Jedro

Na podlagi določbe 31. člena ZDen ni možno vzpostaviti lastninske pravice na zemljišču v korist upravičencev, ki ob uveljavitvi ZDen niso bili lastniki vrnjenih poslovnih prostorov in niso imeli pravice uporabe na tem zemljišču. Tudi na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZDen vzpostavitev lastninske pravice ni možna, saj so upravičenci lastniki objekta postali šele na podlagi ZDen in to objekta, ki takšen v času podržavljenja ni obstajal, zato na zemljišču niso imeli pravice uporabe. Ker upravičencem ti objekti niso bili podržavljeni, jim v denacionalizacijskem postopku ne bi smeli biti vrnjeni.

V postopku denacionalizacije treba upoštevati, katero nacionalizirano premoženje je bilo upravičencem vrnjeno s predhodnimi (delnimi) denacionalizacijskimi odločbami, ne glede na to ali so bile le-te v zemljiški knjigi pravilno izvršene. Kolikor je namreč do napake prišlo pri vpisu v zemljiško knjigo, ima stranka možnost uveljaviti ustrezna pravna sredstva v tistem postopku, kolikor pa zatrjuje, da je delna odločba z dne 2. 2. 1995 delno nična, ker je ni mogoče izvršiti, pa to lahko uveljavlja v posebnem upravnem postopku in ne v obravnavanem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z dopolnilno odločbo z dne 15. 9. 2010 zahtevo za vračilo parc. št. 741/2 - poslovna stavba v izmeri 25 m2 in dvorišče v izmeri 166 m2, vpisana pri vl. št. 892 k.o. …, v last in posest upravičencev zavrnil (1. točka izreka); odločil, da so upravičenci: pok. A.A., B.B., C.C. in D.D., vsak do idealne ¼, upravičeni do odškodnine za 1/2 dela podržavljene parc. št. 1228/2 - vrt 2 v izmeri 191 m2, vl. št. 892 k.o. …, v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju: SOD), skupaj v višini 319,82 DEM ali vsak 79,95 DEM (2. točka izreka) ter odločil, da je zavezanka SOD dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe obveznice v višini 79,95 DEM izročiti D.D., skrbniku za poseben primer po pok. A.A., preostanek 239,87 DEM ali vsakemu po 79,95 DEM pa B.B., C.C. in D.D. (3. točka izreka).

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo po pritožbi SOD in upravičencev: tožnika, B.B. ter E.E. in F.F. ter G.G. zoper dopolnilno odločbo UE Ljubljana z dne 15. 9. 2010 le-to v 1. točki izreka odpravil ter v 2. točki izreka zavrnil zahtevo za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 741/2 - poslovna stavba izmere 25 m2 in dvorišče izmere 166 m2, vpisane pri vl. št. 892 k.o. …. V obrazložitvi navaja, da so bili predmet celotnega denacionalizacijskega postopka na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč nacionalizirani objekti in zemljišče na parc. št. 86/6 - hiša izmere 471 m2 in parc. št. 1228/2 - vrt 1 izmere 585 m2, skupaj 1056 m2, ki sta bili po podatkih zgodovinskega zemljiškoknjižnega vložka št. 892 k.o. … do deleža 1/2 v solasti H.H. in 1/2 v solasti A.A., C.C., D.D. in B.B., vsakega do 1/8. Po podatkih A2 lista ZK vložka št. 892 k.o. … se je po identifikacijskem seznamu z dne 14. 12. 1960 poočitilo, da sta se parceli št. 1228/2 - vrt in parc. št. 86/6 - hiša, gospodarsko poslopje in dvorišče prenumerirali v parcelo 741 - hiša 315 m2 in vrt 592 m2. Skupna površina obeh parcel se je zmanjšala na površino 907 m2, to je za 149 m2, ki pomeni površino, katere denacionalizacijo v obliki obveznic je upravni organ upravičencu H.H. zavrnil s pravnomočno odločbo z dne 8. 11. 2005 kot del parcele št. 1228/2 zaradi prepozno vložene zahteve za denacionalizacijo te parcele. Takšna skupna površina v izmeri 907 m2 je ostala vse do uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) kot parc. št. 741/2 - stavbišče s poslovno stavbo izmere 25 m2 in dvorišče izmere 166 m2 (skupaj 191 m2), in parc. št. 741 - stavbišče s stanovanjsko stavbo izmere 315 m2 in dvorišče izmere 401 m2 (skupaj 716 m2). Parc. št. 1228/2 po podatkih identifikacijskega potrdila družbe A. d.d. danes pomeni del parc. št. 2022 - cesta izmere 82 m2, del parc. 741/1 - dvorišče izmere 312 m2 ter parc. št. 741/2 - poslovna stavba izmere 25 m2 in dvorišče izmere 166 m2; parc. št. 86/6 pa pomeni del parc. št. 2022 - cesta izmere 67 m2 in del parc. 741/1 - stavbišče v izmeri 404 m2. Glede na navedeno je torej edina površina, ki je bila upravičencem iz posesti odvzeta, površina ceste v skupni izmeri 149 m2, ki pa je že bila vrnjena z odločbo UE Ljubljana št. 362-266/1992-89 z dne 10. 11. 2008, s katero je bilo A.A., D.D., B.B. in C.C. za 1/2 zemljišča del parc. 86/6 v izmeri 67 m2 in 1/2 dela parc. 1228/2 v izmeri 82 m2, obe ob podržavljenju vpisani v ZK vl. št. 892 k.o …, določena odškodnina v obveznicah SOD in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 4903-12/2005/24 z dne 13. 1. 2010 za površino dela parc. 86/6 iste k.o. v izmeri 37,5 m2 upravičencu H.H. Glede na navedeno torej ni površine nacionaliziranih parcel, ki bi bila iz uporabe odvzeta prejšnjim lastnikom in bi jo jim bilo potrebno še vrniti, ker je upravičencem v celoti že vrnjena v obveznicah SOD. Površina, ki jo je prvostopni upravni organ vrnil upravičencem X. v dopolnilni odločbi z dne 15. 9. 2010, v izmeri 191 m2, parc. št. 1228/2 do deleža 1/2 pomeni polovico površine zemljišča parc št. 741/2 - poslovna stavba izmere 25 m2 in dvorišče izmere 166 m2, ki glede na identifikacijsko potrdilo pomeni del navedene parc. št. 1228/2 v času podržavljenja. Preostala površina zemljišča ni predmet vračila, ker predstavlja polovico, ki je bila v času nacionalizacije last H.H., zahteva za denacionalizacijo pa v tem delu premoženja, ki predstavlja del parcele št. 1228/2, ni bila vložena. Dejstvo pa je, da je upravni organ prve stopnje z delno odločbo št. 362-266/92 z dne 2. 2. 1995 upravičencem, tudi H.H., že vrnil, poleg poslovnega prostora na parc. št. 741/1, še deleže na poslovnih prostorih, ki stojijo na parc. št. 741/2 - stavbišče s poslovno stavbo izmere 25 m2 in dvorišče 166 m2. Poleg navedenega takšni poslovni prostori na parceli št. 741/2, na katerih je bila upravičencem vzpostavljena lastninska pravica, v času podržavljenja niso obstajali, pač pa je bil prejšnji objekt porušen in na novo zgrajen kasneje, kot so navajali tudi sami vlagatelji pri upravnem organu prve stopnje. Na podlagi navedene odločbe so upravičenci zavezancu izplačali povečano vrednost poslovnih prostorov v višini 123.100,00 DEM. Upravičenci zoper izdano odločbo pritožbe niso vložili. V odločbi z dne 2. 2. 1995 ni bilo odločeno o vračilu zemljišče parc. št. 741/2 tako, kot je bilo odločeno o vračilu zemljišča parc. št. 741/1. Drugostopni organ meni, da na podlagi določbe 31. člena ZDen ni možno vzpostaviti lastninske pravice na zemljišču parc. št. 741/2 v korist upravičencev X., ki ob uveljavitvi ZDen niso bili lastniki vrnjenih poslovnih prostorov na parc. št. 741/2 in ob uveljavitvi ZDen niso imeli pravice uporabe na tem zemljišču. Tudi na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZDen vzpostavitev lastninske pravice ni možna, saj so upravičenci lastniki objekta postali šele na podlagi ZDen in to objekta, ki takšen v času podržavljenja ni obstajal. Dejstvo je torej, da je bila parc. št. 741/2 k.o. … pozidana s predmetnimi poslovnimi prostori šele po podržavljenju, iz česar sledi, da je zemljišče zazidano z objektom, katerega lastniki niso bili upravičenci v času uveljavitve ZDen, zato na zemljišču niso imeli pravice uporabe. Ker upravičencem ti objekti niso bili podržavljeni, jim v denacionalizacijskem postopku ne bi smeli biti vrnjeni. Upravni organ druge stopnje še pripominja, da so upravičenci lastninsko pravico na poslovnih prostorih na parc. št. 741/2 k.o. … v denacionalizacijskem postopku pridobili še pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL). Glede na vse navedeno je upravni organ druge stopnje ugotovil, da upravičencem ne pripada odškodnina za zemljišče parc. št. 741/2 k.o. … in je prvostopno dopolnilno odločbo v tem delu odpravil. Ugotavlja pa tudi, da bi si v primeru, da bi v tem denacionalizacijskem postopku izpodbijano odločitev pustil v veljavi, današnji solastniki objekta (pritožniki) na podlagi določb ZLNDL na zemljišču vzpostavili lastninsko pravico in za zemljišče prejeli še odškodnino v obveznicah SOD, ob dejstvu, da je vrednost premoženja, ki so jo pritožniki prejeli z vračilom poslovnih prostorov na parc. št. 741/2 k.o. …, nedvomno višja od vrednosti, ki bi jo v obveznicah SOD prejeli za porušene objekte in zemljišče. Tožnik v tožbi navaja, da so ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo zahtevali vračilo vsega podržavljenega nepremičnega premoženja, vpisanega v ZK vl. št. 892 k.o. …, kar danes predstavlja v solastnem deležu celotne nepremičnine in zemljišča na parc. št. 741/1 in 741/2 k.o. …. Poudarja, da izpodbijani upravni akt nima razlogov glede zatrjevanih kršitev postopka prvostopnega organa o nevročanju zapisnika ter o nevročanju odgovora zavezanca B. d.d. na poziv prvostopnega organa. Tako niti zavezanka - SOD niti upravičenci niso bili seznanjeni ne z odgovorom zavezanca, niti jim ni bil predložen zapisnik ogleda, na kar se sklicuje prvostopni organ v odločbi, vse to pa vpliva na zakonitost in tudi pravilnost izpodbijanega akta. Posledično je bilo namreč zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Poudarja tudi, da v predmetni zadevi vse do danes noben organ ni vpogledal v ZK zgodovinski izpisek za predmetno nepremičnino in ugotavljal dejanskega stanja, ki je v nasprotju z ZK izpiskom, zato je predmetna zadeva še vedno nerešena, tožnik in vsi upravičenci pa ne morejo razpolagati z nepremično parc. št. 741/2 k.o. …. Kolikor bi drugostopni organ vpogledal v ZK izpisek za predmetno nepremičnino, bi ugotovil, da se prvotna delna odločba iz leta 1995 ni izvršila v zemljiški knjigi v celoti, temveč zgolj najprej samo na 1/2 „gostilne“ pod št. 14. vpisa in po izstavitvi ZK dovolila še na 1/2 „gostilne“ pod št. 16 vpisa. Ob izdaji delne denacionalizacijske odločbe iz leta 1995 in tudi še danes je v ZK pod list A vpisano 741/1 - stavbišče s stanovanjsko stavbo 315 m2, dvorišče 401 m2 ter 741/2 - stavbišče s poslovno stavbo 25 m2 in dvorišče 166 m2. Delna odločba se je tako tudi glasila. Ob vpisu delne odločbe v zemljiško knjigo pa je referentka zaradi neskladnosti lista A in B, v nasprotju z zakonom, kar malo po prosti volji, namesto da bi vpis na podlagi take odločbe, ki ni bila sposobna vpisa v zemljiško knjigo, zavrnila, vpisala lastninsko pravico upravičencem zgolj na poslovni prostor, vpisan pod št. 14 in so bili tako v naravi upravičenci ZK lastniki zgolj 1/2 gostilne s pripadajočim zemljiščem. Šele ob prodaji in natančnem vpogledu v zemljiško knjigo so upravičenci ugotovili, da z denacionalizacijo niso dobili vrnjeno, kar so zahtevali in do česar so bili upravičeni. Navaja, da je neutemeljena ugotovitev drugostopenjska organa, da upravičenci po Y. strani niso upravičeni do vračila tudi nepremičnine parc. št. 741/2, prej 1228/2. Iz dosedanjega postopka je razvidno, da so upravičeni do vračila v last tudi nepremičnine parc. št. 741/2 - poslovna stavba v izmeri 25 m2 s pripadajočim dvoriščem v izmeri 166 m2 v naravi vsi v vlogi navedeni upravičenci, tudi Y. in ne le družina X. Navedeno je jasno razvidno tudi iz drugostopne odločbe z dne 13. 