal. Sodišče naj bi odškodnino za nepremoženjsko škodo določilo bistveno prenizko. Upoštevajoč intenzivnost bolečin, kot so opisane in ugotovljene v izvedenskem mnenju dr. B., bi primerna odškodnina iz tega naslova znašala vsaj 19.000,00 EUR. Sodišče tudi nepravilno navaja zgolj enkraten zlom desne noge, saj je dejansko šlo za večkratni zlom desne stegnenice. Kljub temu, da je podrobno povzelo ugotovitve izvedenca glede primarnega in sekundarnega strahu, pa sodišče teh ugotovitev ni ustrezno ovrednotilo, zlasti v zvezi s sekundarnim strahom. Primerna odškodnina bi iz tega naslova znašala vsaj 3.000,00 EUR. Sodišče je tudi bistveno podcenilo težo duševnih bolečin, ki jih je trpel, jih trpi oziroma jih bo trpel zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V nadaljevanju navaja, kako naj bi se te kazale. Za te duševne bolečine mu gre odškodnina, ki jo je zahteval v tožbi v višini 23.000,00 EUR. Brezpredmetna naj bi bila navedba sodišča, da je fizične bolečine in nevšečnosti upoštevalo v okviru odmere odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neprijetnosti v času zdravljenja, saj je jasno, da gre za dve različni odškodninski postavki in da z odškodnino za duševne bolečine tožnik ne uveljavlja telesnih bolečin in neprijetnosti v času zdravljenja. Okorna hoja z berglami in spodrsavanjem nog predstavlja hudo obliko skaženosti, zato je tožnik upravičen do samostojne odškodnine v višini 3.000,00 EUR, ki je ni mogoče umestiti med druge odškodninske postavke, ki jih omenja sodišče. 4. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

5. Prvotoženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v točki I. in II. spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Ocena sodišča prve stopnje, da naj bi drugotoženec k prometni nezgodi prispeval v 60 % deležu, naj bi bila nepravilna. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi s postopanjem tožnika, prav tako kaj naj bi tožnik sam izpovedal. Ni moč se strinjati z navedbo sodišča, ki dopušča možnost, da bi sedaj že pokojna B., kakor je to trdil tožnik, lahko videla nesrečo, saj je bila od kraja samega trčenja oddaljena najmanj 100 m, bila pa naj bi (stara čez 90 let) na balkonu v nočnem času in ob močnem deževju. V nadaljevanju pritožnica navaja, kaj naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo glede postopanja drugotoženca. Sodišče prve stopnje naj bi ugotovilo, da drugotoženec ni krivdno odgovoren za nastanek prometne nesreče, saj mu ni mogoče očitati vožnje v nasprotju s katerimkoli določilom ZVCP. Opozarja, da zakon omogoča oprostitev objektivne odgovornosti, in se sklicuje na vsebino drugega odstavka 153. člena OZ. Tekom izvedenega dokaznega postopka naj bi bilo strani tožencev to dokazano, vse to pa je navedeno tudi v obrazložitvi sodbe. Zato naj bi si bila izrek in obrazložitev sodbe kontradiktorna. Dokazano je bilo, da je do škode prišlo izključno zaradi dejanja tožnika, saj je cesto prečkal izven prehoda za pešce (in sicer na delu ceste, ki je bil neosvetljen). Edini očitek, na katerega sodišče prve stopnje opira odgovornost drugotoženca, je ta, da zanj pešci ob tej cesti in v obravnavanem času nikakor niso nepričakovani in da bi moral s tem pri vožnji računati. Vendar to ne more biti temelj za podano odgovornost, saj očitek, da pešci niso nepričakovani na cestišču, pravzaprav ni očitek. Dokazano bi mu moralo biti nedvomno tudi neko protipravno ravnanje, kar pa mu ni bilo (kaj takega iz obrazložitve sodbe tudi ni moč ugotoviti). Nobenemu vozniku v razmerah, kot so bile, ni moč očitati, da bi lahko na takšnem delu ceste in v tistem času pričakoval človeka na cesti (toženca sta dokazala, da se drugotoženec ni mogel izogniti posledicam tožnikovega ravnanja). Odškodnina za nepremoženjsko škodo naj bi bila odmerjena previsoko in v nasprotju s sodno prakso. Tožnik je sicer utrpel telesne bolečine in neugodnosti, vendar zagotovo ne v prisojeni višini. Sodišče naj bi tudi napačno ocenilo, da je tožnik utrpel intenziven primaren strah, saj je slednji ves čas postopka trdil, da je zadnje česar se spomni močno cviljenje gum in udarec v desno nogo (in da se nič ne spominja, kaj se je dogajalo po tem). Tudi sekundarni strah naj bi bil sicer prisoten, vendar ne v višini, kot je bila dosojena. Glede odškodnine prisojene za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožnica poudarja, da je tožnik danes star 90 let, že pred nesrečo pa je bil zaradi nemožnosti samostojnega življenja oskrbovanec doma upokojencev in ni bil več samostojen. Malo je verjetno (čeprav je sodišče temu sledilo), da je še vedno opravljal razna kmečka dela na kmetiji, kamor je odhajal. To tudi ni življenjsko logično, saj sicer ne bi potreboval 24 urne oskrbe v domu upokojencev. Glede skaženosti pritožnica poudarja, da ta pri tožniku ni podana. Podan naj bi bil le kozmetični defekt, za kaj takega pa mu odškodnina ne gre. Iz predhodno navedenih razlogov naj bi bili napačni tudi odločitvi glede prisojene odškodnine za materialno škodo v višini 2.282,01 EUR in o stroških.

