Jedro

Da je prisilna hospitalizacija zadnja in edina možnost (ultima ratio) določa že zakon, saj pravi, da se uporabi le, če nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Sodišče mora torej eksaktno ugotoviti, kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na oddelku pod posebnim nadzorom, ni mogoče izvajati. Zgolj sklicevanje sodišča, da v dani situaciji vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je brez vsebine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom KP zadržalo na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v Ljubljani ter ji omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov.

2.Zoper sklep se pritožuje pridržana oseba iz razlogov napačne uporabe materialnega prava. Ne izpodbija medicinske diagnoze in ugotovitve poteka dogodkov, ki so pripeljali do sprejema pacientke na oddelek Psihiatrične bolnišnice Ljubljana pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Po mnenju pritožnice ogroženost, ki naj bi se kazala v tem, da odklanja hrano in obstoj domnevne nevarnosti podhladitve, ni taka, da bi zahtevala pridržanje pacientke na oddelku pod posebnim nadzorom. Za pridržanje v oddelku pod posebnim nadzorom mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 3. alineje 39. člena Zakona o duševnem zdravju (1) to pa je, da ogrožanja zdravja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Po mnenju pritožnice je mogoče ogrožanje odpraviti z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom. Hranjenje pacientke je mogoče zagotoviti tudi na tako imenovanem odprtem oddelku. Ne gre za tako vrsto in stopnjo ogroženosti, ki bi zahtevala poseben nadzor. Glede možnosti podhladitve pa navaja, da je šlo za enkraten dogodek, podhladitev pa sicer v tem letnem času ni verjetna. Sodišče je stopnjo ogroženosti napačno vrednotilo in se spričo tega tudi odločilo za izrek ukrepa, ki najbolj močno posega v osebno svobodo in pravico do prostovoljne izbire zdravljenja.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, če so kumulativno izpolnjeni pogoji v 2. in 3. alineji in vsaj eden od pogojev, ki so našteti v 1. alineji 39. člena ZDZdr. Zdravljenje je torej dopustno: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih in povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje; če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenji v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5.V danem primeru je sporno, ali je prisilna hospitalizacija res zadnja in edina možnost oziroma ali so izčrpani vsi drugi načini zdravljenja na prostosti. Da je prisilna hospitalizacija zadnja in edina možnost (ultima ratio) določa že zakon, saj pravi, da se uporabi le, če nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Sodišče mora torej eksaktno ugotoviti, kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na oddelku pod posebnim nadzorom, ni mogoče izvajati. Zgolj sklicevanje sodišča, da v dani situaciji vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je brez vsebine.

6.Pritožnica utemeljeno opozarja, da se kaže njena konkretna ogroženost lahko v tem, da odklanja hrano. Nerealna pa je s strani sodišča ugotovljena nevarnost podhladitve, ne samo zato, ker naj bi šlo za enkraten dogodek, pač pa tudi zaradi letnega časa (poletje) in nadpovprečno visokih temperatur. Kot izhaja iz razlogov sklepa je pacientka skušala sama jesti, vendar je bila še vedno hudo kahektična zaradi poprejšnjega odklanjanja hrane. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da pacientka sicer hrane ne odklanja.

7.Prvostopenjsko sodišče je med razlogi izpodbijanega sklepa navedlo, da z drugimi oblikami zdravljenja ne bi bila odvrnjena možnost ogrožanja osebe, zaradi njene hudo motene presoje realnosti, ki je posledica duševne motnje ter ogrožanja z odklanjanjem hrane. Druge oblike zdravljenja tudi po oceni izvedenca niso možne in je za preprečitev nevarnosti nujna obravnava na psihiatričnem oddelku, pod posebnim nadzorom, nobena druga oblika zdravljenja pa ne pride v poštev. Tako sklicevanje sodišča je brez vsebine. Izpodbijani sklep pa nima razlogov o neizogibnosti odvzema prostosti za zagotovitev ustreznega zdravljenja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, saj je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2).

8.V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče ugotovi, ali je prisilna hospitalizacija res zadnja in edina možnost ali je mogoče nevarnost odpraviti že z milejšimi ukrepi. Potreben je obstoj konkretnih razlogov, zakaj drugi načini zdravljenja na prostosti v danem primeru ne pridejo v poštev in je neizogiben odvzem prostosti za zagotovitev ustreznega zdravljenja.

(1) Uradni list RS, št. 77/2008, v nadaljevanju ZDZdr

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB-3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP