Jedro

V pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe morajo biti tožene vse pogodbene stranke, ker sicer ni tožena prava stranka. Pogodbene stranke pogodbe, katere ničnost se uveljavlja, so enotni sosporniki. Posebna oblika enotnega sosporništva pa je nujno sosporništvo. Nujni sosporniki so stranke nične pogodbe in tožeča stranka bi morala s podrednim tožbenim zahtevkom, s katerim je vtoževala ničnost prodajne pogodbe, tožiti obe pogodbeni stranki ne pa zgolj toženo stranko. Ker tega ni storila, je podredni tožbeni zahtevek po materialnem pravu neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se glede izpodbijane I. in II/4. točke izreka sodbe ugodi in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, v preostalem se glede izpodbijane II/1. do II/3. točke izreka sodbe pritožba zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 745/2013 z dne 14. 7. 2014 izreklo: “I. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: “1. Prodaja nepremičnin s prodajno pogodbo z dne 13. 1. 2012, s katero je družba L.,d.o.o., sedaj Ž.,d.o.o., prodala družbi B.,d.o.o. nepremičnine[....] je v razmerju do tožeče stranke neučinkovita do višine njene terjatve v znesku 77.400,00 €, povečano za: - pogodbene obresti po obrestni meri 15% letno od zneska 20.700,00 € od dne 21. 7. 2010 dalje, do plačila, - pogodbene obresti po obrestni meri 9% letno od zneska 24.000,00 € od dne 28. 2. 2011 dalje, do plačila, - pogodbene obresti po obrestni meri 15% letno od zneska 30.000,00 € od dne 23. 7. 2010 dalje, do plačila, - pogodbene obresti po obrestni meri 15% letno od zneska 2.700,00 € od dne 24. 11. 2009 dalje, do plačila, - stroške izvršilnega postopka v znesku 41,00 €, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2011 dalje, do plačila, stroške pravdnega postopka v znesku 3.767,56 €, skupaj z zakonskimi zamudni mi obrestmi od dne 20. 6. 2013 dalje, do plačila. 2. Tožena stranka je dolžna dopustiti, da tožeča stranka poplača svojo terjatev zoper družbo L., d.o.o., sedaj Ž.,d.o.o., v znesku 77.400,00 EUR, povečano za [....] z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnin: [....] 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.” II. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: “1. Ugotovi se, da je prodajna pogodba z dne 13. 1. 2012, s katero je družba L.,d.o.o., sedaj Ž.,d.o.o., prodala družbi B., d.o.o., nepremičnine: [....] nična in prikriva neodplačni pravni posel. 2. Prenos nepremičnin z neodplačnim pravnim poslom z dne 13. 1. 2012, s katerim je družba L.,d.o.o., sedaj Ž.,d.o.o. prenesla na družbo B.,d.o.o. nepremičnine: [....] je v razmerju do tožeče stranke neučinkovit do višine njene terjatve v znesku 77.400,00 EUR povečano za: [....] 3. Tožena stranka je dolžna dopustiti, da tožeča stranka poplača svojo terjatev zoper družbo L.,d.o.o., sedaj Ž., d.o.o. v znesku 77.400,00 EUR, povečano za: [....] - z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnin:[....]” 4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti vse njene pravdne stroške v znesku 2.592,62 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.”

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarno tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka skopo navedlo in razlogovalo, da je po presoji izvedenih dokazov zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke prepozen, saj tožeča stranka naj ne bi izkazala, da sta bila B. P. in L. K. v času sklenitve sporne fiktivne prodajne pogodbe v izvenzakonski skupnosti.

