Jedro

V drugem odstavku 230. člena ZUP je zoper odločbo, ki jo je izdalo na prvi stopnji ministrstvo, pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to določeno z zakonom. S podzakonskim predpisom zato ni mogoče določiti pravnega sredstva zoper odločitev ministrstva.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do sofinanciranja upoštevana, kot tudi katera dejstva so pri tem bila odločilna in kako so vplivala na odločitev o upravičenosti do sofinanciranja.

Dejanska podlaga za odločitev ne bi bila drugačna tudi, kolikor bi bila tožeča stranka s predlogom in zbirno odločitvijo seznanjena pred izdajo izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport sklenilo, da se tožnici sofinancirajo programi za delovanje nacionalnih panožnih športnih zvez v znesku 10.419,00 EUR, za mednarodno dejavnost nacionalnih panožnih športnih zvez – članarina v evropski in svetovni zvezi 5.950,00 EUR, za priprave in nastope reprezentanc, vrhunskih športnikov, na evropskih in svetovnih prvenstvih – avtomobilizem – gorsko hitrostni v znesku 3.895,00 EUR ter priprave in nastop reprezentanc, vrhunskih športnikov, na evropskih in svetovnih prvenstvih – avtomobilizem – rally v znesku 17.850,00 EUR, kar skupaj znaša 38.114,00 EUR. Predlog prijavitelja za sofinanciranje priprav in nastopov mlajših in mladinskih reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih – avtomobilizem – gorsko hitrostni, za priprave in nastopi mlajših in mladinskih reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih – avtomobilizem – rally in za meritve in svetovanje pa je zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je na podlagi 7. in 10. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo) ter 4. člena Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa (v nadaljevanju Pravilnik) objavilo javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji za leto 2013. Razpis je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 7/2013 dne 25. 1. 2013. Postopek javnega razpisa za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin je vodila strokovna komisija, imenovana z odločbo ministrstva z dne 7. 12. 2012. V nadaljevanju pojasnjuje, da je delovanje nacionalnih panožnih športnih zvez (v nadaljevanju NPŠZ), bilo ovrednoteno v skladu s členi 20 do 31 Pravilnika. V skladu z določbami Pravilnika se NPŠZ razvršča v pet razredov in sofinancira na podlagi merila razširjenosti, mednarodne razširjenosti in uspešnosti. Program mednarodna dejavnost NPŠZ – članarina v evropski in svetovni zvezi, je bil vrednoten v skladu z 88. in 89. členom Pravilnika. Program priprave in nastop reprezentanc vrhunskih športnikov na evropskih in svetovnih prvenstvih – avtomobilizem – gorsko hitrostni pa je bil vrednoten v skladu s členi 35 do 38 Pravilnika. Za sofinanciranje navedenega programa se športne panoge na podlagi merila uspešnosti panoge razvršča v pet razredov, sofinancira pa se vse športne panoge, razvrščene v prve tri razrede. Program NPŠZ se sofinancira tudi na podlagi števila kategoriziranih vrhunskih športnikov. Sofinancira pa se tudi delo trenerjev članskih reprezentanc v prvih treh razredih in športnih panog na rednem programu OI. Program priprave in nastopi reprezentanc, vrhunskih športnikov na evropskih in svetovnih prvenstvih – avtomobilizem – rally je bil vrednoten v skladu s členi 35 do 38 Pravilnika in se financira v višini, kot je določeno v 1. točki izreka sklepa. Za sofinanciranje navedenega programa se športne panoge na podlagi merila uspešnosti panoge razvršča v pet razredov, sofinancira pa se vse športne panoge razvrščene v prve tri razrede. Programe NPŠZ se sofinancira tudi na podlagi števila kategoriziranih vrhunskih športnikov. Prav tako se sofinancira tudi delo trenerjev članskih reprezentanc v prvih treh razredih v športnih panogah na rednem programu OI.