1. 2010. V tem delu je izpodbijana odločba v nasprotju s predhodnimi lastnimi ugotovitvami in že iz navedenega bi jo bilo treba spremeniti oziroma odpraviti. Izpostavlja tudi, da je drugostopni organ bistveno kršil določbe postopka v delu odločitve, ko je zavrnil zahtevo za vračilo zemljišča parc. št. 741/2. Upravičenci so namreč zahtevali denacionalizacijo celotne odvzete nepremičnine - tako stavb kot zemljišča. Zatrjevali so, da je zaradi neurejenega ZK stanja treba pravilno, z odločbo, odločiti tako o nepremičninah kot zemljišču. Poudarja, da upravičenci vseskozi zahtevajo tudi vračilo parc št. 741/2 v celoti. Brez pravilne odločbe upravnega organa se namreč ne morejo vpisati kot lastniki parc št. 741/2, saj se prostori in zemljišča, ki so v listu A vpisani pri parc. št. 741/2 - stavbišče s poslovno stavbo 25 m2 in dvorišče 166 m2, v B listu, kamor pa se vpisuje lastninska pravica, ne nahajajo. V tem delu je dejansko stanje napačno oziroma nepopolno ugotovljeno in od tod izvira bistvo težav pri predmetnem postopku. V tem delu zahtevka do danes ni bilo odločeno pravilno. Ni res, da je bila upravičencem vzpostavljena lastninska pravica tudi na parc. št. 741/2, čeprav so do tega upravičeni. Poudarja tudi, da upravičenci na podlagi določil ZLNDL ne morejo postati lastniki zemljišča parc. št. 741/2, ki jim nikoli ni bilo odvzeto iz uporabe, kar izhaja iz priloženega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 11. 2008. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da po izvedbi vseh predlaganih dokazov in po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom B. d.d. v svoji vlogi zgolj izpostavlja, da je lastnik novega objekta na parc. št. 741/2 k.o. ….

Stranka z interesom SOD d.d. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna upravičenost do denacionalizacije zemljišča parc. št. 741/2 – poslovna stavba izmere 25 m2 in dvorišče izmere 166 m2, vpisane pri vl. št. 892 k.o. …. Pri čemer sodišče ugotavlja, da je bila poslovna stavba na tej parceli družini X. vrnjena v last z delno odločbo UE Ljubljana z dne 2. 2. 1995. V zvezi s tožbenim ugovorom, da izpodbijana drugostopna odločba nima razlogov glede zatrjevanih kršitev postopka prvostopnega organa o nevročanju zapisnika in odgovora zavezanca B., sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bila pooblaščenka tožnika prisotna na ustni obravnavi z ogledom, ki je potekala 14. 4. 2010, saj je zapisnik podpisala. Prejela pa je tudi končno poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju z dne 3. 8. 2010, v katerem so povzete bistvene ugotovitve postopka. Glede na to sodišče sodi, da samo dejstvo, da ji zapisnik o ustni obravnavi z ogledom in odgovor B. ni bil vročen, ne predstavlja takšne kršitve postopka, ki bi vplivala na odločitev.

Prav tako je kot neutemeljen treba zavrniti tožbeni ugovor, ki se nanaša na upravičence Y. Predmetno tožbo je namreč vložil C.C., ne pa tudi upravičenci Y., zato sodišče ugovora glede upravičenosti družine Y. do denacionalizacije parc. št. 741/2 vsebinsko ni presojalo, saj takšen ugovor ne sodi v pravno sfero tožnika v tem upravnem sporu.