4. Pritožba opozarja, da je tožeča stranke že v tožbi z dne 5. 7. 2013 utemeljevala in argumentirala pravočasnost izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po pravni podlagi v določilu tretjega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter predvsem določilu 257. člena OZ in ne po določbi drugega odstavka 256. člena OZ, kot to povsem zmotno v obrazložitvi sodbe zaključuje sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je namreč vse od vložitve predmetne tožbe, kot tudi v vseh pripravljalnih vlogah zatrjevala, da je šlo pri sporni fiktivni prodajni pogodbi z dne 13. 1. 2012, sklenjene med družbo Ž., d.o.o. in toženo stranko, več kot očitno za fiktivni pravni posel, ki je prikrival drug pravni posel - to je darilno pogodbo, ki je seveda “per se” pravni posel neodplačne narave. Zaradi navedenega je tožeča stranka prepričana, da je sodišče prve stopnje povsem napak zaključilo, da je potrebno v predmetnem pravdnem postopku upoštevati eno letni prekluzivni rok za vložitev izpodbojne tožbe, določen v prvem odstavku 256. člena OZ in v 257. členu OZ. Po prepričanju pritožbe bi namreč moralo sodišče prve stopnje v predmetni pravdi upoštevati triletni rok za vložitev izpodbojne tožbe, določen v tretjem odstavku 256. člena OZ v zvezi s 257. členom OZ.

5. Nadalje pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi zavrnitve primarnega zahtevka tožeče stranke niti z besedo ni obrazložilo, zakaj je štelo sporno fiktivno prodajno pogodbo za odplačni pravni posel, čeprav je v obrazložitvi zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka tožeče stranke pravilno zaključilo, da kupnina po sklenjeni fiktivni prodajni pogodbi ni bila nikoli plačana. Pritožba tako meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo eno izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba sploh nima razlogov v zvezi z zatrjevano neodplačno naravo izpodbijane fiktivne prodajne pogodbe, sklenjene med družbo Ž. d.o.o. ter toženo stranko.

6. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje sicer povsem zmotno sporne prodajne pogodbe ni štelo za fiktivno pogodbo, ki dejansko prikriva drug pravni posel, to je neodplačno darilno pogodbo. Tako je zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka v očitnem nasprotju z dejanskim stanom in izvedenimi dokazi, saj je tožeča stranka po mnenju pritožbe več kot očitno uspela dokazati pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi prvostopno sodišče moralo upoštevati tri letni rok za vložitev izpodbojne tožbe.

7. Pritožba v zvezi z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka poudarja, da je dne 13. 1. 2012 sklenjena prodajna pogodba med družbo Ž. d.o.o. in toženo stranko več kot očitno nična, saj gre za fiktivno pogodbo, ki je prikrivala drug pravni posel - neodplačno darilno pogodbo in je tako navedena prodajna pogodba nična po določilih OZ že iz tega razloga, nična pa je tudi iz razloga nedopustne kavze oziroma zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenih strank, to je zavržnega in zavestnega neodplačnega prenosa nepremičnin iz družbe Ž. d.o.o. na toženo stranko, in to z enim samim namenom, to je oškodovanja upnikov družbe Ž. d.o.o., med katerimi je tudi tožeča stranka.

8. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

9. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita ter je predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