Glede ostalih programov, ki so bili zavrnjeni, pa prijavitelj ne izpolnjuje pogojev za sofinanciranje v skladu s 35. do 37. členom Pravilnika, ki določa, da je mogoče sofinancirati samo tiste panoge, ki so razvrščene v prve tri razrede in / ali imajo kategorizirane športnike svetovnega, mednarodnega ali perspektivnega razreda. Glede sofinanciranja programa spremljanje pripravljenosti športnikov in svetovanje treninga – meritve, analize in svetovanje, pa lahko v skladu z 80. členom Pravilnika za sofinanciranje kandidira le izvajalec programa. NPŠZ, ki se je prijavila, ni izvajalec tega programa in ne more biti sofinancirana.

Tožnik je na podlagi 14. člena Pravilnika na ministrstvo vložil zahtevek za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru, ki ga je ministrstvo s sklepom z dne 3. 5. 2013, št. 6712-3/2012-314 zavrnilo. V obrazložitvi svojega sklepa ministrstvo najprej obrazloži relevantne določbe Pravilnika ter razvrščanje v posamezne NPŠZ oziroma razvrstitev tožnika v posamezni razred glede na prijavljen program. Poudarja, da Pravilnik v členih od 22 do 30 določa razvrstitev NPŠZ v razrede zvez, v 33. in 34. členu pa razvrstitev športnih panog v razrede športnih panog. Zvezo za avto šport Slovenije se na podlagi teh določb, mnenja Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport z dne 1. 3. 2013 in sklepa Izvršnega odbora Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenje športnih zvez, sprejetega na seji 12. 3. 2013, razvrsti v 3. razred NPŠZ, športno panogo avtomobilizem – gorsko hitrostni v 5. razred športnih panog, športno panogo avtomobilizem rally pa v 4. razred športnih panog, pri čemer obrazloži, kako oziroma na kakšni podlagi je do omenjene odločitve prišlo. Poudarja, da je tožnica v svoji vlogi na javni razpis zaprosila za sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog v višjem znesku, kot ji je bil s strani ministrstva odobren. Njeni zahtevki po višjem sofinanciranju so bili zavrnjeni na podlagi izračuna višine sofinanciranja, ki ga v svojem sklepu prav tako podrobno opiše. V zvezi z ostalimi navedbami tožnika v zahtevku za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru z dne 8. 4. 2013 pa navaja naslednje. Glede zahtevka tožnika, da naj ministrstvo spremeni zavrnilni del odločbe tako, da tožnici dodeli sredstva v celotni zaprošeni višini poudarja, da je ponovno preračunalo vse podatke, relevantne za izračun višine sofinanciranja vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog. Pri tem je prišlo do enakega izračuna, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sklepa, ki ga preverja. Poudarja, da tožnik v zahtevku za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru govori tudi o možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. V zvezi s slednjim poudarja, da celotni postopek javnega razpisa na podlagi 3. člena Pravilnika vodi strokovna komisija, ki jo imenuje minister pristojen za šport. Ta v skladu z 10. členom omenjenega Pravilnika pripravi predlog sofinanciranja izbranih izvajalcev, minister pa nato na podlagi tega predloga strokovne komisije izda sklep o sofinanciranju izbranih izvajalcev. Pri tem je sestavni del tega sklepa tudi Excelov seznam, v katerem so navedeni izbrani izvajalci, njihovi izbrani programi in višina sredstev sofinanciranja za posamezni program izbranega izvajalca. Na podlagi tega sklepa in Excelovega seznama kot njegovega sestavnega dela, se nato prijaviteljem na javni razpis izda individualni sklep z ustrezno obrazložitvijo. Slednje je bilo narejeno tudi v konkretnem primeru. Po mnenju ministrstva niti tožniku, niti ostalim prijaviteljem na javni razpis, ni bilo potrebno v izjasnitev pošiljati sklepa ministrstva o sofinanciranju izbranih izvajalcev, saj gre za dokument na podlagi katerega so bili nato pripravljeni individualni sklepi. V obrazložitvi izdanih sklepov pa so bili prijavitelji na javni razpis seznanjeni z vsemi relevantnimi podatki, ki vplivajo na višino sofinanciranja njihovih vsebin. Ministrstvo je v postopku vrednotenja vlog posameznih prijaviteljev na javni razpis vsa dejstva in okoliščin ustrezno preverilo v skladu z načelom materialne resnice in proste presoje dokazov. Možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, pa je zagotovljena posameznikom tudi z vložitvijo zahtevka, kot izhaja iz 14. člena Pravilnika.