6. Tožnik in drugotoženec na pritožbo nista odgovorila.

V zvezi s tožnikovo pritožbo:

7. Sodišče prve stopnje je v okviru 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je lahko upravičeno zaključilo, da je do prometne nezgode v konkretnem primeru prišlo izven prehoda za pešce v smeri proti Š. oziroma v bližini obstanka drugotoženčevega vozila. Obrazložitev je natančna, konsistentna ter posledično prepričljiva in je tožnik s pritožbenim izpostavljanjem nerelevantnih okoliščin tudi približno ne omaje. Prav to velja npr. za pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da naj bi bila površina, kjer je prehod za pešce, prehodna iz obeh strani ceste (kar naj bi bilo razvidno iz fotografije št. 3, ki so jo naredili policisti). Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo, da je bilo gradbišče tudi na obeh pločnikih, ki mejita na del cestišča, kjer je prehod za pešce. A okoliščina, da naj bi bilo na tem mestu cestišče vseeno moč prečkati, prav v ničemer ne izpodbije zaključka (sodišča prve stopnje), kje je tožnik cestišče takrat dejansko prečkal. Zaključki sodišča prve stopnje se opirajo tako na ugotovitve policistov, ki so nezgodo obravnavali, kot na ugotovitve obeh v postopku angažiranih izvedencev cestnoprometne stroke. Ob tem, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da na mestu, kjer naj bi cestišče dejansko prečkal, tega ne bi bilo možno (kar poskuša tožnik v pritožbi doseči z neprepričljivim oporekanjem ugotovitvam policistov), pa pritožba ne uspe prepričati niti s poudarjanjem, češ da naj bi bilo nesmiselno, da naj bi tožnik (ker je bil namenjen v dom) pot podaljševal v smeri Š. Okoliščina, od kje je takrat prihajal oziroma kam naj bi šel, je sama po sebi nerelevantna (nezadostna). Enako velja za okoliščino, zakaj je cestišče prečkal tam, kjer ga je. V predmetnem postopku je bilo namreč moč na podlagi različnih okoliščin (npr. mesto obstoja drugotoženčevega vozila in tožnika po trku, poškodb tožnika kot tudi drugotoženčevega vozila) brez dvoma (kot je to storilo sodišče prve stopnje) zaključiti, da je tožnik cestišče prečkal izven prehoda za pešce. In to je v predmetni zadevi edinole pomembno. Tudi sicer je tožnik ob svojem zaslišanju v predmetni pravdi dne 19.10.2012 povedal, da se je takrat vračal iz smeri R. (torej B.) proti Domu upokojencev (1).

