Jedro

Zapadlost terjatve v konkretnem primeru ne izhaja iz generalne pogodbe in pogodb o maksimalni hipoteki oziroma notarskega zapisa, ampak je odvisna od bodočih negotovih dejstev (neredno plačevanje, odstop od pogodbe, prekinitev sodelovanja z upnikom) in v takem primeru sam notarski zapis ne izkazuje nastopa zapadlosti. V predmetni zadevi upnik ne more dokazovati zapadlosti le z navedbami, da dolžnik ni plačal nobenega obroka in je prekinil sodelovanje z upnikom, zato odstopa od pogodbe in zahteva plačilo celotne terjatve, pač pa bi moral zapadlost dokazovati na način, ki je predpisan v 3. in 4. odst. 20. čl. ZIZ. Prvostopno sodišče je zmotno presodilo, da je zapadlost terjatve pravilno izkazana na podlagi navedb upnika in predloženih listin in je zato zavrnilo ugovor dolžnika. Taka odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se ugodi dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, sklep o izvršbi z dne 6.9.2005 razveljavi in zavrne predlog za izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljen in upniku priznalo nadaljnje izvršilne stroške v znesku 236.300,00 SIT.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev obrazložilo s tem, da je dolžnik neutemeljeno prekinil sodelovanje z upnikom, ker ni hotel podpisati predloženih pogodb upnika. Dolžnik z upnikom nikoli ni sklepal nikakršnih pogodb, ki bi dajale upniku pravico karkoli namesto njega plačevati tujim bankam. Generalna pogodba, pogodba o maksimalni hipoteki, ki je sestavni del notarskega zapisa, in notarski zapis niso bili sklenjeni z namenom plačevanja kakršnekoli tuje terjatve, niti terjatve za nazaj. Teh upnik do dolžnika niti nima, kar izhaja tudi iz upnikovega izbrisnega dovoljenja. Namen posla je bil črpati limit do dogovorjene višine na podlagi t.i. izvedbenih pogodb. Dolžnik teh sredstev ni črpal, tudi ni sklenil pogodb, in banki ni odrejal plačevanja v njegovem imenu, zato ni jasno od kod izpodbijanemu sklepu, da je dolžnikova obveznost nastala oziroma terjatev zapadla. Iz točke 1 notarskega zapisa jasno izhaja: dolžnik bo limit črpal s kreditnimi in drugimi pogodbami, ki sta jih upnica in dolžnik sklenila v roku trajanja generalne pogodbe. Takšnih pogodb ni, črpanja ni. 7. čl. pogodbe o maksimalni hipoteki jasno govori, da v primeru, da zapadejo zavarovane terjatve banke iz kakršnegakoli razloga v plačilo, lahko banka od notarja zahteva, da ugotovi zapadlost terjatve in opravi prodajo zastavljene nepremičnine ter poplačilo upnikov oziroma po sodišču predlaga izvršbo, ki je dana v zastavo za zavarovanje denarne terjatve. Upnik ni izkazal, da je kakršnakoli terjatev zapadla in so nastopili pogoji (redna zapadlost, odstop od pogodbe - 7. čl. pogodbe o maksimalni hipoteki), niti ni zahtevala pri notarju, da se ugotovi zapadlost terjatve. Dolžnik ima vse do leta 2015 pravico, da po generalni pogodbi črpa limit in tega do sedaj ni storil. Enostransko podpisane "izvedbene pogodbe", niti enostranska plačila tujim bankam, celo predčasna, ne morejo biti pogoj za dovolitev izvršbe, torej za nastanek njegove obveznosti, še manj pa za zapadlost teh neobstoječih obveznosti. Listine, to je notarski zapis, generalna pogodba in hipotekarna pogodba, so samo podlaga za nastanek obveznosti, če bo sklenjena konkretna pogodba, in podlaga za zavarovanje te konkretne pogodbe, ne pa podlaga za enostransko razlago in neutemeljene terjatve. Očitno je, da je prvostopno sodišče napačno presodilo dejansko stanje in na podlagi take ocene nepravilno uporabilo materialni predpis, je pa tudi zakrivilo bistvene kršitve postopa, saj se razlogi sodbe ne skladajo z listinami in navedbami, ki so bile na voljo sodišču. Dolžnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in izvršilni predlog zavrne, upniku pa naloži v plačilo nastale stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dovolilo predlagano izvršbo na podlagi notarskega zapisa Sv z dne 30.10.2003 zaradi izterjave 40.285.766,74 SIT. Eden od izvršilnih naslovov, določenih v 17. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je tudi izvršljiv notarski zapis. Po določbi 2. odst. 20. čl. ZIZ je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z notarskim zapisom, z javno listino ali s po zakonu overjeno listino (3. odst. 20. čl. ZIZ). Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da za obravnavani primer še ne velja sprememba ZIZ (ZIZ- C, Ur. l. RS, št. 17/2006, ki velja od 4.3.2006), ki je v 20.a členu predpisal postopek dokazovanja zapadlosti terjatve. Dolžnik smiselno uveljavlja ugovorni razlog iz 6. tč. 55. čl. ZIZ, saj trdi, da upnik ni dokazal, da je terjatev zapadla. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotavlja, da bi terjatev res zapadla v plačilo 1.11.2005 (pravilno 1.11.2015) pod pogojem, da bi dolžnik redno izpolnjeval svoje obveznosti po generalni kreditni pogodbi in kreditnih pogodbah v okviru generalne pogodbe; v primeru, da dolžnik svojih obveznosti redno ne izpolnjuje oziroma v primeru zamude dveh zaporednih zapadlih obvestil oziroma če dolžnik kakorkoli preneha sodelovati z upnikom, pa terjatev zapade v plačilo takoj, dolžnik pa je v predmetni zadevi odklonil nadaljnje sodelovanje z upnikom, kar izhaja iz navedb upnika, pogodb, ki jih dolžnik ni podpisal, in izpiska odprtih postavk. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zapadlost terjatve v konkretnem primeru ne izhaja iz generalne pogodbe in pogodb o maksimalni hipoteki oziroma notarskega zapisa, ampak je odvisna od bodočih negotovih dejstev (neredno plačevanje, odstop od pogodbe, prekinitev sodelovanja z upnikom) in v takem primeru sam notarski zapis ne izkazuje nastopa zapadlosti. V predmetni zadevi upnik ne more dokazovati zapadlosti le z navedbami, da dolžnik ni plačal nobenega obroka in je prekinil sodelovanje z upnikom, zato odstopa od pogodbe in zahteva plačilo celotne terjatve, pač pa bi moral zapadlost dokazovati na način, ki je predpisan v 3. in 4. odst. 20. čl. ZIZ. Upnik torej ni predložil izvršljivega notarskega zapisa (20. čl. ZIZ), saj ta vsebuje le dolžnikovo soglasje o neposredni izvršljivosti, ki pa ni dokaz o zapadlosti terjatve v skladu s 3. odst. 20. čl. ZIZ. Prvostopno sodišče je zmotno presodilo, da je zapadlost terjatve pravilno izkazana na podlagi navedb upnika in predloženih listin in je zato zavrnilo ugovor dolžnika. Taka odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodilo in razveljavilo sklep o izvršbi ter zavrnilo izvršilni predlog (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Dolžnik, ki je uspel s pritožbo, ni specificiral stroškov ugovornega in pritožbenega postopka, po podatkih spisa pa je oproščen plačila sodnih taks, zato pritožbeno sodišče ni odločalo o povrnitvi stroškov postopka.