V zvezi z navedbo v zahtevku, da je razlog za zavrnitev sofinanciranja dveh programov v tem, ker obe panogi ne sodita v prve tri razrede športnih panog, do česar pa naj bi prišlo na podlagi drugega odstavka 34. člena Pravilnika, tožena stranka navaja naslednje. Panoga avtomobilizem – rally je razvrščena v 4. razred športnih panog, avtomobilizem pa v 5. razred športnih panog. Zato nista upravičena do sofinanciranja po omenjenih členih. Razvrstitev panog ne more biti sporna, saj je panoga avtomobilizem – gorsko hitrostni razvrščena v 5. razred na podlagi izračuna. Panoga avtomobilizem rally pa je bila na podlagi drugega odstavka 34. člena Pravilnika in v skladu s sklepom Olimpijskega komiteja Slovenije uvrščena v 4. razred športnih panog. Tak način razporejanja športnih panog ni napačen in nezakonit. Sklep je sprejet na podlagi Pravilnika. Sprejel ga je Izvršni odbor Olimpijskega komiteja Slovenije, kar je v skladu s pristojnostmi tega organa in pravili Olimpijskega komiteja Slovenije – Zveze športnih zvez. Pri sprejemu sklepa tudi ne gre za konflikt interesov, saj OKS v tem primeru sam ne kandidira na razpis. Tudi ne gre za subjektivno odločanje članov Izvršnega odbora OKS, saj je bil sklep Olimpijskega komiteja Slovenije sprejet v skladu s Pravilnikom na podlagi ugotavljanja merila nacionalnega pomena športa. To merilo je pripravil Olimpijske komite Slovenije in sprejel objektiven model, pri katerem je, poleg merila tekmovalne, uspešnosti upošteval še merilo konkurenčnosti in množičnosti in rezultate na podlagi raziskave javnega mnenja. Iz navedenega jasno izhaja, da so merila objektivizirana. Razvrstitev panog pa ni posledica subjektivne presoje članov izvršnega odbora OKS – ZŠS. Razvrstitev NPŠZ v skupine in razrede ima podlago v 9. členu ZSpo. Odločitev Olimpijskega komiteja Slovenije ni pravno problematična in ni sporna, saj nima značaja upravne odločbe. Predstavlja le strokovno odločitev in pomoč ministrstvu pri izbiri izvajalcev letnega programa šport. Takšno stališče je potrdilo tudi Upravno sodišče v svojih sodbah.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka dne 3. 5. 2013 odgovorila na navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v zahtevi za preveritev, vendar so stališča tožene stranke napačna in neutemeljena. Deloma pa na navedbe tožeče stranke tožena stranka niti ni odgovorila. Odločitev, ki se nanaša na zavrnitev vloge za sofinanciranje priprav in nastopov mlajših in mladinskih reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih, ni pravilna. Panoga avtomobilizem rally je bila uvrščena v 4. razred na podlagi odločitve izvršnega odbora Olimpijskega komiteja Slovenije. Pri tem je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava iz 35. do 37. člena Pravilnika, saj je tožena stranka v celoti spregledala navedbe tožeče stranke, ki jih je podala v zahtevi, kjer navaja, da je v okvirju rallya šest športnikov mednarodnega razreda, v okviru kategorije avtomobilizem gorsko hitrostni pa je aktiven en športnik mednarodnega razreda. Teh dejstev upravni organ ni upošteval in jih tudi ni obrazložil. Posledično je storil absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker tožena stranka ni uporabila predpisa, ki bi ga morala.