8. Prav tako ne drži, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kje konkretno naj bi bilo mesto trčenja in koliko naj bi bilo oddaljeno od prehoda za pešce. Sodišče prve stopnje je v okviru 7. točke obrazložitve (glej 6. in 7. stran sodbe) ustrezno pojasnilo tudi to. Tudi sicer ni bistveno, koliko točno se mesto trčenja nahaja stran od prehoda za pešce, ampak predvsem sama okoliščina, da tožnik cestišča ni prečkal na prehodu in da je do trčenja prišlo izven le-tega. Neprepričljivi so tudi očitki glede (domnevno) nasprotujočih si razlogov v tem delu. Na katerem mestu naj bi sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožnik cesto prečkal pri vertikalni tabli, ki se nahaja le tri metre od prehoda za pešce, ni razvidno (2). Skratka tožnikovi očitki o domnevnih nelogičnostih oziroma nasprotujočih si razlogih sodišča prve stopnje nikakor ne držijo. Pritožbeno sodišče zato nima popolnoma nobenega razloga za dvom v zaključke sodišča prve stopnje, da je tožnik takrat postopal v nasprotju s 95. členom ZVCP-1 (3). Pritožnik nadalje ne pojasni, v čem naj bi si ugotovitve izvedencev cestnoprometne stroke C, in P. med seboj nasprotovale. Z ozirom na njune ugotovitve (pojasnila) nadalje ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče prve stopnje sledilo tožnikovemu predlogu po postavitvi (še) tretjega izvedenca cestnoprometne stroke. Tudi sicer je tožnik v svoji vlogi z dne 24.9.2013 tak predlog podal zgolj „po potrebi“, česar pa ni moč šteti za ustrezen (upošteven) dokazni predlog. Izvedba določenega dokaza ne more biti predlagana „po potrebi“. Izvedenec C. je v dopolnitvi svojega mnenja z dne 30.7.2014 izčrpno odgovoril na tožnikove pripombe, zaradi česar tudi ni bilo nobene potrebe po nadaljnjem dopolnjevanju njegovega mnenja. Sodišče prve stopnje pa je v okviru prvega odstavka na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj ni bilo moč slediti pisni izjavi D. B. 9. Povsem pavšalno oziroma neprepričljivo je tudi pritožnikovo sklicevanje na drugotoženčevo izpovedbo glede tega, s kakšno hitrostjo naj bi vozil pred trčenjem oziroma kako naj bi zaznal tožnika. Že sodišče prve stopnje je opozorilo na okoliščino, da sta tako tožnik kot drugotoženec omenila (4), da je slednji v trenutku, ko je zagledal tožnika, močno zavrl, kar pomeni, da je zmanjšal svojo dotedanjo hitrost. To okoliščino je v svoji dopolnitvi mnenja z dne 30.7.2013 (glej list. št. 141 in 142) omenil tudi izvedenec C. Še pred tem pa je v svojem osnovnem mnenju obrazložil, da že sama poškodba, ki jo je ob nezgodi utrpel tožnik, dokazuje, da naj bi bila trčna hitrost drugotoženčevega vozila manjša od 40 km/h (glej list. št. 113). Zato je pritožbeno razglabljanje o tem, pri kakšni hitrosti bi lahko toženec avto zaustavil v primeru, da je hitrost v fazi trka znašala 40 km/h, brezpredmetno (hipotetično).

