Jedro

Tožnica na delu pri toženi stranki ni padla zaradi mokrih in spolzkih tal, temveč zaradi slabosti, zato tožena stranka ni odgovorna za tožničin padec, posledično pa tudi ne za škodo, ki je tožnici ob padcu nastala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka plačati znesek 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,95 EUR v 8 dneh in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila in da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni v zadostni meri upoštevalo izvedenskega mnenja mag. A.A., ki je v celoti ovrgel možnost, da bi tožnica padla v nezavest in se zato poškodovala. Ugotovil je, da je tožnica padla v nezavest zaradi padca in se zato poškodovala. Izvedenec je potrdil, da tožničino predhodno zdravstveno stanje ni kazalo na izgubo zavesti, kljub drugačnemu zapisu v izvidu z dne 11. 3. 2009, na katerega se v sodbi sklicuje sodišče prve stopnje. Izvedenec je ugotovil, da je izguba zavesti brez udarca v glavo manj verjeten dogodek kot to, da je tožnici spodrsnilo, da se je zato udarila v glavo in padla v nezavest. Zgornji zapis, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, ne odraža pravega dejanskega stanja. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožničinega sina (morda je on navedel podatke o tožnici – poškodovanki, ki so služili kot osnova za sestavo zapisa), je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Izjava priče A.B. ne more biti verodostojna, čeprav navedena priča brez dvoma ni imela namena, da bi navajala napačne in neresnične podatke. Zaradi oddaljenosti dogodka in večje količine pacientov se vseh podrobnosti ta priča ni mogla spomniti. V izvidu, ki ga je priča izdelala, ni razvidno, ali je šlo za avtoanamnezo oziroma heteroanamnezo ali anamnezo očividca. Vse to bi lahko razjasnil tožničin sin, ki pa ni bil zaslišan. Ker v zapisu z dne 11. 3. 2009 ni zapisano, da naj bi tožnici spodrsnilo in da je zato padla, to še ne pomeni, da se to zares ni zgodilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zmotno oprlo tudi na izpovedbe prič B.B. in A.C., čeprav o samem padcu nista mogli izpovedovati bistvenih podrobnosti, saj ju takrat ni bilo na kraju dogodka. Poleg tega je A.C. tudi predstavnik delodajalca, kar pri oceni verodostojnosti njegove izpovedbe ni bilo upoštevano. Sodišče je napačno presojalo tudi izpovedbo priče A.D., saj je ta izpovedovala diametralno nasprotno od tistega, kar je podala v pisni izjavi. Izpovedbo te priče je sodišče prve stopnje povzelo netočno in v škodo tožnice. Tožnici ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo njeni pisni izjavi, ki jo je zapisala sama in brez prisile. Tožnica dopušča možnost, da je bilo A.D. pred obravnavo naročeno, kako naj priča. Tudi priča A.E. je izpovedala, da so bila tla v proizvodnem obratu večkrat mokra in spolzka in da je tako njej kot tudi ostalim sodelavcem že večkrat spodrsnilo, vendar se niso poškodovali. Priči A.F. in A.C. nista ovrgli tožničine trditve, da naj bi tožnica padla na mokrih in spolzkih tleh, zato je sodišče prve stopnje s takšno svojo ugotovitvijo bistveno kršilo določbe postopka. Navedeni priči sta izpovedovali prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je napačno presojalo tudi podatke ARSO, saj je jasno, da je morala biti temperatura nad lediščem, da je 11. 3. 2009 prišlo do taljenja snega na paletah, ko se je tožnica poškodovala. Dejstvo, da so bile palete zasnežene in da se je sneg v proizvodnem obratu talil, so potrdile tudi priče, to pa je mogoče zaključiti tudi na podlagi splošnih življenjskih izkušenj. Tožnica meni, da je tožena stranka ravnala tudi protipravno in v nasprotju s 37. členom Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcu na delovnem mestu. Do tega se je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odškodninski tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo zato, ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica 11. 3. 2009 na delu pri toženi stranki ni padla zaradi mokrih in spolzkih tal in da zato tožena stranka ni odgovorna za tožničin padec, posledično pa tudi ne za škodo, ki je tožnici ob padcu nastala. Na podlagi obširno in podrobno izvedenega dokaznega postopka (zaslišanje tožnice, prič A.F., B.B., A.C., A.D., A.E., dr. med. A.B., dr. med. A.G., pribava izvedenskega mnenja dr. med. A.A., prečitanje listin, ki sta jih v spis vložili tožnica in tožena stranka) je utemeljeno zaključilo, da tožničin padec, do katerega je nesporno prišlo 11. 