V zvezi z odločitvijo, da se zavrne sofinanciranje spremljanja pripravljenosti športnikov in svetovanje treninga meritve, analize in svetovanje z obrazložitvijo, da nacionalna panožna športna zveza ni izvajalec tega programa, tožeča opozarja na po njenem napačno uporabo 80. člena Pravilnika. V njem nikjer ni določeno, da NPŠZ mora biti izvajalec tega programa. Meni tudi, da iz dela njene prijave izhaja, da bo tožeča stranka izvedla meritve sama. Dejstvo, da bo za dejansko izvedbo pridobila nekoga drugega, pa ne pomeni, da ne bo opravila meritev v svojem imenu. Pri izvajanju tovrstnih meritev gre za strokovna opravila, za katera je potrebno specifično znanje pa tudi oprema. Nobeden od prijaviteljev teh aktivnosti ne bo opravljal sam, temveč bo naloge zaupal strokovni instituciji. Toženi stranki bi se moral pojaviti vsaj dvom glede vprašanja, ali bo tožeča stranka sama izvajala meritve in ta dvom odpraviti tako, da tožnico pozove, da se izjasni o omenjenem vprašanju oziroma, da se ji omogoči zaslišanje. V delu, ki se nanaša na zavrnitev vloge tožnice iz razlogov 35. do 37. člena Pravilnika opozarja, da je do spremembe razreda pri panogi avtomobilizem – rally prišlo na sporen in nezakonit način, zaradi česar je napačna in nezakonita tudi izpodbijana odločba. Odločitev, da lahko OKS vpliva na kategorizacijo oziroma razvrstitev, ki ima za posledico izvajanje letnega programa, nima podlage v zakonu. Zgolj to dejstvo zadostuje za zaključek, da je Pravilnik v neskladju z Ustavo in zakonom, saj nima ustrezne zakonske podlage. Pri tem tožnik opozarja na 153. člen Ustave RS oziroma drugi odstavek 15. člena. Minister je s Pravilnikom omogočil, da OKS, ki ni nosilec suverenih pravic v RS, ureja pravice posameznih subjektov. Razvrstitev v razrede pomeni odločanje o tem, ali bo nek vlagatelj pridobil pravico do sofinanciranja ali ne. V primeru rallya se je sprememba in prerazporeditev iz 3. v 4. razred pokazala v zavrnitvi vloge vlagatelja. Minister za takšno ureditev, kot jo je sprejel v 34. členu Pravilnika, ni imel podlage v ZSpo. Pri tem se sklicuje na njegov 12. člen. Ker je Pravilnik v neskladju z Ustavo, ga ni mogoče in dopustno uporabljati pri odločanju v konkretnem primeru. Do teh navedb tožeče stranke pa se tožena sploh ni opredelila. Sporen je tudi način sprejemanja odločitev znotraj OKS. Pravilnik tega vprašanja ne ureja, kar pomeni, da lahko OKS sam določi, kateri njegov organ, delovno telo ali kaj tretjega, sprejme odločitev. Tudi na te pripombe tožeča stranka ne odgovarja. Tožena stranka bi morala izrecno navesti, iz katerega pravila OKS izhaja, da je prav izvršni odbor pristojen za sprejem odločitev. Tako pa je prepuščeno pravilom OKS, da sama uredijo to vprašanje. Gre za nevzdržno situacijo, saj pravice in obveznosti udeležencev in izvajalcev javnih programov ne morejo biti odvisne od internih pravil zasebne organizacije. Odločitev OKS tudi ni bila nikjer objavljena. S prenosom odločanja na OKS se določene športe izključi iz možnosti participacije pri oblikovanju končne odločitve. Na navedbe tožeče stranke tožena prav tako ni odgovorila. V nadaljevanju tožeča stranka meni, da je OKS v konfliktu interesov kot organizacija, ki kandidira na razpisih za delitev javnih sredstev, ki so namenjeni izvajanju letnega programa športa. V delovni skupini, ki je znotraj OKS pripravila predlog sprememb, sta bila tudi dva vlagatelja A.A. in B.B., ki sta aktivna v posameznih športnih panogah, ki so bile deležne boljše razvrstitve, to je razvrstitve v višje razrede. Ob takšnem položaju je jasno, da predlagane spremembe ne morejo biti posledica objektivne presoje, temveč so obremenjene s sumom interesnega ravnanja. Tega očitka pa tožena stranka prav tako ni raziskala. A.A. je tudi član izvršnega odbora OKS.