11. Pritožba je delno utemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev strank in izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) da je izpodbijano pravno dejanje - prodajna pogodba med toženo stranko in družbo L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o., bila sklenjena dne 13. 1. 2012, tožba zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj pa je bila vložena priporočeno po pošti dne 5. 7. 2013, kar je nedvomno po poteku enoletnega prekluzivnega roka, določenega v prvem odstavku 257. člena OZ; (-) da je tožeča stranka sicer zatrjevala, da gre pri izpodbijanem pravnem dejanju za dejanski stan, za katerega je uporabljiv drugi odstavek 256. člena OZ, ki določa, da v primeru, če je (ta) tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do štetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma stranski vrsti do štetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim ravnanjem škoduje upnikom in je v slednjem primeru rok za vložitev tožbe tri leta; (-) da je sodišče v dokaznem postopku zaslišalo B. P., v spornem obdobju direktorja in družbenika tožene stranke ter pričo L. K., v spornem obdobju direktorico družbe L. d.o.o. in oba sta skladno izpovedala, da v obravnavanem obdobju, to je v času podpisa prodajne pogodbe dne 13. 1. 2012 nista bila več izvenzakonska partnerja; (-) da tožeča stranka ni ponudila za svoje trditve nobenih drugih dokazov; (-) da je iz vpogledane prodajne pogodbe (priloga A4) z dne 13. 1. 2012 razvidno, da sta pogodbeni stranki dogovorili predmet prodaje, določili višino kupnine, vključili intabulacijsko klavzulo in pogodbo podpisali ter tako izrazili soglasje volj; (-) da je iz zemljiškoknjižnih izpisov tudi razvidno, da je bila pogodba izvedena v zemljiški knjigi, kar med strankama sicer ni sporno dejstvo; - da kupnina določena v prodajni pogodbi ni bila nikoli plačana, ker je iz pridobljenih podatkov pri bankah (priloge C) povsem jasno razvidno, da med toženo stranko in družbo L. d.o.o., sedaj Ž. d.o.o. ni bila izvedena nobena denarna transakcija in da tožena stranka družbi L. d.o.o. nepremičnin ni plačala; (-) da je 4. člen posojilne pogodbe, ki določa, da medsebojno kompenzacijo pogodbeni stranki sprovedeta preko svojih poslovnih bank, zavezujoč, tožena stranka pa ni z ničemer dokazala, da bi bila transakcija sprovedena preko poslovnih bank, da pa je tožeča stranka predlagala dokaz s pridobitvijo podatkov za relevantno obdobje s strani poslovnih bank in iz pridobljenih podatkov jasno izhaja, da transakcija ni bila sprovedena.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodilo, da je primarni tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je vložen prepozno, okoliščin, da bi lahko sodišče upoštevalo rok iz drugega odstavka 256. člena OZ pa tožeči stranki ni uspelo dokazati.

14. Presodilo je, da je neutemeljen tudi podredni tožbeni zahteve, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi bila pogodba nična in tudi ne, da bi šlo za fiktivno pogodbo. Presodilo je, da ima prodajna pogodba z dne 13.1.2012 vse potrebne elemente in je bila tudi sprovedena v zemljiški knjigi, res pa kupnina ni bila plačana, vendar pa obstaja še vedno terjatev družbe L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o. do tožene stranke v višini dogovorjene kupnine, zgolj zaradi neplačila kupnine pa ni mogoče šteti, da je prodajna pogodba nična. Pojasnilo je, da neplačana kupnina predstavlja terjatev prodajalca do kupca, terjatev pa predstavlja rubljivo premoženje. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da je tožbeni zahtevek za uveljavljanje ničnosti potrebno sicer tudi oblikovati na način uveljavljanja ničnosti pravnega posla.

15. Pritožba utemeljeno v zvezi z zavrnjenim primarnim tožbenim zahtevkom opozarja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo pravno relevantne trditve tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala svojo izpodbojno tožbo (Actio Pauliana), vloženo skladno z 255. členom OZ.(1)

