Jedro

Predmetni pravdni postopek se je zaključil s sodno poravnavo, v kateri sta se stranki dogovorili o svojih stroških, nista pa se dogovorili o stroških stranskega intervenienta. Po določbi drugega odstavka 159. člena ZPP vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ki se konča s sodno poravnavo, če ni v poravnavi drugače določeno. To pravilo pa nujno velja tudi za stranskega intervenienta, saj se njegovo upravičenje do povrnitve pravdnih stroškov ravna po enakih merilih, kot veljajo za glavno stranko, ki se ji je pridružil.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da mora stranski intervenient sam kriti svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. 2. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da sta dolžni tožeča in tožena stranka povrniti stranskemu intervenientu vsaka polovico pravdnih stroškov (vsaka 808,15 EUR). Iz razlogov sklepa izhaja, da je na predlog tožene stranke obvestilo o pravdi stranskega intervenienta, ki je priglasil intervencijo in tudi vložil pripravljalno vlogo. Na poravnalnem naroku sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da bo tožeča stranka tožbo umaknila, vsaka stranka pa bo krila svoje stroške. Ker je šlo za umik tožbe, bi bila tožeča stranka sicer dolžna poravnati pravdne stroške v celoti, vendar je bil stranski intervenient vključen v pravdo na predlog tožene stranke in pomeni sklenjena poravnava naključje, ki se je primerilo toženi stranki, zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije polovico stroškov stranskega intervenienta.

3. Zoper sklep se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka navaja, da pomeni obvestilo o pravdi zgolj seznanitev tretjega z dejstvom, da teče pravda, zato je napačen sklep sodišča, da je bil stranski intervenient pozvan, da se pridruži pravdi. Tudi ni mogoče šteti, da sklenitev sodne poravnave in umik tožbe predstavlja naključje, ki se je primerilo toženi stranki. Sklenitev poravnave je prav namen poravnalnega naroka. Splošno znano je, da se stranke v poravnavah običajno dogovorijo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka in na to bi moral pooblaščenec stranskega intervenienta računati. Stranski intervenient lahko zahteva povrnitev stroškov samo od nasprotne stranke, ne pa tudi od stranke, ki se ji je pridružil. V Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ni podlage za odmero stroškov toženi stranki.

Tožeča stranka navaja, da je šlo za umik tožbe v okviru sodne poravnave, ki je bil poleg tega pogojen s tem, da bo tožena stranka krila svoje stroške postopka. Umik tožbe je bil tudi v korist stranskega intervenienta, zato se ta pogoj razteza tudi na stroške stranskega intervenienta. Zaradi izboljšanja njegovega položaja zaradi umika tožbe je tudi prav, da stranski intervenient sam nosi stroške postopka.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Stranski intervenient se je v pravdi pridružil toženi stranki. Tožena stranka zato v pritožbi utemeljeno opozarja, da stranski intervenient ni upravičen do povrnitve stroškov od stranke, ki se ji je pridružil, saj za kaj takega ni podlage v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Načelo krivde iz 156. člena ZPP, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, v tem primeru ne pride v poštev, saj sklenitev sodne poravnave na poravnalnem naroku ni „naključje, ki se je primerilo toženi stranki“. Posledica sklenitve sodne poravnave ni niti podaljšanje postopka niti nastanek dodatnih stroškov, ki sicer ne bi bili potrebni (na take primere se načelo krivde logično nanaša), temveč ravno nasprotno. Poleg tega je sklenitev sodne poravnave, kot pravilno opozarja tožena stranka, celo namen poravnalnega naroka.

6. Utemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke. Predmetni pravdni postopek se je zaključil s sodno poravnavo, v kateri sta se stranki dogovorili o svojih stroških, nista pa se dogovorili o stroških stranskega intervenienta (iz zapisnika poravnalnega naroka izhaja, da je bil na naroku navzoč). Po določbi drugega odstavka 159. člena ZPP vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ki se konča s sodno poravnavo, če ni v poravnavi drugače določeno. To pravilo pa nujno velja tudi za stranskega intervenienta, saj se njegovo upravičenje do povrnitve pravdnih stroškov ravna po enakih merilih, kot veljajo za glavno stranko, ki se ji je pridružil (1). Povedano pomeni, da v predmetni zadevi tudi zanj velja, da sam krije svoje stroške postopka. Na gornje razloge ne vpliva dejstvo, da je bila vsebina sodne poravnave dogovor o umiku tožbe. Še vedno gre za sodno poravnavo, zato za odločitev o stroških ni mogoče uporabiti določbe 158. člena ZPP.

7. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in sklep spremenilo, tako da mora stranski intervenient sam nositi svoje stroške postopka (3. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: Primerjaj N. Betteto v Ude in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 34).