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijani sklep ministrstva dne 8. 4. 2013 v zvezi s sklepom z dne 3. 5. 2013 odpravi, tožena stranka pa naj povrne tožeči stranki stroške tega postopka skupaj s pripadki in DDV vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma poudarja, da je v obrazložitvi obeh sklepov natančno navedla vsa dejstva in podrobno pojasnila vse razloge, ki so jo vodili pri sprejemu konkretne odločitve. Zato trditev, da je obrazložitev nepopolna ne drži. V sklepu z dne 3. 5. 2013 se je opredelila tudi do vseh relevantnih navedb tožeče stranke. Pri tem se sklicuje na obrazložitev v obeh omenjenih sklepih in 214. člen ZUP. V zvezi z navedbami, da je tožena stranka v celoti spregledala navedbe tožeče stranke o šestih športnikih mednarodnega razreda v kategoriji avtomobilizem – rally in enem športniku mednarodnega razreda v kategoriji avtomobilizem gorsko hitrostni tožena stranka pojasnjuje, da se v skladu s prvim odstavkom 36. člena Pravilnika posamezni panogi sofinancira dejavnost priprav na evropska in svetovna prvenstva glede na število športnikov svetovnega, mednarodnega in perspektivnega razreda. Glede na to določbo Pravilnika se sofinancira dejavnost vrhunskega športa ter dejavnost športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport – programi reprezentanc v tistih športnih panogah, v katerih ima tožeča stranka kategorizirane športnike. Ni sporno, da ima v športni panogi avtomobilizem – rally kategoriziranih šest športnikov mednarodnega razreda. Zato se je v skladu s 36. členom Pravilnika sofinancirajo priprave in nastopi reprezentanc vrhunskih športnikov na evropskih in svetovnih prvenstvih v športni panogi avtomobilizem rally v višini 3000 točk x 5,95 EUR, kar znaša 17.850,00 EUR. V športni panogi avtomobilizem gorsko hitrostni pa ima kategoriziranega enega športnika mednarodnega razreda zato se ji v skladu s 36. členom Pravilnika sofinancirajo priprave in nastopi reprezentanc vrhunskih športnikov na evropskih in svetovnih prvenstvih v višini 3.895,00 EUR. Pri tem se sklicuje na 21. člen Pravilnika.

Tudi očitek napačne uporabe 80. člena Pravilnika ni utemeljen. Navedeni člen Pravilnika določa, da lahko za sofinanciranje kandidira izvajalec, ki izpolnjuje pogoje, ki so določeni v nadaljevanju istega člena. Tožena stranka je sofinanciranje programa spremljanje pripravljenosti športnikov in svetovanje treninga – meritve, analize in svetovanje, tožeči stranki zavrnila z utemeljitvijo, da je program v skladu z 80. členom Pravilnika lahko sofinanciran samo izvajalcu programa. NPŠZ pa mora izvajalcu tega programa dati soglasje za panoge, ki jih pokriva. Tožnica ni izvajalec tega programa, kar izhaja tudi iz prijavnega obrazca. Tožena stranka zavrnitve sofinanciranja zahtevka ne utemeljuje z razlogom, da NPŠZ ne more biti izvajalec programa, pač pa le ugotavlja, da Pravilnik predvideva sofinanciranje izvajalca programa, kar pa tožeča stranka ni, ker ne bo sama izvajala programa. Dejstva, da je tožeča stranka predvidela podizvajalce za meritve, pa se ne morejo razlagati tako široko, da je naročnik storitev tudi njihov izvajalec. Program se lahko sofinancira samo izvajalcu, ki izpolnjuje določene pogoje. To zahteva tudi načelo racionalne in transparentne porabe javnih sredstev, saj bi se v primeru posrednega sofinanciranja podizvajalca vsekakor povečali administrativni in manipulativni stroški izvajanja programa. Glede trditve, da bi tožena stranka morala v primeru dvoma, kdo je izvajalec meritev, pozvati tožnika k izjasnitvi pa odgovarja, da ni bilo dvoma o tem, da tožeča stranka ni oziroma ne bo izvajalec meritev. V postopkih javnega razpisa se stranko pozove k dopolnitvi vloge, kadar ta nima vseh predvidenih sestavin, kar pa ni bilo okoliščina v konkretnem primeru.