10. Pavšalno (neobrazloženo) pa tudi nebistveno je pritožbeno navajanje oziroma očitek, da sodišče prve stopnje ni opredelilo, kakšna je bila takrat točna pregledna razdalja (ampak zgolj da je bila manjša od 30m) in da zato ni moč trditi, da je drugotoženec svojo hitrost prilagodil razmeram na cesti (oziroma vidljivosti). Ta okoliščina v ničemer ne vpliva na ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik tisti, ki je v nasprotju s predpisi prečkal cestišče. Enako velja za (soroden) očitek, da v postopku ni bilo razjasnjeno vprašanje konkretne preglednosti oziroma vidljivosti (in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih pripomb iz vloge z dne 25.8.2013). Zakaj naj bi bila ugotovitev izvedenca C., da bi voznik lahko pešca v najboljših tehničnih zmožnostih zaznavanja v nočnih pogojih zaznal le na razdalji 30 metrov (čeprav je snop kratkih luči po njegovih besedah dolg vsaj 60m), nelogična, ni jasno (oziroma ustrezno pojasnjeno). Omenjeni izvedenec je v svoji dopolnitvi izvedenskega mnenja (glej list. št. 136) omenil, da v nočnih pogojih vožnje na zaznavanje najbolj vpliva svetlobni tok prižganih žarometov vozila, ki pri prižganih kratkih lučeh sega vsaj do 60 metrov daleč, a hkrati poudaril, da vozišče zelo dobro osvetljuje na razdalji do 30 metrov (zaradi česar naj bi bilo moč oceniti, da bi voznik pešca lahko zaznal le na razdalji 30 metrov ali manj). V tej zvezi je neustrezno tudi sklicevanje na belo plastično vrečko, ki naj bi jo takrat nosil tožnik. Sodišče prve stopnje je v okviru 7. točke obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da takšne vrečke ni moč šteti za odsevno telo, zaradi katerega bi bil tožnik v prometni situaciji, ko je bilo temno, deževno in ob svetlobnih telesih v smeri proti S., v prometu bolj viden kot sicer. Vztrajanju, da temu ni tako (enak kot ostalim „ponujenim“ argumentom), ni moč slediti, saj primerjava bele polivinilaste vrečke z odsevnimi telesi, ki so za takšne razmere predvidene, (povsem izkustveno) ne zdrži. 11. Pritožbeni očitek, da naj bi bil drugotoženec iz razloga, ker prehod za pešce ni bil osvetljen z javno razsvetljavo, oziroma dejstva, ker javna razsvetljava ni zagotavljala dobre osvetljenosti, dolžan v skladu z 61. členom ZVCP-1 že pred prehodom vključiti in voziti z dolgimi lučmi, je ne le neupoštevna novota (prvi odstavek 337. člena ZPP) (5), ampak tudi sicer neprepričljiv. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bil dolžan drugotoženec do trenutka, ko je vozil po osvetljenem delu mesta, (v skladu z zakonom) voziti s kratkimi (torej zasenčenimi) lučmi in da je bil dolžan šele, ko je zapuščal križišče in peljal proti neosvetljenemu delu mesta (to je po tem, ko je že prevozil prehod za pešce), po predpisih prižgati žaromete z dolgim snopom svetlobe. To velja ne glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, razvidno iz 7. točke obrazložitve, da sam prehod za pešce neposredno ni bil razsvetljen, ampak da je bilo razsvetljeno le cestišče v smeri od križišča nazaj proti S. Iz teh razlogov je povsem brezpredmetno tudi navajanje oziroma razlaga, na kakšni razdalji bi lahko drugotoženec, če bi vozil z dolgimi lučmi (z žarometi z dolgim snopom svetlobe) ustavil vozilo. Novo (6), pa tudi sicer z ničemer izkazano, je nadalje sklicevanje na domnevne drugotoženčeve kršitve 45. in 46. člena ZVCP-1. Nova (in hkrati hipotetična) je nadalje trditev, da bi, če bi drugotoženec vozil z dolgimi lučmi, preglednost znašala vsaj 38 (bolj verjetno pa kar 75 metrov), kar naj bi povsem zadoščalo, da bi lahko pred tožnikom pravočasno ustavil vozilo (celo v primeru, če bi vozil s hitrostjo 50 km/h). Navajanju, da sam ni v ničemer prispeval k nastanku nezgode, kot tudi ponavljanju, kako naj bi takrat sam postopal, prav tako ni bilo moč slediti, saj je dokazni postopek pokazal, da temu ni tako. Zaključki sodišča prve stopnje so zato v celoti pravilni.