16. Tožeča stranka je namreč v tožbi zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, vloženi 5. 7. 2013, navedla: (-) da je kot tožeča stranka uspela v pravdi zoper družbo L. d.o.o., sedaj Ž. d.o.o., zaradi plačila zneska 77.400,00 EUR s pp in je bilo o zahtevku tožeče stranke pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju op. št. I Pg 562/2012 z dne 15. 5. 2013; (-) da je ta sodba postala pravnomočna dne 12. 6. 2013 in izvršljiva dne 19. 6. 2013, vendar pa tožena stranka ni poravnala ničesar od zapadlih obveznosti; (-) da tožeča stranka zato šteje, da je nedvoumno izkazan obstoj zapadle denarne terjatve tožeče stranke v smislu določbe 255. člena Obligacijskega zakonika (OZ); (-) da sta družba L. d.o.o., sedaj družba Ž. d.o.o. in tožena stranka dne 13. 1. 2012 sklenili prodajno pogodbo, s katero je družba L. d.o.o., sedaj družba Ž. d.o.o. prenesla lastninsko pravico v korist tožene stranke na več nepremičninah, ki jih je v tožbi natančno opredelila; (-) da je navedena prodajna pogodba z dne 13. 1. 2012 sklenjena med družbo L. d.o.o. oz. sedaj Ž. d.o.o. in toženo stranko fiktivna ter prikriva neodplačni pravni posel, ker sta v pogodbi stranki zgolj dogovorili, da znaša kupnina za vse nepremičnine, ki so predmet prodajne pogodbe 1,038.251,01 EUR, skupaj z 8,5% DDV 1,126.502,27 EUR, nista pa pogodbeno določili do kdaj in pod kakšnimi pogoji naj bi bila kupnina plačana; (-) da je bil prenos lastninske pravice na nepremičninah izveden na podlagi darilne pogodbe, torej neodplačnega pravnega posla, saj tožena stranka družbi L. d.o.o. oz. Ž. d.o.o. ni nikoli nakazala kupnine po tej fiktivni prodajni pogodbi, kar je gotovo razvidno iz transakcijskega računa tožene stranke oziroma iz izpisa prometa na TRR računih družbe L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o.; (-) da je s to pogodbo tako družba L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o. na toženo stranko neodplačno prenesla svoje edino vrednejše premoženje, s čimer je očitno oškodovala tožečo stranko; (-) da se tožeča stranka sklicuje na določbo 257. člena OZ, ki določa, da se lahko izpodbojna tožba v primeru neodplačnega razpolaganja navedenega v tretjem odstavku 256. člena OZ vloži v treh letih; (-) da je direktorica družbe L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o. bila v času sklenitve fiktivne prodajne pogodbe L. K., direktor tožene stranke družbe B.P. d.o.o. pa B. P., ki sta zunaj zakonska partnerja; (-) da je B. P. bil v istem času prokurist družbe L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o. in tako tako bil kot prokurist družbe L. d.o.o. in direktor tožene stranke seznanjen s finančnim stanjem obeh družb in se je kot direktor tožene stranke kot kupca moral zavedati, da družba L. d.o.o. po neodplačnem prenosu nepremičnin ne bo več imela premoženja in posledično ne bo mogla več normalno poslovati in poplačati številnih upnikov; (-) da je po podatkih s spletnega portala “Bonitete.si” in izpiska iz AJPES o TRR družbe L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o. razvidno, da je ta družba že dalj časa nelikvidna in od 9. 5. 2012 nima več odprtih transakcijskih računov, s katerimi bi lahko redno poslovala, ter poplačala svojo zapadlo obveznost do tožeče stranke; (-) da se po podatkih tožeče stranke zoper družbo L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o. vodijo številni izvršilni postopki, katerih skupni terjani znesek presega 100.000,00 EUR, po podatkih iz bilance stanja za družbo L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o. na dan 31. 12. 2011 pa izhaja, da so bile nepremičnine, predmet prodajne pogodbe edino vrednejše premoženje družbe, ki pa jih je s fiktivno prodajno pogodbo prenesla na toženo stranko; (-) da družba L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o. objektivno ni sposobna poravnati svoje obveznosti do tožeče stranke in so tako izpolnjeni objektivni razlogi za izpodbijanje fiktivne prodajne pogodbe, sklenjene med družbo L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o. in toženo stranko; (-) da se glede na določbo tretjega odstavka 256. člena OZ pri neodplačnih razpolaganjih, med katere spada tudi darilna pogodba, šteje, da je dolžnik vedel, da z neodplačnim razpolaganjem škoduje upnikom in za izpodbijanje tovrstnih neodplačnih ravnanj upniku ni potrebno dokazovati dejstva, da je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s svojim razpolaganjem škoduje svojim upnikom; (-) da tožeča stranka primarno postavlja zahtevek po 255. členu OZ in izpodbija pravno dejanje tožene stranke, ki je bilo storjeno v škodo upnikov, podredno, zgolj iz previdnosti, pa uveljavlja ničnost prodajne pogodbe.

17. Na podlagi povzetih navedb tožeče stranke je pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati utemeljenost zatrjevanj tožeče stranke glede obstoja objektivnega pogoja za izpodbojno tožbo, kot je ta opredeljen v 255. členu OZ in subjektivnega pogoja po tretjem odstavku 256. člena OZ.