3. 2009 ob stroju na tožničinem delovnem mestu, ko je delala kot posluževalka stroja za brizganje plastike v OE A., ni bil posledica mokrih in spolzkih tal, temveč tožničine slabosti. Ob tem je še zaključilo, da sicer tudi eventualni padec delavca na mokrih in spolzkih tleh sam po sebi še ne pomeni, da je s tem podana odgovornost delodajalca za delavčevo poškodbo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je imela tožnica opravljen tečaj iz varstva pri delu, tečaj iz požarnega varstva, imela je zdravniško potrdilo o zdravstveni sposobnosti za delo, ki ga je opravljala, imela pa je tudi primerno obutev, ob tem pa ni niti zatrjevala, da naj bi tožena stranka opustila katero od svojih obveznosti, ki jih je opredeljeval 15. člen v spornem obdobju veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.). Tožnica je sicer zatrjevala, da naj bi prišlo do padca na ploščicah brez zdrsne podlage, vendar je bilo v postopku ugotovljeno (izpovedbi prič A.C. in A.F.), da so bila tla betonska s perforacijo (torej ustrezna), pred strojem, kjer je stala tožnica, pa je bila tudi gumijasta podloga.

Pritožbeno sodišče soglaša z zgornjimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo in utemeljilo. Na podlagi izpovedbe edine očividke dogodka, A.D., ki je na naroku za glavno obravnavo dne 24. 11. 2011 podrobno opisala dogajanje ob tožničinem padcu (videla je, da je tožnica slabo izgledala; tožnica ji je tudi sama potožila, da se slabo počuti oziroma da ji je slabo; tožnico je poskušala zadržati, da ne bi padla, vendar ji to ni uspelo), izpovedbe dr. med. A.B., ki je pregledala tožnico ob sprejemu v bolnišnico (in ki je pojasnila, da je v izvidu z dne 11. 3. 2009 zapisano to, kar je tožnica sama izpovedala – iz tega izvida pa izhaja, da je tožnica po eni in pol uri dela za strojem nenadoma začutila slabost, postalo ji je vroče v glavo, občutila je bolečine v levem prsnem košu, iz stoječega položaja je hotela sesti na stol, vendar pa ji je na poti do stola zmanjkalo zavesti, pri čemer je z glavo in z zgornjim delom prsnega koša udarila v kovinski zabojnik, zavest pa je izgubila prvič v življenju), pa tudi na podlagi preostalih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožničin padec ni bil posledica mokrih in spolzkih tal (kot je to zatrjevala tožnica), temveč tožničine slabosti. V obrazložitvi se je opredelilo tudi do ugotovitev sodnega izvedenca medicinske stroke A.A., dr. med., ki je sicer zaključil, da zdravstveno stanje tožnice pred nesrečo ne kaže vzročne zveze s tožničino nezavestjo na delovnem mestu, ni pa odgovoril na to, kaj je bil vzrok tožničinega padca.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo izvedenskega mnenja dr. A.A.. Ta je v svojem mnenju zares zapisal, da je tožnica spornega dne po padcu z glavo udarila v zabojnik in pri tem izgubila zavest, vendar pa je tudi izrecno zapisal, da bo o tem, kaj je bil vzrok za padec, moralo presoditi sodišče iz dejstev, navedenih v izvedenskem mnenju in zapisov v sodnem spisu. Iz tega mnenja pa ne izhaja, da bi bil tožničin padec posledica njenega zdrsa na mokrih in spolzkih tleh, kot tudi ne, da ta padec ne bi bil posledica tožničinega slabega počutja oziroma njene slabosti (kar je ugotovilo sodišče prve stopnje). Izvedenec je v svojem mnenju tudi zapisal, da zdravstveno stanje tožnice pred nesrečo ne kaže vzročne zveze z nezavestjo na delovnem mestu, vendar pa je to ugotovitev podal v zvezi z vprašanjem, ki mu ga je postavilo sodišče prve stopnje in sicer, če se je tožnica do delovne nezgode (torej do 11. 3. 2009) zdravila in če se je, za kakšne bolezni. Ta odgovor izvedenca na vprašanje sodišča je temeljil na pregledu medicinske dokumentacije tožnice od leta 1992 dalje in torej ni v neposredni povezavi s tožničinem trenutnim počutjem pred samim padcem.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da je bila izpovedba dr. A.B. neverodostojna. Navedena priča je jasno izpovedala, da je bila tožnica v času, ko jo je pregledala, orientirana in pogovorljiva in da je vse, kar je tožnica povedala glede spornega dogodka (in kar je dr. A.B. tudi zapisala v izvid z dne 11. 3. 2009 – list. št. 101, 102), povedala tožnica sama. Iz izpovedbe navedene priče izhaja, da tak zapis (izvid) sicer nastane neposredno ob pregledu in to v navzočnosti pacienta. Dejstvo, da v tem izvidu ni izrecno zapisano, ali je šlo za avtoanamnezo ali heteroanamnezo ali morda anamnezo očividca oziroma koga tretjega, po stališču pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena, saj iz izpovedbe dr. A.B. izhaja, da zdravniki v primeru, če je pacient orientiran in pogovorljiv (kot je bilo tudi v primeru tožnice), njegove navedbe navedejo kot anamnezo, če pa to anamnezo povedo drugi, pa zdravniki napišejo, da je to heteroanamneza ali anamneza očividca in podobno. Glede na navedeno je bilo tudi po stališču pritožbenega sodišča dejansko stanje v zvezi s tem pravilno in popolno ugotovljeno, zato je sodišče prve stopnje preostale predlagane dokaze (med drugim tudi zaslišanje tožničinega sina) utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne (dokazni sklep, sprejet na naroku za glavno obravnavo dne 23. 2. 2012). Posledično tudi ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP, saj je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z zaslišanjem tožničinega sina zavrnilo zato, ker je ocenilo, da je nepotreben. Ob tem ne gre prezreti tega, da je iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 6. 10. 2011 razvidno, da je bil tožničin sin predlagan za pričo v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da so bila oblačila, ki jih je imela tožnica v času dogodka na sebi, mokra in umazana, ko jih je v vreči odnesla iz bolnišnice, on pa ji je prinesel nova oblačila. To pomeni, da navedena priča sploh ni bila predlagana za zaslišanje v zvezi s tem, če je tožnica ob pregledu pri dr. A.B. sama podala anamnezo. Glede tožničinih mokrih oblačil pa iz izvedenih dokazov izhaja, da so tožnico sodelavci polivali z vodo in jo poskušali spraviti k zavesti, tako da to dejstvo (mokra oblačila) še ne pomeni, da so bila tla pri tožničinem stroju v spornem času mokra in spolzka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je napačno dokazno ocenilo izpovedbe prič B.B., A.C., A.F., še posebej pa A.D. in da je napačno presojalo podatke ARSO za 11. 3. 2009. Nobena od navedenih prič namreč ni izpovedala, da bi bila tla mokra in spolzka prav ob stroju, kjer je delala tožnica, oziroma da bi tožnica padla zaradi mokrih in spolzkih tal. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotavljalo tudi, zakaj se pisna izjava, ki jo je A.D. dala po dogodku (A16), razlikuje od njene pisne izjave, dane 8. 11. 2010 (B8) in njene izpovedbe, dane na naroku dne 24. 11. 2011. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi navedene priče, podane na omenjenem naroku. A.D. je verodostojnost vsebine izjave (A16) namreč nedvoumno zanikala. Pojasnila je, da je izjavo (A16) napisala, vendar njena vsebina ni resnična in da ne ve, če je bila pri sebi, ko jo je zapisala. Izpovedala je še, da sicer tožnica nanjo ob pisanju te izjave ni vplivala, temveč da je tožnica le dejala, da je najbolje, da pove, da je bilo zasneženo, da ne bo šef A.C. kaznovan. Izrecno je pojasnila, da ni res, kar je v tej izjavi zapisala in jasno izpovedala, da je tožnica padla zaradi slabosti, pri čemer je povedala tudi, da nihče od tožene stranke ni vplival na to njeno izpovedbo. Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da so bila tla pri stroju, ob katerem je delala tožnica, v času dogodka mokra in spolzka, so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnice o tem, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni upoštevalo izpovedb prič, ki so sicer na splošno govorile o mokrih in spolzkih tleh v proizvodni hali pri toženi stranki, oziroma da je nepravilno ocenilo podatke ARSO o vremenskih okoliščinah spornega dne. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo določbe 37. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestih, ki določa, da pohodne površine v prostorih delodajalca ne smejo drseti.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.