12. Tožnik ne prepriča niti s pavšalnim oporekanjem, da mu je bila za utrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja prisojena prenizka odškodnina. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke dr. B. in določilo primerno odškodnino. Ni jasno, v čem naj bi slednje napačno opredelilo naravo zloma tožnikove desne noge. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja (glej list. št. 169), naj bi tožnik utrpel večkosovni sklepni zlom zgornjega dela desne golenice. Prav to pa v okviru 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Povsem splošen in posledično neprepričljiv je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje neustrezno ovrednotilo izvedenčeve ugotovitve glede okoliščin v zvezi s primarnim in sekundarnim strahom, ki naj bi ga utrpel tožnik. Zgolj vztrajanje na tem, da mu gre višji znesek, ni posebej prepričljiv argument. Omenjanje, da naj bi bil pred nezgodo fizično zelo aktiven, da se je zavedal, da le redna telesna aktivnost zagotavlja zdravo in srečno življenje (zaradi česar naj bi bil njegov strah za izid zdravljenja toliko večji), pa je tudi sicer novo in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). V veliki meri nedopustno novoto predstavlja tudi v tem okviru podana razlaga, kako naj bi se mu poslabšala kvaliteta življenja (opisovanje, čemu vse naj bi se moral odpovedati ter da naj bi mu po nezgodi hudo opešal spomin, kar naj bi ga dodatno vznemirjalo). Višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo iz naslova nepremoženjske škode, ne predstavlja ustrezne satisfakcije le z ozirom na njene posamične zaradi dogodka utrpljene oblike, ampak (predvsem) tudi upoštevaje njen celoten obseg. Z njo je namen iz določbe 179. člena OZ (7) nedvomno dosežen. Sodišče prve stopnje je v okviru 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno poudarilo tudi, da težave, ki jih ima tožnik zaradi dogodka pri hoji, sodijo v okvir ostalih postavk nepremoženjske škode (kar je bilo v konkretnem primeru tudi ustrezno upoštevano) in ne v okvir odškodnine za skaženost. Pravno upoštevne duševne bolečine zaradi fizičnih omejitev (npr. težave, ki jih ima tožnik pri hoji) oziroma posledične uporabe ustreznih pripomočkov (npr. bergel) so lahko le tiste iz naslova (duševnih bolečin zaradi) zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

V zvezi s prvotoženkino pritožbo:

13. Ker je v okviru 7. točke obrazložitve (glej prvi odstavek na 6. strani sodbe) navedlo, da sicer dopušča možnost, da je B., katere izjavo je tožnik predložil, videla nesrečo, da pa ji ni moč slediti v delu, ko navaja, da se je to zgodilo točno na prehodu za pešce, je povsem brezpredmeten pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, zakaj dopušča takšno možnost. V predmetni zadevi ni bilo sporno, da je prišlo do prometne nezgode (oziroma da je drugotoženec z avtomobilom zbil tožnika), ampak v prvi vrsti, kako in na katerem mestu je do nje prišlo. V tem oziru pa sodišče prve stopnje vsebini izjave B. ni sledilo. Zmotna je tudi pritožbena ugotovitev, da naj bi sodišče prve stopnje odgovornost drugotoženca oprlo (zgolj) na očitek, da zanj pešci ob tej cesti in v obravnavanem času niso bili nepričakovani in da bi moral s tem pri vožnji računati. Drugotoženčeva odgovornost nasproti tožniku je objektivna (2. odstavek 131. člen OZ), kar pomeni, da ne temelji na „očitku (8). Voznik avtomobila je namreč nasproti pešcu odškodninsko odgovoren ne glede na to, ali je s svojo vožnjo kršil cestnoprometne predpise oziroma in ali mu je moč v tem oziru očitati malomarnost (krivdo). Za nastanek njegove odgovornosti krivda („očitek“) ni predpostavka.

14. „Očitek“ sodišča prve stopnje predstavlja zgolj podlago njegovemu upravičenemu zaključku, da popolna razbremenitev drugotoženčeve odgovornosti ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je namreč „pravilnost“ njegove vožnje obravnavalo z vidika (s strani tožene stranke uveljavljane) popolne oziroma delne razbremenitve te odgovornosti v smislu drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ. Odgovornost je lahko popolnoma lahko izključena samo ob okoliščinah iz drugega odstavka 153. člena OZ, ki pa v konkretnem primeru, kot prepričljivo ugotavlja (in obrazloži) sodišče prve stopnje, niso podane. Pritožnica s svojim pavšalnim (neprepričljivim) zatrjevanjem, ki kaže na neustrezno razumevanje instituta objektivne odgovornosti (vzpostavljeno za škodo povzročeno s strani obratujočega se motornega vozila), v nasprotno ne prepriča. V kontekst prepričljivo podanih ugotovitev sodišča prve stopnje nedvomno sodi tudi naziranje, da je bil drugotoženec dolžan pričakovati takšno postopanje, kot je bilo v zvezi s tožnikom v konkretnem primeru ugotovljeno. Zaradi visoke škodne nevarnosti, ki ga za pešca ob trku predstavlja obratujoče motorno vozilo, je namreč tudi pogoj za razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti voznika (imetnika vozila) postavljen zelo visoko (najvišje). Komplementarno temu je enako visoko postavljeno merilo potrebne skrbnosti, ki se od njega pričakuje (9). Skratka ugotovitev sodišča prve stopnje, da pešci za drugotoženca v obravnavanih razmerah niso mogli biti nepričakovani, nikakor ne predstavlja očitka, ki bi bil potreben za vzpostavitev njegove odškodninske odgovornosti (kot si to zmotno razlaga prvotoženka), ampak „zgolj“ podlago zaključku, da popolna razbremenitev njegove odgovornosti ne pride v poštev. Upoštevaje vse navedeno pa v konkretnem primeru tudi ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kot to neupravičeno očita pritožnica.