18. Tožeča stranka je z izpodbojno tožbo lahko uspešna le, če izkaže tako objektivni pogoj izpodbojnosti po 255. členu OZ kot subjektivni pogoj izpodbojnosti po 256. členu OZ.(2)

19. Tožeča stranka mora torej izkazati, da ima zapadlo terjatev do dolžnika in da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo njene zapadle terjatve in da je dolžnik storil pravno dejanje, ki je v škodo tožeče stranke kot upnika, saj zaradi tega pravnega dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve (objektivni pogoj) ter izkazati, če gre za odplačen posel, da je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi moral vedeti, da s tem škoduje tožeči stranki kot upniku in da je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano, pri neodplačnih razpolaganjih ali z njimi izenačenimi pravnimi dejanji, pa mora izkazati zgolj obstoj neodplačnega dejanja, sicer pa se šteje, da je dolžnik vedel, da s takimi razpolaganji škoduje upnikom in se za izpodbojnost ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano (subjektivni pogoj izpodbojnosti).

20. Vendar pa zgolj uspešno dokazovanje obstoja obeh pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj tožeči stranki ne zagotavlja uspeha s tožbo, če ta ni vložena pravočasno v roku po 257.členu OZ.(3) Gre za materialni prekluzivni rok, ki je odvisen od vrste izpodbijanega dejanja. Krajši rok enega leta je določen za odplačna dejanja, daljši rok treh let pa za neodplačna dejanja. Obstajata samo dve osnovni obliki izpodbojnih tožb in se ena nanaša na odplačna dejanja in zanjo velja enoletni rok, druga pa zajema neodplačna dejanja in zanjo velja triletni rok.(4)

21. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo pravočasnost vložitve tožbe na podlagi okoliščin po drugem odstavku 256. člena OZ (če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom) in ugotavljalo, če je tožeči stranki uspelo dokazati sorodstveno razmerje, kar pa je v okoliščinah konkretnega primera povsem materialnopravno zmotno.

22. Izpodbijano dejanje - prodajna pogodba - je sklenjena med družbo L. d.o.o., sedaj družba Ž. d.o.o. in toženo stranko dne 13. 1. 2012 - in pri poslih, ki jih sklepata dve gospodarski družbi, je seveda že pojmovno izključeno, da bi lahko govorilo o sorodstvenem razmerju po drugem odstavku 256. člena OZ, ker posel zavezuje dve pravni osebi in ne fizičnih oseb, kjer se lahko sklepajo posli glede na sorodstveno razmerje.

23. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba, vložena 5. 7. 2013 v zvezi z izpodbijanim dejanjem prodajne pogodbe, sklenjene dne 13. 1. 2012 med toženo stranko kot pravno osebo in gospodarsko družbo L. d.o.o. kot pravno osebo, vložena prepozno, ker tožeča stranka ni uspela dokazati sorodstvenega razmerja po drugem odstavku 256. člena OZ, ki v takih primerih skladno z določbo 257. člena OZ dopušča vložitev tožbe v triletnem roku, je materialnopravno zmoten, ker med strankama izpodbijane prodajne pogodbe ne more biti vzpostavljenega sorodstvenega razmerja (četudi sta zakonita zastopnika pravnih oseb, ki za pravno osebo opravljata vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, lahko v sorodstvenem razmerju).

24. Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje sploh ni preizkusilo trditev tožeče stranke, ki je zatrjevala, da gre pri izpodbijanem pravnem dejanju za fiktiven posel, ki prikriva neodplačno pogodbo, takšna pravna dejanja pa je dopustno izpodbijati v roku treh let od njihove sklenitve, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo le: “podredni tožbeni zahtevek pa je sodišče moralo zavrniti, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi bila pogodba nična in tudi ne da bi šlo za fiktiven posle” (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pa po stališču pritožbenega sodišča vsekakor niso zadosti, še manj pa prepričljivi razlogi za zavrnitev obširnih zatrjevanj tožeče stranke o navideznosti izpodbijanega posla (50. člen OZ).

25. Sodišče prve stopnje ni podalo razlogov, zakaj meni, da izpodbijana pogodba ni navidezna, saj zatrjevanj tožeče stranke o navideznem poslu sploh ni dokazno ocenilo in se je dokazna ocena sodišča prve stopnje osredinila le na zatrjevano ničnost, kar je sicer končna pravna posledica navideznega posla, toda bistveno za navidezni posel je v tem, da pogodbeni stranki hočeta, da posel nastane le na videz, na zunaj, ker stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje sami(5), glede tega pa izpodbijana sodba nima nobenih razlogov.