Trditev, da Pravilnik, ko določa, da lahko glede na merilo nacionalnega pomena športa OKS po predhodnem mnenju Strokovnega sveta RS za šport spremeni razvrstitev posamezne športne panoge za največ dva razreda, nima podlage v zakonu in da je v neskladju z Ustavo RS in ZSpo, ni utemeljena. Tožena stranka najprej poudarja, da mora kot upravni organ v skladu z načelom zakonitosti iz 6. člena ZUP postopati po podzakonskih predpisih vse dokler ti veljajo. Zato toženi stranki ni mogoče očitati nobene kršitve in s tem razlogov za tožbo iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka je bila, še preden se je prijavila na javni razpis, tudi seznanja s tem, kakšna so merila za sofinanciranje vsebin in jih glede na to, da se je prijavila na razpis, tudi sprejela. Tožeči stranki se Pravilnik tudi ne zdi sporen v primeru izbranih programov, pri katerih so bile te določbe ravno tako uporabljene.

Tožena stranka tudi poudarja, da pri sporni določbi 34. člena Pravilnika ne gre za prenos pooblastila za odločanja na OKS. Na podlagi 30. člena Pravilnika ima slednji pristojnost, da pri posamezni NPŠZ presodi še njen nacionalni pomen in tako na podlagi tega dodatnega merila spremeni uvrstitev zveze v razrede športnih zvez, kot je uvrščena po izračunu na podlagi ostalih meril iz 26. do 28. člena Pravilnika. Na podlagi 34. člena Pravilnika pa ima podobno pristojnost pri posamezni športi panogi, to je, da presodi njen nacionalni pomen in na tej podlagi panogo uvrsti v drug razred, kot je uvrščena po izračunu na podlagi merila uspešnosti po 33. členu Pravilnika. Vlogo OKS je potrebno razumeti kot vlogo strokovnega organa. OKS, ki je obenem tudi združenje športnih zvez in največji subjekt v piramidi civilne športne sfere, je najbolj kompetenten organ na področju vrednotenja športnih rezultatov. OKS pa mora pred razvrstitvijo pridobiti tudi mnenja strokovnega sveta za šport, kar potrjuje, da gre za strokovno presojo pomena športne panoge. Odločitev OKS nima narave predpisa, zato njena objava v Uradnem glasilu ni potrebna. Sporni sklep je sprejel Izvršni odbor OKS, kar je v skladu s pristojnostmi tega organa in pravili OKS – Združenja športnih zvez, ki v 31. členu določajo, da izvršni odbor med drugim odloča o kriterijih za kategorizacijo vrhunskih športnikov v Sloveniji. Sklep o razvrstitvi nacionalnih panožnih športnih zvez in športnih panog v razrede za potrebe letnega programa 2013, je sprejel izvršni odbor na 21. seji 12. 3. 2013. Odbor za vrhunski šport pa je na seji 31. 1. 2013 razpravljal o razvrstitvi športnih panog v razrede.

Glede konflikta interesov med delovanjem in financiranjem OKS in njegovo pristojnostjo tožena stranka ponovno poudarja, da je pristojnost OKS določena s Pravilnikom. Glede konflikta interesov A.A. in B.B. pa je tožena stranka podala obrazložitev v izpodbijanem sklepu. Ob dejstvu, da je OKS merila in model sprejel že vnaprej in da se izpolnjevanje meril preverja z merljivimi podatki, je dejansko vloga članov izvršnega odbora le v tem, da preverijo, v kolikšni meri jih posamezna športna panoga dosega. Na tej podlagi pa sprejmejo sklep o uvrstitvi. V skladu z 32. členom Pravilnika OKS ZSŠ o vseh vprašanjih odločajo vsi člani izvršnega odbora. Sklep pa mora biti sprejet z večino glasov prisotnih članov. Očitek o konfliktu interesov tako ni utemeljen.

Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta med tožnikom in tožencem ni bilo sporno, kot to določa prvi odstavek 59. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Za razpisni postopek kot je obravnavani se Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ob dejstvu, da gre za javno pravno stvar, le smiselno uporablja. V konkretnem primeru je prvostopni organ v postopku ocenjeval popolnost in utemeljenost vlog prijaviteljev na razpis, pri čemer je odločal enostransko oziroma na podlagi podatkov prijaviteljev in v skladu s pogoji razpisa, ki jih je sam pripravil. Ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena, saj prijava na razpis ne pomeni, da bo vsak od prijavljenih s svojim projektom tudi uspel. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče najprej ugotavlja, da je tako na prvi kot na drugi stopnji odločal isti organ oziroma ista oseba. V drugem odstavku 230. člena ZUP je zoper odločbo, ki jo je izdalo na prvi stopnji ministrstvo, pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to določeno z zakonom. S podzakonskim predpisom zato ni mogoče določiti pravnega sredstva zoper odločitev ministrstva. Podzakonski predpisi morajo biti namreč usklajeni z zakonom, kot to določa tretji odstavek 153. člena Ustave. Kot pravno podlago za odločanje o pritožbi je ministrstvo navedlo 14. člen Pravilnika, ki je podzakonski predpis. Dejstvo pa je, da načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP zahteva, da je pred izdajo odločbe potrebno dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Določbo 14. člena Pravilnika je zato mogoče uporabiti v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Izpodbijana odločba je tako lahko s tega vidika zakonita le, če je bila tožeči stranki s prvim sklepom dana možnost, da uresniči pravice, ki ji gredo v skladu z 138. členom ZUP, za kar je v danem primeru po mnenju sodišča tudi šlo. Tudi obrazložitev je glede na povedano po mnenju sodišča v skladu z zahtevo iz 214. člena ZUP, saj jo je mogoče glede relevantnih dejstev preveriti tako v dejanskem kot v pravnem pogledu.

V postopku ni sporno, da je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na podlagi 7. in 10. člena ZSpo ter 4. člena Pravilnika objavilo javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog, letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2013. Tožeča stranka se je na razpis prijavila, ministrstvo za šolstvo, izobraževanje in šport pa je odločilo, da se prijavljeni programi tožeče stranke financirajo v skupnem znesku 38.114,00 EUR. Financiranje nad omenjenim zneskom oziroma preostalih treh programov pa je zavrnilo. V obravnavanem primeru je tako sporna višina dodeljenih sredstev za sofinanciranje štirih programov tožeče stranke v letu 2013, kot tudi zavrnitev treh predlogov za sofinanciranje programov tožeče stranke v celoti. V skladu z javnim razpisom se izberejo izvajalci letnega programa športa na državni ravni za leto 2013 po pogojih in merilih, ki so določeni s Pravilnikom. Po 3. členu Pravilnika se višina sofinanciranja posameznih vsebin ter strokovnih ter razvojnih nalog izračuna na podlagi točkovnega sistema, razen če je v tem Pravilniku drugače določeno. Tako je sofinanciranje dejavnosti kakovostnega in vrhunskega športa odvisno od razvrstitve v eno od treh skupin ABC, od razvrstitve NPŠZ v razrede zvez in v razvrstitev športne panog v razred športnih panog. Na razvrstitev NPŠZ v ustrezni razred po 29. členu Pravilnika vpliva merilo razširjenosti, merilo mednarodne razširjenosti in merilo uspešnosti iz 25. do 28. člena Pravilnika. Na razvrstitev športne panoge pa vpliva merilo uspešnosti iz 33. člena Pravilnika. Vrednotenje teh meril je odvisno od podatkov v številu NPŠZ prijavljenih na razpis, številu športnih zvez NPŠZ in številu kategoriziranih športnikov NPŠZ. Po mnenju sodišča iz izpodbijane odločbe izhaja, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do sofinanciranja upoštevana, kot tudi katera dejstva so pri tem bila odločilna in kako so vplivala na odločitev o upravičenosti do sofinanciranja. Iz spornega javnega razpisa je nadalje tudi razvidno, da so pogoji in merila, po katerih se izberejo izvajalci letnega programa športa na državni ravni v