15. Pavšalen in posledično neprepričljiv je pritožbeni očitek, da je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena previsoko oziroma v nasprotju s sodno prakso (da ne ustreza subjektivnim in objektivnim elementom). V nasprotju, s katero sodno prakso naj bi bila odmerjena, pritožnica namreč ne pojasni. Podobno presplošna je npr. tudi navedba, da naj bi tožnik sicer utrpel telesne bolečine in neugodnosti, a ne v višini, kot je to ocenilo sodišče. Z ozirom na same tožnikove navedbe glede obstoja primarnega strahu in v postopku izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je slednji ob samem trku utrpel kratkotrajnejši primarni strah. Okoliščina, da naj bi kmalu po trčenju nato padel v nezavest, pa lahko pomeni le to, da po tem (primarnega) strahu ni mogel več utrpeti (ne pa seveda pred tem). Pritožbene navedbe v zvezi z obstojem sekundarnega strahu oziroma zanj prisojene odškodnine so povsem splošne, kot neprepričljivemu pa ni moč slediti niti zatrjevanju glede (ne)obstoja oziroma obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času nezgode oskrbovanec (doma upokojencev) in ugotovitvijo, da je (na domu, kjer je prej živel) občasno opravljal kmečka dela (kar naj bi predstavljal aktivni način njegovega preživljanja časa), ni nobenega nasprotja. Okoliščina, da je bil v domu upokojencev deležen potrebne oskrbe, namreč ne pomeni, da ni bil zmožen nikakršne telesne oziroma delovne aktivnosti, kot poskuša to neprepričljivo prikazati prvotoženka. Prepričljiva je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj gre tožniku odškodnina iz naslova skaženosti. Pritožbeno vztrajanje, češ da gre zgolj za kozmetični defekt, je (pre)splošno in mu ni moč slediti. Enako pa velja tudi za oporekanje odškodnini prisojeni za materialno škodo in odločitvi o pravdnih stroških.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP). Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ta smer izhaja tudi iz skice, ki jo je predložila prvotožena stranka (in se nahaja v prilogi B9).

(2) To pot (glede na izvajanje del in konfiguracijo) „zgolj“ omenja kot najprimernejšo (najlažjo) za pešca.

(3) Zakon o varnosti cestnega prometa, Ur. list RS, št. 83/2004, s kasnejšimi spremembami.

(4) Glej zapisnik o o glavni obravnavi z dne 19.10.2012 oziroma drugotoženčevo prijavo škodnega primera (priloga B1).

(5) Tožnik je sicer podobne navedbe podal v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 29.11.2012 (in sicer v točki VI), a so bile že te podane prepozne (v nasprotju s prvim odstavkom 286. člen ZPP).

(6) Tožnik je sicer podobne navedbe podal v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 29.11.2012 (in sicer v točki VI), a so bile že te podane prepozne (v nasprotju s prvim odstavkom 286. člen ZPP).

(7) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(8) Utemeljena je z okoliščino, da vožnja (obratovanje) avtomobila v razmerju do pešca (sama po sebi) predstavlja možnost nastanka nesorazmerno velike škode, in ki je zato (tudi po mnenju zakonodajalca) sama za sebe zadosten razlog za vzpostavitev odškodninskega varstva.

(9) V njen okvir pa sodi tudi dolžnost pričakovati ravnanje, kakršno je bilo v konkretnem primeru tožnikovo.