V zvezi s tožbenim ugovorom glede denacionalizacije zemljišča parc. št. 741/2 družini X. pa sodišče navaja: Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da so upravičenci X. v zahtevi za denacionalizacijo z dne 11. 5. 1992 navedli, da zahtevajo vrnitev poslovne stavbe oziroma poslovnih prostorov, in sicer 1/2 pritličja stavbe na naslovu … (gostinski lokal: dve sobi, kuhinja, klet s shrambo, stranišče, dve drvarnici, 1/2 vrta ob …, ki je spremenjen v gostilniški vrt), kar predstavlja stanje ob nacionalizaciji 26. 12. 1958, v last in posest. Ob podržavljenju je stanovanjska hiša … stala na parc. št. 86/6 – hiša v izmeri 471 m2, podržavljen pa je bil tudi vrt na parc. št. 1228/2 v izmeri 585 m2, obe parceli k.o. …, skupaj torej 1056 m2. Sporni parceli sta se kasneje prenumerirali v parc. št. 741, ki se je dalje delila v parc. št. 741/1 – stavbišče s stanovanjsko stavbo v izmeri 315 m2 in dvorišče v izmeri 401 m2 ter na parc. št. 741/2 – stavbišče s poslovno stavbo v izmeri 25 m2 in dvorišče v izmeri 166 m2, kar skupaj znaša 907 m2. Zemljišče se je torej zmanjšalo za 149 m2 na račun izgradnje ceste in pločnika. Na ogledu parc. št. 741/2 dne 14. 4. 2010 je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je stanje te parcele popolnoma spremenjeno. Le-ta je deloma tlakovano dvorišče, deloma pa na njej leži objekt C. Z delno odločbo UE Ljubljana z dne 2. 2. 1995 je bil upravičencem X. vrnjen v last poslovni prostor v pritličju stanovanjsko poslovne stavbe …, ki stoji na parc. št. 741/1 – stavbišče s stanovanjsko stavbo v izmeri 315 m2 in dvorišče v izmeri 401 m2 ter 741/2 – stavbišče s poslovno stavbo v izmeri 25 m2 in dvorišče v izmeri 166 m2, vsakemu do 1/8 (1.a točka izreka) ter v last pripadajoči del zemljišča parc. št. 741/1 – stavbišče s stanovanjsko stavbo v izmeri 315 m2 in dvorišče v izmeri 401 m2 (1.b točka izreka). Z odločbo UE Ljubljana z dne 10. 11. 2008 je bila upravičencem X. za 1/2 zemljišča, del parc. št. 86/6 v izmeri 67 m2, in 1/2 zemljišča, del parc. št. 1228/2 v izmeri 82 m2, v skupni izmeri 149 m2 (zaradi zmanjšanja zemljišča na račun izgradnje ceste in pločnika), določena odškodnina v obliki obveznic SOD d.d. v skupni vrednosti 3.342,30 DEM, vsakemu do 1/4. Glede na takšno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi sodišče sodi, da je odločitev pritožbenega organa v odločbi druge stopnje pravilna. V izogib ponavljanju se tudi sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju: ZUS-1).

V zvezi s tožbeno navedbo, da je ugotovljeno dejansko stanje v nasprotju z zemljiškoknjižnim izpiskom ter da se prvotna delna denacionalizacijska odločba iz leta 1995 v zemljiški knjigi ni izvršila v celoti, sodišče pojasnjuje, da je v tem postopku (denacionalizacije) treba upoštevati, katero nacionalizirano premoženje je bilo upravičencem vrnjeno s predhodnimi (delnimi) denacionalizacijskimi odločbami, ne glede na to ali so bile le-te v zemljiški knjigi pravilno izvršene. Kolikor je namreč do napake prišlo pri vpisu v zemljiško knjigo, ima stranka možnost uveljaviti ustrezna pravna sredstva v tistem postopku, kolikor pa zatrjuje, da je delna odločba z dne 2. 2. 1995 delno nična, ker je ni mogoče izvršiti, pa to lahko uveljavlja v posebnem upravnem postopku in ne v obravnavanem.

Po vsem povedanem je bilo treba tožbo zavrniti na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj tožnik v postopku ugotovljenih pravno relevantnih dejanskih ugotovitev ni prerekal. Pomanjkljivo oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje uveljavlja z (drugačno) razlago določb materialnega in procesnega zakona, kateri pa sodišče, kot že navedeno, ni sledilo. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.