26. Izpodbijana sodba je, kar zadeva utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka, po povedanem obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

27. Pritožba pa ni utemeljena, kolikor se z njo izpodbija presoja sodišča prve stopnje glede podrednega tožbenega zahtevka.

28. Sodišče prve stopnje je sicer res nedorečeno pojasnilo, da: “Sodišče pri tem še pripominja, da je tožbeni zahtevek za uveljavljanje ničnosti potrebno sicer tudi oblikovati na način uveljavljanja ničnosti pravnega posla” (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pritožbe po uradni dolžnosti dolžno paziti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (350. člen ZPP) in v okviru tega preizkusa ugotavlja, da tožeča stranka s podrednim tožbenim zahtevkom ni tožila prave stranke, tako da je sodišče prve stopnje ravnalo materialnopravno pravilno, ko je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo.

29. V pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe morajo biti tožene vse pogodbene stranke, ker sicer ni tožena prava stranka. Pogodbene stranke pogodbe, katere ničnost se uveljavlja, so enotni sosporniki skladno s 196.členom ZPP.(6) Posebna oblika enotnega sosporništva pa je nujno sosporništvo, o katerem govorimo takrat, ko so sosporniki po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami, zato lahko le vsi skupaj tožijo ali so skupaj toženi.

30. Nujni sosporniki so stranke nične pogodbe(7) in tožeča stranka bi morala s podrednim tožbenim zahtevkom, s katerim je vtoževala ničnost prodajne pogodbe z dne 13. 1. 2012 sklenjene med družbo L. d.o.o. oz. sedaj Ž. d.o.o. in toženo stranko, tožiti obe pogodbeni stranki ne pa zgolj toženo stranko, da bi tožila pravo stranko. Ker tega ni storila, je podredni tožbeni zahtevek po materialnem pravu neutemeljen in ga je bilo kot takega zavrniti.(8)

31. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo glede izpodbijane I. točke izreka sodbe (354. člen ZPP), in glede izpodbijane II /4. točke izreka sodbe, saj odločitvi glede glavne stvari sledi odločitev glede stroškov postopka in v tem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje, ker pritožbeno sodišče o zadevi ne more odločiti samo, saj bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). V preostalem je glede izpodbijane II/1.točke do II/3.točke izreka sodbe bilo pritožbo zavrniti in v tem obsegu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

32. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

33. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in ugotavljati dejansko stanje glede zatrjevane navideznosti pogodbe in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da se v primeru, če je tožba vložna prepozno, tožba zavrže s sklepom (274. člen ZPP) in se o tožbenem zahtevku, ki je zajet v takšni tožbi, ne odloča s sodbo.

Op. št. (1): Določba 255.člena OZ glasi: “(1) Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. (2) Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. (3) S pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost.” Op. št. (2): 256. člen OZ glasi: “(1) Odplačno razpolaganje se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano. (2) Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom. (3) Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. (4) Odpoved dediščini se šteje za neodplačno razpolaganje.” Op. št. (3): 257. člen OZ glasi: “(1) Izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz prvega odstavka prejšnjega člena se lahko vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih.(2) Rok iz prejšnjega odstavka se šteje od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma od dneva, ko bi bilo treba opraviti opuščeno dejanje.” Op. št. (4): Primerjaj M. Juhart, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 264. Op. št. (5): Primerjaj M. Dolenc, Obligacijski zakonik (splošni del), 1. knjiga GV Založba, Ljubljana 2003, stran 360 -364. Op. št. (6): Člen 196 ZPP glasi: “Če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), se štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki.” Op. št. (7): N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2.knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 259. Op. št. (8): Primerjaj: sodba VS RS II Ips 174/2008 z dne 20. 5. 2010, sodba in sklep II Ips 1187/2008 z dne 8. 7. 2010, sodba II Ips 684/2005 z dne 10. 1. 2008.