letu 2013, določeni v Pravilniku. V razpisu je določena tudi okvirna višina sredstev, ki je zagotovljena za sofinanciranje razpisnih vsebin ter razvojnih in športnih nalog, določeno pa je tudi, da morajo biti dodeljena sredstva porabljena v letu 2013. Tožeča stranka je bila torej, preden se je prijavila na razpis, seznanjena s tem, kakšna so merila za sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji in jih, glede na to, da se je na javni razpis prijavila, tudi sprejela. Tožnica tudi ne oporeka dejstvu, da njeni predlogi sofinanciranja ne bi bili obravnavani v skladu z določbami Pravilnika. Meni, da je Pravilnik zastavljen v nasprotju z 9. členom ZSpo oziroma njegovim 12. členom in da ureditev, kot jo minister sprejel v 34. členu Pravilnika, ni izhajala iz pooblastila v ZSpo. Predmet urejanja je izbira izvajalca in delitev razpisnih sredstev. Tega cilja zgolj z razvrščanjem športnih panog po mnenju sodišča ni mogoče doseči. Določbe Pravilnika omogočajo preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve, ki ne potrjuje utemeljenosti očitka o njegovi neustavnosti. Sodišče v postopku tudi ne najde bistvene kršitve pravil postopka, ker tožeča stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila seznanjena s predlogom strokovne komisije oziroma generalnim sklepom, izdelanim na Excelovem seznamu. Dejanska podlaga odločitve je v izpodbijanem sklepu v celoti navedena. Tožeča stranka ji v tožbi niti ne ugovarja. Dejanska podlaga za odločitev pa ne bi bila drugačna tudi kolikor bi bila tožeča stranka s predlogom in zbirno odločitvijo seznanjena pred izdajo izpodbijane odločbe. V čem naj bi navedena kršitev sploh vplivala na sprejem pravilne in zakonite odločitve, pa tožeča stranka niti ne pojasni. V 30. oziroma 34. členu Pravilnika je določeno, da lahko Olimpijski komite v posameznih primerih odloči s sklepom po predhodnem mnenju Strokovnega sveta RS za šport. Iz omenjenega izhaja, da gre zgolj za mnenje strokovnega organa, na katerega pa Olimpijski komite niti ni vezan. Sodišče se pridružuje mnenju tožene stranke, da spornosti načina sprejemanja odločitve znotraj OKS glede na Pravilnik oziroma ZSpo ne najde. Glede na merilo nacionalnega pomena športa lahko Olimpijski komite s sklepom po predhodnem mnenju Strokovnega sveta RS za šport spremeni razvrstitev posameznega NPŠZ za največ dva razreda, glede na razvrstitev, izračunano v skladu s 24. do 29. členom Pravilnika. Glede na merilo nacionalnega pomena športa pa lahko Olimpijski komite s sklepom po predhodnem mnenju strokovnega sveta spremeni razvrstitev posamezne športne panoge za največ dva razreda glede na razvrstitev, izračunano v skladu s 33. členom Pravilnika. Glede trditve, da tožena stranka na posamezne navedbe tožnika sploh ni odgovorila, da je v posledici izpodbijana odločba premalo obrazložena in zato nezakonita pa sodišče pripominja, da je po njegovem mnenju ustrezno obrazložen tako, da je njegova presoja omogočena. Do tožbenih navedb in pred tem navedb v predhodnem postopku, ki niso relevantne za odločanje v konkretni zadevi in ki na odločitev ne morejo vplivati, pa se niti tožena stranka niti sodišče nista dolžna opredeliti.

Tudi 80. člen Pravilnika je po mnenju sodišče jasen. Za sofinanciranje meritev, analiz in svetovanja lahko kandidira izvajalec, ki izpolnjuje v nadaljevanju člena navedene štiri pogoje. Da v konkretnem primeru zaprošenega sofinanciranja tožeča stranka ni bila izvajalec meritev, analiz in svetovanja, s tem pa tudi ni zadostila pogojem iz Pravilnika, pa med strankama ni sporno.

V ostalem se sodišče z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka strinja. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem še pripominja, da bi v primeru ugoditve tožbi, glede na podan predlog tožeče stranke, kljub ugoditvi tožbe prišlo do odločitve v škodo tožeče stranke glede na to, da je zahtevala le odpravo izpodbijane odločbe ne pa tudi njene vrnitve v ponovljen postopek in odločanje. Posledično namreč ne bi bilo niti podlage za dodelitev sredstev za sofinanciranje vsebin za leto 2013 v višini 38.114,00 EUR, saj bi bila odloča, s katero se je o tem odločalo odpravljena, nove odločbe pa ne bi bilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.